Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (31.176-31.200)


  1.      stórija  -e ž (ọ́) ekspr. 1. zgodba, povest: brati, pripovedovati storije; poučne ljudske storije; storije o grških junakih / vsaka kmetija ima svojo storijo // nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: po vasi so krožile čudne storije; te storije pripoveduj komu drugemu 2. neprijeten dogodek, afera: ne mara se spomniti na to storijo; tudi on je povezan s to storijo / pogrevati staro storijo // doživljaj, dogodek: pripovedovati o svojih ljubezenskih storijah; storije iz mladosti ∙ ekspr. to je pa čisto druga storija stvar je drugačna, kakor je kazalo ♪
  2.      storílnost  -i ž (ȋ) kar je določeno s količino izdelkov, stvari, ki jih kdo naredi v časovni enoti: njegova storilnost se stopnjuje, veča; krivulja delovne storilnosti / storilnost industrije proizvodnost, produktivnost; publ. storilnost založbe se je povečala dejavnost ∙ občuduje njegovo storilnost sposobnost, da v kratkem času veliko naredi ♪
  3.      storítev  -tve ž (ȋ) 1. naročeno delo, ki se opravi za koga navadno za plačilo: podjetje opravlja določene storitve; obračunati, plačati, podražiti storitve; cene storitev / gostinske, komunalne, obrtne, poštne, prevozniške storitve; intelektualne, zdravstvene storitve 2. publ. dosežek, delo: film jim je ostal v spominu zaradi odličnih igralskih storitev; dobil je nagrado za likovne storitve v preteklem letu; vrhunske storitve športnikov 3. glagolnik od storiti: storitev neprimernega dejanja / krava se pripravlja na storitev ♪
  4.      storíti  -ím dov., stóril (ȋ í) 1. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega dejanja: zaloputnil je vrata, to je že večkrat storil; tega si ne upa storiti; storiti kaj iz kljubovanja, ljubezni, neznanja; storiti proti svoji volji; storiti v jezi; javno, nalašč, naskrivaj, nehote storiti kaj / storiti kaj dobrega, hudega; storiti napako, prekršek / samo pritožuje se, stori pa ničesar / prav je storil, da je prišel ♦ jur. storiti kaznivo dejanje // z aktivnostjo doseči uresničitev kakega opravila, dela; narediti: vsega tega ne more sama storiti; dobro, natančno, slabo storiti / storil sem samo svojo dolžnost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; narediti: storiti korak naprej / storiti sklep skleniti / storiti komu uslugo 2. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega; narediti: kaj ti je storil, da si jezen; otrok ji je nekaj storil 3. star. dati čemu, komu kako lastnost, značilnost; narediti: ta pogovor me je storil žalostnega; bogastvo ga je storilo prevzetnega / storiti komu skrbi, veselje, žalost 4. nar. roditi, skotiti: krava je storila 5. nar. obroditi: pšenica letos ni storila; trta je lepo storila ● storiti konec ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju povzroči smrt; star. od vsega hudega je storil konec umrl; star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; ekspr. storil je potrebne korake ukrenil vse potrebno; ekspr. storiti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; evfem. storiti ženski silo posiliti jo; star. storiti nesrečno smrt nesrečno umreti; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri storíti se 1. star. nastati, pojaviti se: storila se je gosta megla / storil se je dan zdanilo se je; storila se je noč, tema 2. zastar. zgoditi se, pripetiti se: kaj se je storilo pri vas, da jokate ● črna tema se mu je storila pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen storjèn -êna -o: to je bilo storjeno po njegovi volji; v času storjenega dejanja je bil pijan; povrniti storjeno škodo; pravkar storjeno jagnje ∙ ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: storjenega ni mogoče popraviti ♪
  5.      stórók  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄) v pravljicah ki ima sto rok: storoki velikan ♪
  6.      stòrž  stôrža m (ȍ ó) 1. del rastline, zlasti iglavcev, ki vsebuje seme: nabirati storže; kuriti s storži / borovi, smrekovi storži ♦ bot. storž olesenelo ali omesenelo soplodje nekaterih iglavcev; jagodasti storž z omesenelimi plodnimi luskami, podoben jagodi 2. del rastline, zlasti koruze, ki vsebuje zrna: koruza že dela storže; odstranjevati zrna s storža / koruzni storž 3. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu; kocen: zrezati storže zelja za krmo; glava in storž ♪
  7.      stôržek  -žka m (ō) 1. manjšalnica od storž: borovi storžki / rdečkasti koruzni storžki 2. storžu podoben skupek plodov: gabrovi, jelševi storžki // agr. žensko socvetje ali plod hmelja: obirati, trgati storžke / hmeljni storžki ♪
  8.      stóstòlp  -ôlpa -o prid. (ọ̑-ȍ ọ̑-ō) ekspr. ki ima sto stolpov: stostolpo mesto ♪
  9.      stót  -a tudi stòt stôta m (ọ̑; ȍ ó) utežna mera, 100 kg: tovor tehta dva stota; pridelati dvajset stotov pšenice na hektar / stari stot 56 kg ♦ teh. metrski stot ♪
  10.      stotér  -a -o štev. (ẹ̑) 1. ki je stotih vrst: opis stoterih rastlin 2. ekspr. številen, mnog: obala je razčlenjena s stoterimi zalivčki; v mestu se prižigajo stotere luči stotéro prisl.: uslugo vam bom stotero poplačal; sam.: pripovedovali so o smrti stoterih ♪
  11.      stotéren  -rna -o prid. (ẹ̑) stokraten: polje je rodilo stoteren sad // ki je iz stotih delov, enot: stoteren odmev klicev stotérno prisl.: stoterno poplačati ♪
  12.      stôti  -a -o štev. (ó) ki v zapovrstju ustreza številu sto: praznovali so stoto obletnico društva / stoti del celote stotina; sam.: star. že v stoto ponavljajo igro stotič ♪
  13.      stotína  -e ž (í) 1. del na sto enakih delov razdeljene celote: ostala mu je le kaka stotina zaslužka / stotina grama, litra 2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: napekla je stotine hlebov kruha; prevozili so že stotine kilometrov / posekali so na stotine dreves ♪
  14.      stotínka  -e ž (ȋ) del na sto enakih delov razdeljene merske enote: stotinka miligrama; stotinka sekunde ♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05 ♪
  15.      stótísoči  -a -e štev. (ọ̑-ȋ) ki v zapovrstju ustreza številu sto tisoč: stotisoči obiskovalec razstave ♪
  16.      stótisočína  -e ž (ọ̑-í) del na sto tisoč enakih delov razdeljene merske enote: stotisočina sekunde ♦ fiz. stotisočina newtona ♪
  17.      stótisočínka  -e ž (ọ̑-ȋ) del na sto tisoč enakih delov razdeljene merske enote: stotisočinka sekunde ♪
  18.      stótisočlétje  -a s (ọ̑-ẹ̑) doba, ki traja sto tisoč let: stotisočletje v zemeljski zgodovini / ekspr. ledena doba je za stotisočletja pokopala gore v led za zelo dolgo ♪
  19.      stotníja  -e ž (ȋ) 1. pri starih Rimljanih vojaška enota, približno sto mož: konjeniška, pehotna stotnija; stotnija rimskih vojščakov 2. star. skupina stotih ljudi: stotnija planincev je šla v hribe ♪
  20.      stótnik  -a m (ọ̑) 1. pri starih Rimljanih poveljnik stotnije: konjeniški stotnik / rimski stotnik 2. v stari Avstriji oficirski čin, za stopnjo nižji od majorja, ali nosilec tega čina: stotnik in feldvebel ♪
  21.      stóváten  -tna -o prid. (ọ̑-ȃ) elektr. ki ima priključno moč sto vatov: stovatna žarnica ♪
  22.      stôžčast  tudi stóžčast -a -o prid. (ó; ọ́) ki ima obliko stožca: stožčast hrib; stožčaste krošnje jelk; stožčasto pokrivalo / stožčasta oblika ♦ teh. stožčasti ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev stôžčasto tudi stóžčasto prisl.: stožčasto padajoča svetloba ♪
  23.      stôžec  tudi stóžec -žca m (ó; ọ́) 1. geom. telo, ki ga omejujeta krog in plašč: narisati stožec; izračunati prostornino stožca / dopolnilni stožec ki dopolnjuje prisekani stožec do popolnega stožca; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; krožni stožec katerega vodilka je krožnica; pokončni ali rotacijski stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; prisekani stožec telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, različno velika kroga in plašč; vodilka stožca krivulja, po kateri drsi skozi neko stalno točko potekajoča premica in pri tem opiše stožčasto ploskev 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: v daljavi se je dvigal goli stožec vrha; stožec močne svetlobe / zviti papir v stožec 3. teh. navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del orodja, priprave: zasukati stožec pipe; zaklopka na stožec ♪
  24.      stožérnica  tudi stožêrnica -e ž (ẹ̑; ȇ) geom. krivulja, ki nastane pri preseku dvojnega krožnega stožca; stožnica: hiperbola, elipsa in druge stožernice; gorišče stožernice ♪
  25.      stóžka  -e ž (ọ̑) bot. visoka trava z modrikastimi ali zelenimi klaski, Molinia: modra stožka ♪

   31.051 31.076 31.101 31.126 31.151 31.176 31.201 31.226 31.251 31.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA