Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (29.698-29.722)


  1.      skléstiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje: sklestiti smreko / sklestiti veje 2. ekspr. z močnim padanjem povzročiti škodo: toča je sklestila sadno drevje, vinograd ● miši so sklestile slamo uničile; redko sklestiti kostanj z drevesa sklatiti skléščen -a -o: skleščene veje ♪
  2.      sklícati  sklíčem dov., sklícala in sklicála (í ȋ) 1. izraziti željo, zahtevo a) po prisotnosti več ljudi na kakem mestu: predstojnik jih je sklical; sklicati vaščane; sklicati delegate na sestanek / sklicati odbor na izredno sejo / sklicati posadko k orožju b) z glagolskim samostalnikom po kaki dejavnosti, pri kateri je prisotnih več ljudi: predsednik skliče sejo; sklicati posvetovanje, sestanek, zbor volivcev 2. star. priklicati: komaj jo je sklical k oknu 3. star. zbuditi: mati ga je zgodaj sklicala; hitro vstani in še druge skliči / zakašljala je, da bi ga sklicala sklícan -a -o: sestanek bo sklican prihodnji teden ♪
  3.      sklicávati  -am nedov. (ȃ) sklicevati: sklicavati lovce; sklicavali so se z dogovorjenimi znaki / sklicavati sestanke / sklicavati se na svojo avtoriteto ♪
  4.      skliceváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati željo, zahtevo a) po prisotnosti več ljudi na kakem mestu: sklicevati ljudi; sklicevati odbornike na sejo; vojaški obvezniki so se sklicevali celo noč / z bobnanjem sklicevati meščane; volkovi se sklicujejo v krdela b) z glagolskim samostalnikom po kaki dejavnosti, pri kateri je prisotnih več ljudi: predsednik sklicuje seje; sklicevati posvetovanja, sestanke skliceváti se 1. s klicanjem drug drugemu sporočati svojo prisotnost kje: hodili so v večjih razmikih in se sklicevali, da se ne bi kdo izgubil 2. v zvezi z na imeti, navajati kaj kot vzrok, razlog za svoje ravnanje, odločanje: sklicevati se na predpise, zakon / sklicevati se na svojo preteklost / sklicevati se na uglednega znanstvenika ♦ jur. sklicevati se na imuniteto, prvorojenstvo skliceváje: bobnal je, sklicevaje meščane; to trdi, sklicevaje se na njegovo izjavo sklicujóč -a -e: to zahteva, sklicujoč se na svoje pravice; publ. agencija poroča, sklicujoč se na dobro poučene kroge ♪
  5.      sklonílo  -a s (í) lingv. končnica, ki izraža sklon; sklonska končnica: v besedi tetama je -ama sklonilo ♪
  6.      skloníti  sklónim dov. (ȋ ọ́) premakniti zgornji del česa navzdol, proti tlom: ko je šel skozi vrata, je sklonil glavo; skloniti hrbet; skloniti glavo h komu, nad čim / labod je sklonil vrat; ekspr. pod težo snega so smreke globoko sklonile veje upognile / skloniti glavo v pozdrav; ob žalostni novici so se glave sklonile ● zastar. kaj ga je sklonilo, da je to storil nagnilo; na ukaz je molče sklonil glavo z gibom glave navzdol izrazil soglasje; ekspr. prej ali slej boš sklonil glavo se boš uklonil, vdal skloníti se 1. premakniti glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: sklonil se je in pobral kamen; sklonil se je, da bi zavezal čevelj; skloniti se nad zemljevid; skloniti se po poleno; skloniti se skozi okno / skloniti se pod težkim bremenom upogniti se 2. zastar. vzdigniti se, vzravnati se: bolnik se je napol sklonil v postelji / skloniti se kvišku, pokonci ● knjiž. dan se je sklonil zvečerilo se je; knjiž., ekspr. nihče se ni sklonil k meni mi ni pomagal; knjiž. mrak se je sklonil na zemljo zmračilo se je; ekspr. ko se je prižgala luč, se je takoj sklonil nad knjigo začel brati, študirati sklonívši star.: vstopil je, sklonivši glavo; sklonivši se k njemu, ga je tiho vprašal sklónjen -a -o: sklonjena drža, postava; s sklonjeno glavo, star. sklonjene glave je šel po cesti; sklonjen hoditi, sedeti ♪
  7.      sklonljív  -a -o prid. (ȋ í) lingv. ki se da sklanjati: samostalniki so sklonljive besede ♪
  8.      sklòp  sklópa in sklôpa m (ȍ ọ́, ó) 1. navadno s prilastkom več, navadno povezanih, združenih stvari, naprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: sedežni sklop; sklop elementov; sklop gospodarskih poslopij; sklop strojev / z oslabljenim pomenom obsežni sklopi gozdov ♦ geogr. gorski sklop // več stvari, ki nastopajo skupaj in sestavljajo celoto: sklop predpisov; sklop problemov, vprašanj / miselni sklop / obravnavati teme v sklopih; programski sklop // publ., v zvezi v sklopu izraža, da je kaj sestavni del kake celote: v sklopu države oblikovana pokrajinska enota; revija izhaja v sklopu časopisnega podjetja / z oslabljenim pomenom ti objekti niso bili planirani v sklopu petletnega plana v petletnem planu 2. glagolnik od sklopiti: priprava za sklop; sklop in razklop // mesto, kjer se kaj sklopi: popraviti, pregledati sklop; sklopi in stikališča 3. lingv. beseda, nastala s sestavljanjem dveh ali več besed brez veznega samoglasnika: seveda, polčas in drugi sklopi / pridevniški, prislovni sklopi / soglasniški sklop skupina neposredno si sledečih soglasnikov v besedi, besedni zvezi ♪
  9.      sklópec  in sklôpec -pca m (ọ̄; ó) lov. železna past, ki zgrabi žival s čeljustmi; skopec: nastaviti sklopec; lisica se je ujela v sklopec ♪
  10.      sklópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na sklop ali sklopitev: sklopni deli / sklopna vez // obrt., navadno v zvezi z miza, postelja, sedež ki se da zložiti, tako da se dvigne, zavrti okoli vodoravnih tečajev: sklopni sedeži; sklopna postelja ♪
  11.      sklópka  -e ž (ọ̑) strojn. priprava, s katero se združita ali ločita gnana in gonilna gred: izklopiti, vklopiti sklopko; zamenjati sklopko; pritisniti na sklopko; pedal sklopke; sklopka in menjalnik / elektromagnetna, hidravlična sklopka; lamelna, ploščata sklopka; torna sklopka pri kateri se prenaša vrtilno gibanje s trenjem ♦ avt. kolutna sklopka s kolutoma, ki ju vežejo sorniki ali čepi ♪
  12.      sklopljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. zložljiv: sklopljiv meter; sklopljiv otroški voziček; sklopljiva miza ♪
  13.      skóba  -e ž (ọ́) obrt. polovici črke H podoben kos železa, lesa, ki se zabije, pritrdi, da kaj drži, spenja: potisniti zapah v skobo; okno se je napelo in palica ne seže v skobo / pritrditi cev s skobami na steno // železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: s skobo pritrditi tram / tesarska skoba // temu podoben del priprave z vijakom, ki kaj stisne, drži: stisniti letve s skobo / pritrditi mlinček za orehe s skobo na mizo ◊ les. skoba premakljiv, navadno železen klin na skobeljniku, s katerim se vpne obdelovani predmet; navt. sidrna skoba s sornikom za vezavo sidra in verige ♪
  14.      skôbčevka  -e ž (ó) samica skobca: skobčevka je zgrabila plen; skobec in skobčevka ◊ zool. papiga skobčevka papiga, ki prijetno cvrči in se dobro nauči oponašati govorjenje, Melopsittacus undulatus ♪
  15.      skôbec  -bca m (ó) 1. manjša ptica ujeda s kratkimi okroglimi perutmi in dolgim repom, podobna kragulju: skobec kroži nad jaso; skobec je zgrabil goloba; razkropili so se kakor jata kokoši pred skobcem 2. železna past, ki zgrabi žival s čeljustmi; skopec: nastaviti skobec; lisica se je ujela v skobec ♪
  16.      skóbelj  -blja m (ọ̄) knjiž. oblič, skobljič: sekira, žaga in skobelj ♪
  17.      skóbeljn  -a -o [bǝl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na skobelj: skobeljno rezilo / skobeljni stroj ♦ les. debelinski skobeljni stroj debelinski skobeljnik ♪
  18.      skóbeljnica  -e [bǝl] ž (ọ̑) knjiž. miza, v katero se pritrdi predmet, ki se skoblja; skobeljnik: skobljati na skobeljnici ♪
  19.      skóbeljnik  -a [bǝl] m (ọ̑) 1. miza, v katero se pritrdi predmet, ki se skoblja: vpeti kos lesa v skobeljnik; skobljati deske na skobeljniku 2. les. stroj za skobljanje lesa: delati s skobeljnikom / debelinski, poravnalni, štiristranski skobeljnik ♪
  20.      skóbljar  -ja m (ọ̑) delavec, ki skoblja les: podjetje sprejme kvalificiranega skobljarja ♪
  21.      skôčen  tudi skóčen -čna -o prid., skôčnejši tudi skóčnejši (ó ō; ọ̑) 1. ki se premika v skokih: skočna srna / skočen konj 2. star. poskočen: skočen človek / biti skočnih nog, pet / skočen napev ◊ vet. ta merjasec je skočen je sposoben za skok ♪
  22.      skočíti  skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. z odrivom, zlasti z nogami, se oddaljiti od podlage: skočil je, da bi dosegel veje; skočil je dovolj visoko, da ga vrv ni zadela / skočiti iz jame, z drevesa; skočiti čez ograjo; skočiti na premikajoči se vlak / skočiti v vodo / kopalec je skočil na glavo, na noge / skočiti s padalom / obupal je in skočil skozi okno s skokom skozi okno naredil samomor // s takim odrivom opraviti določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skoči trikrat / skočiti pet metrov 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivom se hitro pojaviti: ob letalskem napadu so vsi skočili s ceste v gozd; skočiti k ranjencu / skočil je na kolo in se odpeljal s takim odrivom se usedel nanj; daj, skoči za njim hitro steci 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivom zelo hitro vstati: ob trkanju je skočil iz postelje, izza mize; skočiti kot ris / skočiti na noge; skočiti kvišku, pokonci / ko je to slišal, je kar skočil 4. nav. ekspr. z odrivom, z določenim namenom se premakniti v položaj, kot ga izraža določilo: dva moška sta skočila nanj; vsa vesela mu je skočila okrog vratu / pes je skočil v tujca / sovražnik jim je skočil v hrbet 5. ekspr., s prislovnim določilom za kratek čas hitro se oddaljiti, oditi kam z namenom, kot ga izraža določilo: samo po kruh, v trgovino skočim; kar počakaj, telefonirat je skočil / skočiti na kratek obisk; za dva dni je skočil v Celovec 6. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljiti od podlage: spet je skočila iskra / plamen je skočil na sosednjo hišo 7. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se premakniti iz določenega položaja in se vanj več ne vrniti: ob eksploziji so vrata skočila s tečajev / roka mu je skočila iz sklepa; vlak je skočil s tira je iztiril; ročica je skočila nazaj 8. ekspr. povečati se, narasti: cene prevoza so spet zelo skočile ● ekspr. od presenečenja so mu hotele oči skočiti iz jamic zelo je izbuljil oči; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne boš dobil tega, pa če iz kože skočiš če se še bolj jeziš; če si še tako prizadevaš; ekspr. mislil sem, da je svet skočil s tečajev da se je zgodilo kaj zelo hudega; ekspr. skočiti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; ekspr. srce mu je skočilo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. skočiti v hlače, v obleko hitro se obleči; ekspr. skočiti v zakonski jarem poročiti se; ekspr. kako je bilo? so nestrpno skočili vanjo so jo nestrpno vprašali; ekspr. skočila bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. iz zime smo kar skočili v pomlad zelo hitro prešli; ekspr. po neumnosti sem skočil v to nehote prišel, se zapletel; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se ◊ šport. skočiti v daljino, v višino skočívši star.: zavpil je, skočivši na tla ♪
  23.      skočljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž., redko pohoten: skočljiv moški ♪
  24.      skočník  -a m (í) nar. zahodno večji kamen, skala v strugi potoka ali reke, ki povzroča brzico, manjši slap: potok teče čez številne skočnike ♪
  25.      skočnína  -e ž (ȋ) vet. plačilo, ki ga dobi lastnik samca za skok: dati, plačati skočnino / skočnina za bika, psa ♪

   29.573 29.598 29.623 29.648 29.673 29.698 29.723 29.748 29.773 29.798  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA