Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (34.548-34.572)


  1.      veljáva  -e ž (ȃ) 1. pravna moč: zakon dobi, ohrani veljavo / odlok stopi v veljavo takoj začne veljati; prepoved ostane v veljavi / pravna, uradna veljava 2. kar je določeno z vplivom, ugledom koga ali česa zaradi določenega dejstva, lastnosti, ki se ceni, priznava: veljavo daje denar, položaj, poštenost; imeti, izgubiti veljavo pri ljudeh, v skupnosti; pridobiti veljavo, publ. na veljavi; družbena, pisateljska, politična veljava / javno mnenje dobiva vse večjo veljavo; njegova beseda ima pri njih veliko veljavo 3. v zvezi prihajati, priti do veljave postajati, postati zaradi učinka, uporabe cenjen, pomemben: železova ruda pride do veljave zlasti v bližini nahajališč premoga / glasba pride v akustičnem prostoru še bolj do veljave / dvom je prihajal vse bolj do veljave 4. ekon. denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote; valuta: reforma veljave / zlata veljava pri kateri je denarna enota vezana na vrednost zlata ● star. to je že ob veljavo ne velja več; se ne uporablja več; v veljavo je prišel nov vozni red začel je veljati; vstopnice ostanejo v veljavi za naslednjo predstavo ostanejo veljavne; ti znaki imajo mednarodno veljavo so mednarodno veljavni, upoštevani; publ. statistični podatki so kratkotrajne veljave veljajo kratek čas ♪
  2.      veljáven  -vna -o prid., veljávnejši (á ā) 1. ki ima pravno moč: veljaven predpis, zakon / veljavna oporoka; zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne / sodba še ni veljavna / veljavna igralna, športna pravila 2. ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico: veljaven potni list; vozovnica je veljavna en dan / veljavno plačilno sredstvo // ki po odločitvi pristojne osebe, organa obvezuje koga, da upošteva določeno dejstvo: veljaven cenik; vozni red ni več veljaven 3. ki se zaradi dobrih, primernih lastnosti upošteva, uporablja: veljavne metode raziskovanja; veljavne norme vedenja 4. ki je v skladu z resničnostjo: absolutno veljavna resnica 5. ki ima zaradi cenjenih, spoštovanja vrednih dejstev, lastnosti vpliv, ugled: veljaven človek, kmet; biti doma iz veljavne hiše / francoščina ni več tako veljavna kot nekdaj / družbeno veljaven veljávno prisl.: veljavno odločati z večino glasov ♪
  3.      vélmóž  tudi vêlmóž -á m, mn. vélmožjé tudi vêlmožjé (ẹ̑-ọ̑; é-ọ̑) 1. nekdaj veljaven, vpliven pripadnik višjega družbenega sloja: poglavar se je posvetoval z velmožmi; plemenski velmožje 2. vznes. veljak: literarni, politični velmožje ♪
  4.      velocipéd  -a m (ẹ̑) nekdaj vozilo z velikim sprednjim in majhnim zadnjim kolesom na nožni pogon: voziti se z velocipedom ♪
  5.      veltlínec  -nca m (ȋ) agr. trta z velikimi rdečkastimi grozdi: gojiti veltlinec // belo vino iz grozdja te trte: piti veltlinec ♪
  6.      vélum  -a m (ẹ̑) 1. rel. ogrinjalo za duhovnika z monštranco, v kateri je posvečena hostija, ali za asistenta, ki nosi škofu palico, mitro: ogrniti se z velumom // ogrinjalo za pokrit kelih, v katerem so posvečene hostije: vzeti velum s ciborija 2. lingv. mehko nebo: na velumu tvorjen soglasnik ♪
  7.      véna  -e ž (ẹ̄) anat. žila, ki dovaja kri k srcu, dovodnica: kri mu je tekla iz vene; vene in arterije / pljučna vena; portalna vena ki dovaja jetrom kri iz želodca, črevesja, vranice, vratarnica ♪
  8.      vênčen  -čna -o prid. (ē) nanašajoč se na venec: venčni trak ◊ anat. venčna arterija arterija, ki v obliki venca obdaja srce; koronarna arterija; arhit. venčni zidec iz stene izstopajoči del zidu, ki oklepa stavbo; bot. venčni listi notranji listi dvojnega cvetnega odevala; venčna cev v cev zrasli venčni listi ♪
  9.      venčnják  -a m (ā) les. skobljič z rezilom čez vso širino podplata za skobljanje ploskev, ki se stikajo v kotu ♪
  10.      vèndar  prisl. (ǝ̄) I. 1. izraža nasprotje s prej povedanim: oglasi se, morda se bo vendar kaj našlo zate; kaj pa, če vendar pride / daleč od tega, da bi bili popolni, pa vendar 2. z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, nestrpnost: odpri vendar; kaj pa vendar počenjaš; to je pa vendar že preveč // izraža veselje, presenečenje: o, si vendar prišla; vendar enkrat, da nisi popustil / pomoč prihaja. Vendar že 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja samoumevnost povedanega: svoje kolo bom vendar poznal; to se vendar ne more zgoditi; fant je vendar zadosti star / okrepljen pa vendar ne boš kar tako odšel // poudarja povedano nasploh: on mi je vendar brat; to vendar ni nič težkega; si za ta načrt? Saj vendar veš / pa vendar ne, da se mu je kaj zgodilo; presneta reč vendar, da mu nihče ni kos II. v vezniški rabi, v protivnem priredju 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim: težave niso velike, vendar obstajajo; oziral se je, vendar ni bilo za njim nikogar / ta vidik je resničen, vendar enostranski; stvar je podobna, vendar širša / okrepljen: imel je slabo opremo, in vendar je uspel; bilo ji je malo nerodno, pa vendar lepo; sprli so se, vendar pa s tem še ni rečeno, da se sovražijo 2. za omejevanje prej povedanega: naj poskusi, vendar se bojim, da bo prepozno / vlaki prihajajo, vendar z zamudo; piše, vendar poredko ♪
  11.      vèndarle  prisl. (ǝ̄) ekspr. vendar: dojeli so, da nekaj vendarle lahko storijo / ne morem vam pomagati. Pa vendarle hvala kljub temu, vseeno / končno je vendarle našla prostor / v vezniški rabi, v protivnem priredju novinarji so jo spraševali, vendarle ni bila pripravljena odgovarjati / okrepljen izumiteljev imamo premalo, in vendarle bi lahko veliko prispevali k napredku ♪
  12.      véndščina  -e ž (ẹ̑) v madžarskem okolju vendski jezik ♪
  13.      vênec  -nca m (é) 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja b) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra; oviti deblo mlaja z vencem; deset metrov dolg venec 2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las // ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov 3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram; venec impresionističnih slik ● knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost ◊ arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astr. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca ♪
  14.      vénerin  -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: anat. venerin griček rahlo izbočeni predel nad zunanjim ženskim spolovilom; bot. venerini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum capillus-veneris; zool. venerin pas morska žival s prozornim trakastim telesom in svetlikajočimi se veslalnimi ploščicami, Cestus veneris ♪
  15.      venéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu // slabeti, upadati: moč, pogum jim veni ♪
  16.      venétščina  -e ž (ẹ̑) venetski jezik ♪
  17.      véniti  -em nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. postajati vel: listi, rastline venejo / sadje se zaradi presuhega zraka grbanči in vene / koža vene; ekspr. lica ji od žalosti vse bolj venejo 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: nesrečno dekle vidno vene; veniti in hirati / v takem okolju umetniki venejo 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota hitro vene / upi mi venejo / dnevi mu venejo brez koristi; prim. vel, veneti ♪
  18.      venoméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. nenehen: venomerno vrtenje mlinskih koles / venomerno opozarjanje / venomerno vprašanje, kje dobiti denar ♪
  19.      ventíl  -a m (ȋ) 1. teh. naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu: odviti, priviti ventil; ventil na jeklenki; okrov ventila / kotni ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; redukcijski ventil ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare; tlačni ventil skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; varnostni ventil ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste ♦ elektr. ventil elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri; muz. ventil priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov; strojn. iglasti ventil ki zapira z dolgim in ozkim stožcem; sesalni ventil skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja 2. ekspr. kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost: iskati si ventile v naravi / ventil kritike, smeha; ventil za jezo / satira je družbeni ventil ♪
  20.      ventilácija  -e ž (á) 1. glagolnik od ventilirati: naprava za ventilacijo; ventilacija predora, prostorov // zračenje, prezračevanje sploh: v kmečkih hlevih je ventilacija slaba / naravna, umetna ventilacija ♦ teh. vzgonska ventilacija 2. celota ventilacijskih naprav: vgraditi ventilacijo ♪
  21.      ventríkel  -kla m (í) anat. vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin, srčni prekat: iz desnega ventrikla gre kri v pljuča / srčni ventrikel // votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino, možganski prekat: ventrikli so ognojeni / možganski ventrikel ♪
  22.      véra  -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ♪
  23.      verbálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. beseden, usten: verbalno in mimično izražanje / verbalni nastop 2. ki se izraža, kaže le z besedami: verbalne obsodbe nasilja; verbalna revolucionarnost; verbalno sočutje ◊ jur. verbalni delikt; verbalna razžalitev besedna razžalitev; ped. verbalna metoda metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem; polit. verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave; psih. verbalno nasilje nasilje, povzročeno z besedami verbálno prisl.: verbalno podpirati koga ♪
  24.      verbalíst  -a m (ȋ) 1. slabš. kdor se spretno, a vsebinsko prazno izraža: politični, sestankarski verbalisti 2. ped. kdor podaja učno snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti: verbalisti med učitelji ♪
  25.      verbalístičen  -čna -o prid. (í) 1. izrazno spreten, a vsebinsko prazen: verbalistični dialogi; verbalistična poezija / gledati na kritiko kot na verbalistično dejavnost 2. ki temelji le na besedah: verbalistično dokazovanje ◊ ped. verbalistični pouk pouk, pri katerem se podaja učna snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti ♪

   34.423 34.448 34.473 34.498 34.523 34.548 34.573 34.598 34.623 34.648  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA