Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (30.751-30.775)


  1.      spúščanje  -a s (ú) glagolnik od spuščati: spuščanje ročice; priprava za dviganje in spuščanje / spuščanje hrane, orožja iz letala; spuščanje tovora po vrvi / spuščanje letalskih modelov, zmaja / spuščanje bika, merjasca / spuščanje po zaledenelem pobočju; vzpenjanje in spuščanje / spuščanje letala na letališče; prim. izpuščanje ♪
  2.      spúščati  -am nedov. (ú) 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol // delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo // delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev 2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo // delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja 3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo; spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo ● žarg. vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih ◊ vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve spúščati se 1. premikati se z višjega mesta, položaja na nižjega: drug za drugim so se spuščali na tla / spuščati se po stopnicah v klet // premikati se navzdol: dim se je spuščal k tlom; letalo se spušča; prsi so se ji dvigale in spuščale / s težavo se je spuščal po melišču / alpinisti so se spuščali po petsto metrov na dan // premikajoč se po zraku prihajati na določeno (nižje) mesto: vrane se spuščajo na travnik / helikopterji so se drug za drugim spuščali na ravnico so pristajali na ravnici 2. biti čedalje nižji v določeni smeri: cesta se začne spuščati v ostrih zavojih / proga se neopazno spušča / voda se v brzicah spušča v dolino teče; steza se spušča po obronku gozda poteka // razprostirati se, biti kje, navadno nižje od okolice: gozd se spušča v dolino; sadovnjak se spušča do hiše; pobočje se strmo spušča je strmo 3. pojavljati se, nastopati na površini: na dolino se spušča megla / knjiž. večerne sence se že spuščajo // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak se spušča; na zemljo se spušča noč noči se 4. ekspr., v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spuščati se v nevarnost / spuščati se v ljubezenske avanture // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: spuščati se v beg, tek; spuščati se v boj s sovražnikom / rad se spušča v pogovor se pogovarja / spuščati se v politiko ● knjiž. sonce se že spušča že zahaja; spuščati se v podrobnosti navajati podrobnosti; ekspr. v ta problem se ne spuščaj ne ukvarjaj se z njim spuščáje: spuščaje se po hribu navzdol spuščajóč -a -e: spuščajoč tovor po vrvi; spuščajoč se po snežišču, je padel; strmo se spuščajoče pobočje; prim. izpuščati ♪
  3.      spútnik  -a m (ȗ) umetni satelit, izdelan v Sovjetski zvezi: izstrelitev novega sputnika ♪
  4.      spúžva  -e ž (ȗ) 1. nav. mn., zool. mnogoceličarji brez pravih tkiv in organov, ki žive v vodi, Spongiaria: proučevati spužve; morske, sladkovodne spužve / navadna spužva 2. prožen luknjičast predmet iz očiščenega ogrodja teh mnogoceličarjev: brisati tablo s spužvo ♪
  5.      spúžvast  -a -o prid. (ȗ) podoben spužvi: spužvasta snov; spužvasta zgradba / kamela shranjuje vodo v posebnem spužvastem tkivu ♪
  6.      srága  -e ž (á) 1. (drobna) kaplja potu: z obraza kapljajo srage; brisati si srage s čela / potna sraga; knjiž. smrtne srage smrtni pot // madež, lisa, ki jo povzroči taka kaplja: lice ima umazano od srag 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: sraga najfinejše kolonjske vode ♪
  7.      srájca  -e ž (á) moško oblačilo za k hlačam, navadno iz tanjšega blaga: likati, prati, šivati srajce; vsak dan obleče čisto srajco; zatlačil si je srajco za hlače; bombažasta, platnena srajca; športna srajca; srajca z dolgimi, s kratkimi rokavi; vulg. vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom // temu podoben del moškega ali ženskega spodnjega perila: v sami srajci je hodila po sobi / spalna srajca ● slabš. črne srajce italijanski fašisti; šalj. on je ljubljanska srajca po rodu Ljubljančan; slabš. rjave srajce nacionalsocialisti; preg. stara navada železna srajca navade človek zelo težko spreminja ◊ obl. safari srajca športna srajca z našitimi žepi in dvojnimi šivi; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice ♪
  8.      srájčnik  -a m (ȃ) nekdaj 1. majhen otrok, ki nosi samo srajco: po vasi so kričali smrkavi srajčniki / poznam ga še kot srajčnika 2. ženska bluza z rokavi, navadno platnena: v skrinji je imela krila in srajčnike ♪
  9.      srakopêr  in srakopér -ja m (ȇ; ẹ̑) ptica pevka z ukrivljenim kljunom, ki plen za zalogo natika na trne: v grmovju je gnezdil srakoper ♦ zool. črnočeli srakoper s črnim čelom, Lanius minor; rjavi srakoper rjave barve z zelo ukrivljenim kljunom, Lanius collurio ♪
  10.      srakopérec  in srakopêrec -rca m (ẹ̑; ȇ) bot. trava s širokim latom in dolgimi resami na krovnih plevah, Apera: ob poti raste srakoperec; iztrebljati srakoperec ♪
  11.      srám  -ú tudi -a m (ȃ) 1. neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja: obšel ga je sram; občutiti sram; postajati rdeč od sramu; pojmovanje sramu v različnih kulturah / biti brez sramu; brez sramu se je slekla; pobegniti zaradi sramu; občutek sramu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: sram ga je izražati svoja čustva; sram jo je pred starši; ekspr. sram ga je, da bi se najraje v zemljo vdrl zelo / sram ga je bilo za sina ∙ ekspr. sram te bodi izraža ogorčenje, grajo; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje 2. zastar. sramota: spraviti koga v sram ♪
  12.      srámen 1 -mna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na predel ob zunanjih spolovilih: sramne dlake ♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; zool. sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis ♪
  13.      sramežljív  -a -o prid. (ȋ í) ki v svojem vedenju, ravnanju kaže zadržanost, sram: tih, sramežljiv fant; otrok je pretirano sramežljiv / biti sramežljiv v ljubezni // ki vsebuje, izraža zadržanost, sram: sramežljiv nasmeh, pogled; sramežljivo čustvo sramežljívo prisl.: sramežljivo gledati v tla; sramežljivo zardevati ♪
  14.      sramežljívka  -e ž (ȋ) ekspr. sramežljiva ženska: je velika sramežljivka ◊ vrtn. rastlina z drobnimi cveti in pernatimi listi, ki se ob vsakem dražljaju zaprejo, Mimosa pudica ♪
  15.      sramôta  -e ž (ó) 1. stanje, ko je ugled, veljava koga zmanjšana: bala se je sramote, zato se ni vrnila; ni mogel prenesti sramote, ki ga je zadela; doživeti sramoto; ekspr. nakopati si sramoto / spraviti koga v sramoto / na njegovo sramoto so ga spodili / ekspr. izbrisati, oprati sramoto s svojega imena 2. nav. ekspr., v povedni rabi kar ni v skladu s človeškim dostojanstvom, ponosom: beg bi bil za nas prava sramota; sramota je biti tako len; sramota je, da niste dokončali tega dela / on je sramota za vso družino; tako ravnanje je kulturna sramota 3. v medmetni rabi izraža ogorčenje, zgražanje: sramota, še tega ne veš; tri dni že popiva. Sramota ● star. skrivati svojo sramoto spolovilo; ekspr. v svojo sramoto moram priznati, da sem to pozabil poudarja povedano ♪
  16.      sramôten  -tna -o prid., sramôtnejši (ó) ki ni v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: sramoten beg; kesati se sramotnega dejanja, ravnanja; tako malomarno delo je sramotno / skleniti sramoten mir; sramotna kapitulacija // ki vzbuja prezir, obsojanje: ta poklic so imeli za sramoten; sramotna afera, zadeva; ekspr. kar dela z njo, je naravnost sramotno / ekspr. sramotno neznanje zelo veliko ● ekspr. kmetijo je prodal za sramoten denar pretirano majhen znesek; sramotni oder nekdaj oder, na katerega so postavljali ljudi za kazen; publ. nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata te sramote sramôtno prisl.: sramotno pobegniti; sramotno se je pustil prevarati; sramotno nizko plačilo; sam.: narediti kaj sramotnega ♪
  17.      sramotílen  -lna -o prid. (ȋ) ki koga sramoti: sramotilni vzkliki; članek je zelo sramotilen; sramotilno dejanje / sramotilni oder nekdaj oder, na katerega so postavljali ljudi za kazen; sramotilni spis; sramotilni steber nekdaj steber, h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen; sramotilna pesem ♪
  18.      sramotíti  -ím nedov. (ȋ í) s kazanjem napak, nepravilnega ravnanja jemati komu ugled: sramotil in smešil ga je pred vsemi; s takimi dejanji sramoti samega sebe; javno sramotiti / sramotiti svoje ime // spravljati v zelo neprijeten položaj: s tem sramoti vso družino sramotèn in sramočèn -êna -o: ponižani in sramoteni ujetniki ♪
  19.      sramôtnik  -a m (ȏ) knjiž. ničvreden, malovreden moški: druži se s sramotniki in potepuhi ♪
  20.      sránje  -a s (ā) 1. glagolnik od srati: prostor za sranje in scanje 2. vulg. blato, govno, iztrebki: krvavo sranje; smrad po sranju 3. nizko kar je malo vredno, nepomembno: rada kupuje kičaste spominke in podobno sranje; kakšno sranje pa si spet naslikal / v povedni rabi: ta film je pravo sranje; vse skupaj je veliko sranje 4. vulg., v medmetni rabi izraža jezo, nejevoljo: sranje, pa tako vreme; sranje, da še ponoči ni miru ♪
  21.      sŕbec  -bca m (ȓ) zool. droben zajedavec, ki sesa živalske sokove in povzroča garje, Sarcoptes scabiei: srbec rije po koži; srbci na človeku, živali ♪
  22.      srbênje  -a s (é) 1. glagolnik od srbeti: srbenje rane, ki se že celi 2. neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: povzročati srbenje; bolezen z močnim srbenjem ♪
  23.      srbéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. povzročati neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: izpuščaj, opeklina ga srbi; brezoseb. začelo ga je srbeti na nogi / po mlačvi ga je hrbet srbel od prahu; ob srbenju nosu nos me srbi, jezen bom 2. ekspr. močno želeti, hoteti: srbi ga, da bi kaj povedal; srbelo jih je, da bi čimprej začeli delati ● pog. pazi se, me že srbijo dlani, pesti, roke zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. jezik ga je srbel, vendar je molčal čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; pog. igrajo tako poskočno, da ga srbijo pete, podplati da si zelo želi plesati; ekspr. prsti so ga srbeli čutil je veliko željo, da bi kaj ukradel; ne praskaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo srbèč -éča -e: srbeč izpuščaj; srbeče mesto na koži ♪
  24.      srbljív  -a -o prid. (ȋ í) ki povzroča srbenje: srbljiv prašek ♪
  25.      srbohrváščina  -e ž (ȃ) srbskohrvatski jezik: prevajati iz srbohrvaščine / popoldne imajo srbohrvaščino pouk tega jezika ♪

   30.626 30.651 30.676 30.701 30.726 30.751 30.776 30.801 30.826 30.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA