Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (31.576-31.600)


  1.      svetlíkast  -a -o prid. (í) knjiž. ki se svetlika: rad se sprehaja ob svetlikastem jezeru / darilo v svetlikastem papirju ♪
  2.      svetlíkati se  -am se stil. svetlíkati -am nedov. (ȋ) oddajati, dajati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: nekatera živa bitja se ponoči svetlikajo; ta riba se rdeče svetlika / sonce se je svetlikalo izza oblakov; skozi raznobarvna stekelca se svetlikajo medli plamenčki // odbijati svetlobo na posameznih delih, ploskvah: morje se svetlika; mokri pesek se svetlika v soncu; kovinsko se svetlikati // biti viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se svetlikala letala; med drevjem se svetlika hiša / v očeh so se jim svetlikale solze ● ekspr. skozi okno se svetlika dan dani se; ekspr. visoko v gorah se svetlika sneg je; ekspr. polagoma se mu je začelo svetlikati, kako je s stvarjo začel je spoznavati, razumevati svetlikajóč se -a -e: v mesečini svetlikajoči se potok; vlažno svetlikajoče se oči; svetlikajoče se jezero ♪
  3.      svetlíkav  -a -o prid. (í) knjiž. ki se svetlika: čelo mu je pokril svetlikav znoj ♪
  4.      svetlílen  -lna -o prid. (ȋ) usnj., navadno v zvezi svetlilni stroj stroj, ki daje površini usnja lep lesk ♪
  5.      svetlín  -a m (ȋ) bot. rastlina s posameznimi velikimi rumenimi cveti, Oenothera: dvoletni svetlin ♪
  6.      svetlíti  -ím nedov., svétli in svêtli (ȋ í) delati kaj bolj svetlo, bleščeče: svetliti bakreno ploščo; s cunjo svetliti parket ♦ usnj. svetliti usnje // povzročati, da je kaj bolj svetlo: noč ni bila temna, ker jo je svetlil sneg; zarja že svetli nebo; obzorje se je počasi svetlilo svetlíti se 1. odbijati svetlobo: okna se svetlijo v soncu; parket se je lepo svetlil svetil / knjiž.: na travniku se svetli rosa je; na roki se mu svetli zlat prstan ima, se mu lesketa 2. svetlo se odražati, kazati: v dolini se svetli cesta svetlèč -éča -e: svetleč papir; stopiti na svetleč se parket; svetleča se kovinska ploščica; modrikasto svetleče se perje race ♪
  7.      svetlôba  -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh: rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti ♪
  8.      svetlobárven  -vna -o prid. (ȃ) ki je svetle barve: svetlobarvne in temnobarvne živali / to blago je preveč svetlobarvno svetlo ♪
  9.      svetlôben  -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na svetlobo: svetlobni pojavi; svetlobni vir; svetlobni žarek / svetlobna naprava, priprava; svetlobne rakete; svetlobno telo svetilo / svetlobni napis, signal, znak; svetlobna črta / svetlobni dražljaj / svetlobni delec; svetlobni spekter; svetlobna hitrost; svetlobna jakost ◊ avt. svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet; bot. svetlobna sinteza fotosinteza; elektr. svetlobni izkoristek razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo; fiz. svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene; grad. svetlobni jašek jašek v sredini stavbe ali ob kletnih prostorih za dovajanje svetlobe; teh. svetlobni kazalec svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skali svetlôbno prisl.: svetlobno občutljiva plast ♪
  10.      svetlodlák  in svetlodlàk -áka -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima svetlo dlako: svetlodlaka žival ♪
  11.      svetloglàv  in svetlogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima svetlo glavo: svetloglav konj / svetloglava deklica svetlolasa ♪
  12.      svetlogléd  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki vidi vse v življenju boljše, kot je; optimističen: svetlogled človek / bil je svetloglede narave ♪
  13.      svetlogrív  -a -o prid. (ȋ ȋ) ki ima svetlo grivo: svetlogrivi konji ♪
  14.      svetlokóžen  -žna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ki je svetle kože: svetlokožni in temnokožni ljudje ♪
  15.      svetlokríl  -a -o prid. (ȋ ȋ) knjiž. ki ima svetla krila: svetlokrila čebela ♪
  16.      svetlolás  in svetlolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima svetle lase: svetlolas deček; bila je svetlolasa in modrih oči ♪
  17.      svetloláska  -e ž (ȃ) ženska, ki ima svetle lase: zaljubil se je v nežno svetlolasko ♪
  18.      svetlolíst  -a -o prid. (ȋ ȋ) ki ima svetle liste: svetlolista mlada breza ♪
  19.      svetlomér  -a m (ẹ̑) fot. priprava za merjenje svetlobe: kupiti svetlomer; meriti svetlobo s svetlomerom; fotografski aparat z vgrajenim svetlomerom ♪
  20.      svetloók  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima svetle oči: bil je plavolas in svetlook ♪
  21.      svetlopólt  -a -o [u̯t] prid. (ọ̑ ọ̄) ki je svetle polti: svetlopolto in temnopolto prebivalstvo / bil je okrogloličen in svetlopolt otrok ♪
  22.      svetlorép  in svetlorèp -épa -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́) ki ima svetel rep: svetlorepa kobila ♪
  23.      svetlotísk  -a m (ȋ) tisk. grafična tehnika, pri kateri se risba s kristalne steklene plošče, prevlečene s slojem želatine in kalijevega dikromata, odtiskuje s ploskim tiskom ♪
  24.      svetníca  -e ž (í) 1. rel. ženska, razglašena za sveto: častiti svetnice in svetnike / razglasiti za svetnico 2. ekspr. ženska, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bila je prava, živa svetnica / kaj se delaš svetnico ∙ ekspr. no, tudi ti nisi bila svetnica nisi živela moralno neoporečno ♪
  25.      svétnik  -a m (ẹ̑) 1. s prilastkom najvišji naslov za strokovnega, znanstvenega delavca v znanstvenih ustanovah, na visokih šolah: postal je raziskovalni svetnik; biti izvoljen za strokovnega, znanstvenega svetnika 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: kot starejši zaslužni delavec je bil imenovan za svetnika / sodni svetnik; nekdaj samostojni svetnik 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: imenovati svetnike / dvorni, finančni, sodni, vladni svetnik; njegov oče je bil tajni svetnik ● zastar. bil jim je dober svetnik svetovalec; deželnosodni svetnik v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti ◊ rel. konzistorialni svetnik škofov svetovalec ♪

   31.451 31.476 31.501 31.526 31.551 31.576 31.601 31.626 31.651 31.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA