Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (8.373-8.397)



  1.      čebúlast  -a -o [tudi čǝb] prid. (ú) po obliki podoben čebuli: velika čebulasta ura; čebulasta vaza ♦ arhit. čebulasta kupola
  2.      čebúlček  -čka [tudi čǝb] m () 1. pridelek iz čebulnega semena v prvem letu: saditi čebulček; ukvarja se s pridelovanjem čebulnega semena, čebulčka in čebule 2. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti; čebulica: čebulčki narcise
  3.      čebúličast  -a -o [tudi čǝb] prid. (ú) po obliki podoben čebulici: čebuličasta glavica igle
  4.      čebúlnat  -a -o [tudi čǝb] prid. () po obliki podoben čebuli: čebulnat stolp
  5.      čebúlnica  -e [tudi čǝb] ž () nav. mn., vrtn. rastlina, ki ima v zemlji čebulico: goji tulipane, narcise in druge čebulnice
  6.      čéča  in čêča -e ž (ẹ̄; é) 1. nar. severozahodno dekle: postala je že cela čeča / dražili so me, da imam čečo 2. redko igrača, ki predstavlja deklico; punčka: naredila je ljubko čečo iz cunj
  7.      čečkáti  -ám [čǝč] nedov.) 1. delati črte brez pravega namena: otroci čečkajo po stenah 2. slabš. nerazločno, grdo pisati: ne čečkaj, piši lepo; nekateri učenci zelo čečkajo // sestavljati, pisati: kdo neki čečka te članke
  8.      čék  -a m (ẹ̑) nakaznica z nalogom, ki ga da imetnik bančnega računa banki za izplačilo ali prenos določene vsote: izplačati, podpisati, preklicati, unovčiti ček; plačati s čeki; ček za petdeset dolarjev ♦ fin. barirani ček; gotovinski ček izplačljiv v gotovini; potovalni ček s katerim je mogoče dvigati gotovino pri različnih bankah
  9.      čéka  -e ž (ẹ̑) zgod., kratica izredna komisija za boj proti kontrarevoluciji in špekulaciji v Sovjetski Rusiji od leta 1917 do 1922: ustanoviti čeko / čeka ga je aretirala čekisti
  10.      čekàn  -ána m ( á) podočnik pri prašiču: divjega prašiča spoznaš po čekanih // nav. mn., nizko zob sploh: ima še nekaj majavih, rumenih čekanov; zapri usta in skrij čekane ◊ arheol. orožje v obliki ozke, ukrivljene sekire s koničastim temenom
  11.      čekánast  -a -o prid. (á) podoben čekanu: veliki čekanasti zobje
  12.      čekóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na ček: čekovni odrezek; čekovna golica; čekovna knjižica sešitek čekovnih golicfin. čekovni račun bančni račun, s katerega imetjem razpolaga lastnik s čeki; jur. čekovno pravo predpisi za poslovanje s čeki
  13.      čeláda  -e ž () 1. zaščitno pokrivalo, navadno kovinsko: povezniti si čelado na glavo; jeklena, usnjena, železna čelada; gasilska, tropska, vojaška čelada; čelade za motoriste / iz mraka so se pokazale svetle čelade ljudje v čeladahpubl. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav 2. ekspr. glava: pazi, da je ne dobiš po čeladi
  14.      čeládast  -a -o prid. () po obliki podoben čeladi: čeladast klobuk ♦ bot. čeladasti cvet
  15.      čeládnik  -a m () ekspr. vojak s čelado: čeladniki so obkolili jetnike
  16.      čelàt  -áta -o prid. ( ā) ki ima široko, veliko čelo: čelat, dolgolas in suh fant; čelata glava
  17.      čêlen  -lna -o prid. () nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika
  18.      čeléšnik  -a m (ẹ̑) nar. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc) 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk)etn. stojalo za goreče trske
  19.      čelístka  -e ž () muz. ženska, ki igra čelo: nastopa izvrstna čelistka
  20.      čeljúst  -i ž () nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane
  21.      čeljustàv  -áva -o prid. ( á) slabš. ki vsebinsko prazno, nespametno govori: čeljustave babnice
  22.      čeljústen  -tna -o prid. () nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano
  23.      čeljústnik  -a m () slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par
  24.      čêlnica  -e ž () 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico
  25.      čêlnik  -a m () kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika ◊ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi

   8.248 8.273 8.298 8.323 8.348 8.373 8.398 8.423 8.448 8.473  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA