Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (34.473-34.497)


  1.      véjen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vejo: deblo s kratkimi vejnimi štrclji / vejna pregrada ♪
  2.      vejevína  -e ž (í) les v obliki vej: oglarji so uporabljali zlasti vejevino; pokriti jamo z vejevino ♪
  3.      véjica  -e ž (ẹ̑) 1. manjšalnica od veja: vejice se sušijo; odlomiti vejico; grm je pognal nove vejice; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa ∙ knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva; v rokah drži palmovo vejico kot simbol zmage 2. lingv. ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila: napisati vejico; v nalogi manjka nekaj vejic; stava vejice 3. nav. mn., knjiž. trepalnica: ima goste, črne vejice ◊ lov. zelena vejica navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje; vejica divjadi zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut; vejica plena zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi velike divjadi; mat. decimalna vejica grafično znamenje, ki loči enice od desetin ♪
  4.      véjicat  -a -o prid. (ẹ̑) agr. ki ima na robu daljše dlačice: vejicat venčni list; vejicata krovna pleva ♪
  5.      véjičast  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima obliko vejice: vejičasti vzorci na blagu / vejičaste žilice ♪
  6.      véjnat  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima veliko vej: vejnato deblo, drevo / vejnato rogovje // ki je iz vej: vejnata uta ◊ lingv. vejnata stavčna analiza stavčna analiza, pri kateri se odvisni, povezani stavčni člen zapisuje na koncu črte ♪
  7.      véjnik  -a m (ẹ̑) 1. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: sekati veje z vejnikom 2. posušene mlade veje z listjem za krmo: položiti drobnici, srnjadi vejnik / pognojiti vinograd z vejniki ♪
  8.      vék 1 -a m (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom daljša doba, daljše obdobje zgodovine: kamnine iz davnih vekov; proučevati pretekle veke / antični vek; prazgodovinski veki / publ. naš vek je vek tehnike naša doba je doba tehnike / veke dolg, trajajoč ♦ geol. novi, srednji, stari zemeljski vek; zgod. novi, srednji, stari vek 2. star. stoletje: od takrat je minilo že pol veka / zgodovina 19. veka ● ekspr. obljubljali so jim zlati vek zelo ugodno življenje; zastar. ves svoj vek je preživel v domači vasi vse svoje življenje; publ. društvo ni bilo dolgega veka ni dolgo obstajalo; star. tako je že od vekov od zdavnaj, zelo dolgo; star. na vek sta si dala slovo za zmeraj; vznes. na vekov veke bo slovelo tvoje ime zmeraj, vedno ♪
  9.      véka  -e ž (ẹ́) 1. kožna guba, ki pokriva zrklo: odpreti veke; trzniti, utripati z vekami; gledati skozi priprte veke; spodnja, zgornja veka; vnetje veke / senčiti veke s pastelnimi barvami ∙ ekspr. veke so mu postale težke postal je zaspan 2. nar. vzhodnoštajersko manjša, preprosta loputna vrata: veke na svinjakih / veka pri peči ♪
  10.      vekapebé  -ja m, tudi neskl. (ẹ̑) pog., kratica, v Sovjetski zvezi, od 1925 do 1952 Vsezvezna komunistična partija (boljševikov): zgodovina vekapebeja [VKP(b)] ♪
  11.      vékati  -am nedov., tudi vekájte; tudi vekála (ẹ́) nar. (glasno) jokati: v sobi veka otrok; ob slovesu je vekala; vekal je kakor otrok močno, brez obvladovanja / vekala je za starimi časi žalovala ♦ lov. zajec veka se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi vekajóč -a -e: vekajoč otrok ♪
  12.      véko  -a s (ẹ̄) zastar. veka: utripati z veki; trepalnice na veku ♪
  13.      vékomaj  prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj 2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen 3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati // izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj 4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad 5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj // v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj ♪
  14.      vekovít  -a -o prid. (ȋ) star. 1. veke dolg, trajajoč: vekovito izročilo 2. večen: vekovito bitje / vekovito življenje / negibne, vekovite gore / vekoviti zakoni sveta 3. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva; epohalen: vekoviti dosežki; odkritje vekovite vrednosti ♪
  15.      véktor  -ja m (ẹ́) fiz., mat. količina, določena z absolutno vrednostjo in smerjo: množenje, seštevanje vektorjev; vektor hitrosti; usmerjenost, velikost vektorja / komponenta vektorja projekcija vektorja na dano smer; paralelogram vektorjev paralelogram, s katerim sestavljamo vektorje ali razstavljamo vektor ◊ geom. ničelni vektor z absolutno vrednostjo nič; radij vektor točke razdalja točke od pola ali od izhodišča koordinatnega sistema; psih. vektor sila, ki povzroča duševno gibanje ♪
  16.      vél  in vèl véla -o [veu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: vel list, šopek; rastline so vele / vela, nagubana jabolka // ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: vela koža / ekspr.: vele prsi; vele roke starke 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzob, vel mož 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: vela lepota ● ekspr. odgovarjati z velim glasom neizrazitim, medlim; iron. vela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila vélo prisl.: velo se upogibati; prim. veniti ♪
  17.      velár  -a m (ȃ) lingv. soglasnik, tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom; mehkonebnik: velari g, h, k ♪
  18.      veláren  -rna -o prid. (ȃ) lingv. tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom; mehkoneben: velarna zapora / velarni l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu, trdi l ♪
  19.      vele... 1 ali vèle... prvi del zloženk (ȅ) nanašajoč se na veliki: velejadro, velemolekula ♪
  20.      vèleburžoazíja  -e ž (ȅ-ȋ) v kapitalizmu lastniki veliko proizvajalnih sredstev: kapital veleburžoazije ♪
  21.      vèlecvéten  -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) bot. ki ima velike cvete: velecvetne rastline / velecvetni divjakovec, lučnik; velecvetni popčki spomladanska torilnica; velecvetna magnolija ♪
  22.      vèleindustriálec  -lca m (ȅ-ȃ) v kapitalistični ekonomiki lastnik ali solastnik enega ali več velikih industrijskih podjetij, tovarn: veleindustrialci in veleposestniki ♪
  23.      vèlekapitál  -a m (ȅ-ȃ) v kapitalizmu lastniki velikega kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: koristi velekapitala / mednarodni velekapital ♪
  24.      vèlekapitalíst  -a m (ȅ-ȋ) v kapitalizmu kapitalist, ki je lastnik velikega kapitala: dobički velekapitalistov ♪
  25.      vèlekúščar  -ja m (ȅ-ū) knjiž. velik izumrli, kuščarju podoben plazilec: okostje velekuščarja / kopenski, morski velekuščarji ♪

   34.348 34.373 34.398 34.423 34.448 34.473 34.498 34.523 34.548 34.573  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA