Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (8.551-8.575)


  1.      človéčji  -a -e prid. (ẹ́) star. človeški: človečji rod ♪
  2.      človečnják  -a m (á) nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki: najdbe človečnjakov ♪
  3.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
  4.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  5.      človekoljúben  -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ima namen pomagati ljudem: človekoljubne ustanove / to je človekoljubno dejanje ♪
  6.      človekomŕzen  -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen ♪
  7.      človékov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost ♦ jur. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Kristus ♪
  8.      čmeríka  tudi čemeríka -e [druga oblika čǝm in čem] ž (í) 1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla 2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko ◊ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album ♪
  9.      čmokotáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. plosko, tleskajoče udarjati: Nikomur ni bil podoben, niti treznemu tesarju, ki je z lahkoto s težko cimrako čmokotal po najtrših grčah (Prežihov) ♪
  10.      čmŕljček  -čka m (ŕ) nav. ekspr. manjšalnica od čmrlj: čmrljčki in čebelice / kot nagovor ti moj čmrljček ♪
  11.      čóba  -e ž (ọ́) nav. mn., nar. vzhodno velika živalska ustnica; šoba: konj je grabil travo s slinastimi čobami // ustnice, usta: Taki imajo še materino mleko na čobah. Kaj ti vedo, kaj je zemlja (F. Godina) ♪
  12.      čóbast  -a -o prid. (ọ́) nar. vzhodno ki ima debele ali naprej štrleče ustnice; šobast: čobasta ženska ♪
  13.      čobodráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr., redko 1. čofotati: nekje za ovinkom čobodrajo race v vodi / otroci čobodrajo po mlaki 2. hitro in nerazločno govoriti; žlobudrati: čobodra po turško ♪
  14.      čoháti  -ám in čóhati -am nedov. (á ȃ; ọ̑) 1. drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čohati kravo, psa za ušesi; svinja se čoha ob pregrado / nizko: ne čohaj se kar naprej! čohati se pod pazduho ∙ nizko ne čohaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo 2. s čohalom čistiti: neprestano krtači in čoha svoje konje ♪
  15.      čòk  čôka m (ȍ ó) 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno / stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok ◊ arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu ♪
  16.      čokáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. skakljati in hkrati kljuvati: pač pa se dobro spominjam, da so po bukvah napravljali velik nemir sivkastomodri brglezi, ki so čokali po deblih gori in doli (I. Tavčar) ♪
  17.      čokoláda  -e ž (ȃ) živilski izdelek iz kakava in dodatkov, navadno v obliki ploščice: jesti čokolado; čokolada v prahu; tablica čokolade / lešnikova, mlečna čokolada; jedilna čokolada za kuhanje // pijača iz tega izdelka: piti, skuhati čokolado ♪
  18.      čokoláden  -dna -o prid. (ȃ) ki je iz čokolade: škatla čokoladnih bonbonov / čokoladni puding; čokoladna krema, torta // po barvi podoben čokoladi: ožgani čokoladni obrazi / čokoladna barva čokoládno prisl.: čokoladno rjava obleka ♪
  19.      čóln  -a [u̯n] m (ọ̑) manjše odprto vodno vozilo: odriniti čoln od brega; spustiti čoln v vodo; prepeljati se v čolnu čez reko; voziti se s čolnom; dirkalni, ladijski, rešilni, ribiški čoln; motorni čoln; čoln na vesla ◊ šport. tekmovalni čoln; tisk. čoln kovinski okvir za postavljene stolpce; voj. desantni čoln čoln, prirejen za hitro izkrcavanje; torpedni čoln ♪
  20.      čolnár  -ja [u̯n] m (á) 1. kdor kaj prevaža s čolnom: večkrat se je z očetom, ki je bil čolnar, vozil po reki 2. kdor izdeluje in prodaja čolne ♪
  21.      čolnáriti  -im [u̯n] nedov. (á ȃ) voziti se s čolnom: v počitnicah so čolnarili po reki; hodil je čolnarit in ribarit // prevažati s čolnom: po Savi so čolnarili in brodarili ♪
  22.      čópast  in čôpast -a -o prid. (ọ́; ó) nanašajoč se na čop: čopasta kokoš; vojaki s črnimi čopastimi kapami / čopasti lasje; čopaste obrvi ♦ zool. čopasti ponirek; čopasti škrjanec ♪
  23.      čôpek  in čópek -pka m (ō; ọ̑) manjšalnica od čop: povezati lase v dva čopka; pisana šoja s čopkom na glavi / blazinica z resicami in čopki; rdeče copatke s svilenimi čopki ♪
  24.      čópič  in čôpič -a m (ọ̑; ȏ) orodje za barvanje ali mazanje, navadno iz daljših dlak: nanašati lak s čopičem; pisati s čopičem po zidu; okrogel, ploščat čopič; pleskarski, slikarski čopič; čopič iz mehke dlake / ekspr. mojster čopiča ∙ ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik ♪
  25.      čópičast  in čôpičast -a -o prid. (ọ̑; ȏ) podoben čopiču: čopičasta oblika ♦ bot. čopičasta brazda; čopičasta plesen plesen, ki ima trosonosce razrasle v obliki čopiča, Penicillium ♪

   8.426 8.451 8.476 8.501 8.526 8.551 8.576 8.601 8.626 8.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA