Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (35.048-35.072)


  1.      vojskovódja  -e tudi -a m (ọ̑) poveljnik vojske: vojskovodja je podpisal premirje; rimski vojskovodja; slaven vojskovodja; vrhovni vojskovodja ♪
  2.      vojščák  -a m (á) star. vojak: vojščaki se zbirajo; pogumen vojščak; rimski vojščak ♪
  3.      vójvoda  -e tudi -a m (ọ̑) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od markiza: biti, postati vojvoda // zgod., zlasti v fevdalizmu vladar posamezne dežele ali samostojne države: določiti, izbrati vojvodo; ustoličevanje koroških vojvod ◊ etn. (romarski) vojvoda vodja romarjev ♪
  4.      vójvodina  -e ž (ọ̑) zgod., zlasti v fevdalizmu dežela ali samostojna država, ki ji vlada vojvoda: germanska vojvodina / vojvodina Kranjska ♪
  5.      vójvodstvo  -a s (ọ̑) 1. v nekaterih deželah vojvodski naslov: dobiti vojvodstvo 2. zgod., zlasti v fevdalizmu vojvodina: zgodovina kranjskega vojvodstva 3. na Poljskem večja upravna enota: glavno mesto vojvodstva ♪
  6.      vokál  -a m (ȃ) 1. lingv. samoglasnik: dolžina vokalov / ozki, široki vokal 2. muz. vokalna glasba: vokal in instrumental / skladba za vokal in kitaro glas ♪
  7.      vokálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. lingv. samoglasniški: vokalni sistem jezika / vokalna redukcija 2. nanašajoč se na pevski glas: nastop vokalnega ansambla; vokalni koncert / vokalna glasba ♪
  8.      vòl  vôla [vou̯] m, im. mn. vôli stil. volóvi, rod. mn. vôlov in volóv, daj. mn. vôlom stil. volém, tož. mn. vôle stil. vôli, mest. mn. vôlih tudi voléh, or. mn. vôli in volmí (ȍ ó) 1. skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa: vol muka; gnati, pasti, vpreči vole; orati, voziti z voli; lisast, rdečkast vol; ima mirne, poslušne vole; pitan, težek vol; par volov; delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; tepsti koga kot vola zelo močno in neusmiljeno; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju ∙ ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; s parom volov me ne spraviš tja v kmečkem okolju sploh ne; pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol 2. slabš. neumen, nedomiseln človek: ti si vol; s takim volom se ne da pogovarjati ♪
  9.      volán 1 -a m (ȃ) krmilo, zlasti pri motornem vozilu: obračati, preprijeti volan; zasukati, zavrteti volan v desno; volan avtomobila, traktorja / zakleniti volan ∙ ekspr. prepustiti volan sopotniku vožnjo vozila z volanom; ekspr. za volanom je bila ženska vozila je; ekspr. dvajset let sedeti za volanom biti (poklicni) voznik ♦ aer. volan delu nesklenjenega obroča podoben del krmilne naprave velikih letal; šport. volan boba ♪
  10.      volánček  -čka m (ȃ) manjšalnica od volan, naborek: prišiti volančke; obleka z volančki ♪
  11.      volár  -ja m (á) kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem volov: volar žene vole na pašo; hlapec volar // star. volovski prekupčevalec: na sejmu so volarji kupili, prodali vse vole ◊ astr. Volar ozvezdje severne nebesne polute, vidno na večernem nebu spomladi ♪
  12.      volčíčen  -čna -o [u̯č] prid. (ȋ) nar. ki ima volčič, vnetje: volčična živina ♪
  13.      volčják  -a [u̯č] m (á) nemški ovčar: čistokrvni volčjak; lajanje volčjaka / nemški volčjak; pes volčjak ● nar. tam raste volčjak volčja češnja ◊ lov. irski volčjak največji hrt, uporabljan nekdaj za lov na volkove, medvede, jelene ♪
  14.      vólčji  -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema ● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom ◊ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti ♪
  15.      vôlek  -lka m (ō) 1. voliček: mlad, rejen volek 2. nav. mn., zool. morski polži, od katerih nekateri izločajo sok, ki postane na svetlobi rdeč, Muricidae: hišice volkov na morskem dnu / bodičasti, čokati volek ♪
  16.      volframít  -a m (ȋ) min. rudnina železova in manganova sol volframove kisline: pridobivati volfram iz volframita ♪
  17.      vólframov  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na volfram: volframova ruda / volframova kislina ♦ elektr. volframova svetilna nitka; metal. volframovo jeklo ♪
  18.      vólga  -e ž (ọ̑) tip sovjetskega osebnega avtomobila, izdelanega v mestu Gorki: peljati se v volgi, z volgo; volga in moskvič ♪
  19.      volílen  -lna -o [u̯n in ln] prid. (ȋ) nanašajoč se na voljenje, volitve: volilni izidi; volilni postopek, sistem / volilna pravica, svoboda / volilna udeležba / volilni glas, listek; volilni imenik seznam volilnih upravičencev; volilni mož oseba, izvoljena z nalogo, da v imenu svojih volivcev opravi končne volitve; volilni odbor odbor, ki skrbi za pravilno izvedbo volitev na določenem volišču; volilni upravičenec; volilna skrinjica skrinjica za oddajanje glasovnic / volilni okoliš; volilni zakon; volilna enota / volilna propaganda ∙ iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem; volilni molk prepoved predvolilne propagande navadno dan pred volitvami ♦ jur. volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; delegatski volilni sistem sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; volilna geometrija v nekaterih državah določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi strank; aktivna volilna pravica; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; polit. proporcionalni volilni sistem sistem, v katerem vsaka stranka, skupina dobi številu glasov sorazmerno število mandatov; zgod. volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja ♪
  20.      volílo  -a s (í) jur. kar kdo v oporoki zapusti fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča: izplačati volilo; volilo dobrodelni organizaciji; denar iz volila // odredba, določilo o tem v oporoki: zapustiti komu kaj v volilu, z volilom ♪
  21.      volíti  vólim nedov. in dov. (ȋ ọ́) 1. organizirano izražati svojo odločitev o kandidatu a) za določeno funkcijo, nalogo: voliti delegate, odbornike, sodnika; voliti v skupščino; voliti koga za predsednika; voliti z dviganjem rok, listki / voliti komunistično, socialistično stranko b) za določen naslov: voliti akademika; voliti univerzitetne učitelje / po preteku določenega roka koga ponovno voliti 2. jur. v oporoki zapuščati kaj fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča: voliti komu denar, hišo / voliti v oporoki, z oporoko 3. star. izbirati: nasprotnik naj voli orožje za dvoboj / voliti med življenjem in smrtjo ∙ dame volijo v meščanskem okolju, spoštljivo, pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca vóljen -a -o: voljeni funkcionarji; biti voljen za štiri leta ♪
  22.      vólja  -e ž (ọ́) 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja // ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče 4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo // v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga ● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno ◊ filoz. volja do moči; jur. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose ♪
  23.      vóljen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na voljo: voljne, čustvene in razumske značilnosti / voljno dejanje ♦ jur. voljna sposobnost sposobnost osebe, ki ima za pravna dejanja potrebno voljo ♪
  24.      vóljen  in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄) 1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi // ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip 2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen 3. nar. pripraven, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse 4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme ● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro vóljno tudi voljnó prisl.: voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / kot povelje voljno izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno ∙ žarg. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva ♪
  25.      voljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da, sme voliti: voljivi delegati, predstavniki ♪

   34.923 34.948 34.973 34.998 35.023 35.048 35.073 35.098 35.123 35.148  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA