Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (8.676-8.700)


  1.      čudnolík  -a -o prid. (ȋ ȋ) zastar. ki je čudne, nenavadne oblike: gorovje čudnolikih obrisov; čudnolike podobe ♪
  2.      čúdo  -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil ♪
  3.      čudodélen  -lna -o prid. (ẹ̑) 1. rel. ki dela čudeže: čudodelna podoba 2. čaroven: čudodelna palica / čudodelna moč umetnikove besede ♪
  4.      čudovít  -a -o prid., čudovítejši (ȋ) 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin ♪
  5.      čudovítost  -i ž (ȋ) lastnost čudovitega: lepota in čudovitost sveta / pritegnila jo je čudovitost njegovih dogodivščin / omara, polna orientalskih čudovitosti čudovitih predmetov ♪
  6.      čúga  -e ž (ū) bot., navadno v zvezi kanadska čuga parkovno iglasto drevo s kratkimi, ploščatimi iglicami in majhnimi storži, Tsuga canadensis ♪
  7.      čúhati  -am nedov. (ū) nar. oglašati se z zamolklim, nizkim glasom: Šopiril je [ruševec] krivce v repu, je čuhal in grulil (J. Jalen) ♪
  8.      čujèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki ne spi: čuječi potniki 2. pazljiv, skrben: biti moramo pripravljeni in čuječi; prim. čuti2 ♪
  9.      čúkati  -am nedov. (ū ȗ) 1. oglašati se z votlim, kratkim glasom: sove skovikajo in čuki čukajo 2. pog., slabš. pripovedovati, navadno kaj neprijetnega: pojdi čukat starim babam, jaz te ne bom poslušal ♪
  10.      čuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) čemeti: naslonil se je na palico in čumel; ptica čumi v kletki / dolgo je čumela predse / stari ljudje navadno ne spijo, samo čumijo ♪
  11.      čúmnata  -e ž (ū) 1. nar. manjši stanovanjski prostor, zlasti v gorenjski kmečki hiši: spala je v temačni čumnati 2. ekspr. manjša, preprosta soba: atelje je imel v podstrešni čumnati ♪
  12.      čúpa  -e ž (ȗ) nar. primorsko, nekdaj preprost ribiški čoln iz enega debla: v spomin na deda jim je ostala njegova čupa ♪
  13.      čúrimúri  -ja m (ȗ-ȗ) ljubk. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren: izbezal je čurimurija iz luknjice / pri klicanju čurimuri, pridi ven ♪
  14.      čústven  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini; čustvena navezanost na starše; čustvene motnje pri otroku; čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja 2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek; vesela, zelo čustvena ženska 3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem; čustvena recitacija ♦ lit. čustvena lirika čústveno prisl.: govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis ♪
  15.      čústvo  -a s (ȗ) navadno s prilastkom duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem: obvladovati svoja čustva; gojiti materinska, prijateljska, sovražna čustva; obhajala so ga mešana čustva; pesem ga je navdala s plemenitim čustvom; verska čustva / ekspr., z oslabljenim pomenom: zajelo ga je čustvo groze; čustvo hvaležnosti, ljubezni / knjiž. novo čustvo ga je vsega napolnilo, prevzelo; rada se vdaja čustvom je zelo čustvena; recitirati s čustvom čustveno, doživeto ∙ ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; knjiž. razkril ji je svoja čustva ljubezen ♪
  16.      čustvováti  -újem nedov. (á ȗ) doživljati čustva, čustveno vznemirjenost: vsakdo misli in čustvuje po svoje; zdelo se je, kot da tudi narava čustvuje z njim // preh., knjiž. podoživljati kaj s čustvom: dejal je, da sveta ne moremo razumeti, ampak da ga lahko samo čustvujemo / so stvari, je čustvoval pri sebi, ki jih ni mogoče pozabiti čustvujóč -a -e: ti si razumski, jaz pa predvsem čustvujoč človek ♪
  17.      čút  -a m (ȗ) 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje ♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja ● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon ♪
  18.      čútarica  -e ž (ú) ploščata, steklenici podobna okrogla posoda za nošenje pijače: vojaki so popili vodo iz čutaric; točiti vodo v čutarico ♪
  19.      čúten 1 -tna -o prid. (ū) 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena ♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice čútno prisl.: čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek ♪
  20.      čúten 2 -tna -o prid. (ú) knjiž. zaznaven, opazen: drevje se je zibalo v komaj čutni opoldanski sapi; prikrito, vendar čutno nasprotje ♪
  21.      čutíti  in čútiti -im nedov. (ȋ ú) 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege ● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval čutíti se in čútiti se 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem ● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce ♪
  22.      čútnica  -e ž (ȗ) 1. anat. celica, ki sprejema in prenaša dražljaje: slušne, vidne, vonjalne čutnice; čutnice za mraz, za okus, za ravnotežje 2. zastar. živec: moje čutnice ne prenašajo več kaj takega ♪
  23.      čútnost  -i ž (ū) 1. nagnjenost k erotičnemu, telesnemu uživanju: v njej je začutil odkrito čutnost; močna, rafinirana, surova čutnost / v pesmi ni sledu o kaki čutnosti / čutnost ustnic 2. sposobnost čutnega zaznavanja: njegova čutnost je s tem prizadeta ♪
  24.      čuváj  -a m (ȃ) 1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji ♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice // zastar. čuvar: čuvaj reda, morale 2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja ♪
  25.      čuvájka  -e ž (ȃ) ženska, ki poklicno kaj čuva: čuvaji in čuvajke ♪

   8.551 8.576 8.601 8.626 8.651 8.676 8.701 8.726 8.751 8.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA