Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (29.648-29.672)


  1.      skát 2 -a m (ȃ) nav. mn., zool. ribe hrustančnice z zelo sploščenim telesom in velikimi prsnimi plavutmi, Batoidei: skati in bokoplute / električni skat ♪
  2.      skávt  -a m (ȃ) v nekaterih deželah član mladinske organizacije, gibanja, ki si prizadeva oblikovati zdravo, iznajdljivo osebnost zlasti z življenjem v naravi: postati skavt; starosta skavtov ♪
  3.      skávtinja  -e ž (ȃ) v nekaterih deželah članica mladinske organizacije, gibanja, ki si prizadeva oblikovati zdravo, iznajdljivo osebnost zlasti z življenjem v naravi: skavti in skavtinje ♪
  4.      skazíti  -ím tudi izkazíti -ím dov., skázil tudi izkázil (ȋ í) 1. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je skazila; v pretepu so mu skazili obraz // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: skaziti smisel umetniškega dela; stvar se je skazila 2. narediti kaj a) manj lepo: brazgotina ji je skazila obraz; od jeze se mu je skazilo lice b) manj popolno, dovršeno: nova stavba je skazila okolje; neprimeren okvir skazi sliko / ocena iz matematike mu je skazila spričevalo // nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti; pokvariti: skaziti komu veselje; vse nam je skazil; s svojim vedenjem je skazil zabavo ● ekspr. kar prime v roke, vse skazi pokvari; star. v taki družbi se bo fant skazil moralno pokvaril; ekspr. načrt se je skazil ponesrečil; ekspr. vino se je skazilo je postalo manj kvalitetno, se je pokvarilo; ekspr. vreme se je skazilo postalo deževno, mrzlo skažèn -êna -o tudi skážen -a -o tudi izkažèn -êna -o tudi izkážen -a -o: skažen obraz; skažena podoba resničnosti; skaženo blago ∙ preg. brez glave storjeno, gotovo skaženo ♪
  5.      skazováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. razkazovati: skazoval mu je mesto / gore skazujejo svojo lepoto ● zastar. skazoval je, kako ga vsi cenijo dokazoval, zatrjeval; zastar. ženske se ob praznikih rade skazujejo postavljajo; prim. izkazovati ♪
  6.      skednjén  -a -o [kǝd] prid. (ẹ̑) star. skedenjski: skednjena vrata ♪
  7.      skelét  -a m (ẹ̑) 1. trdni oporni deli telesa; ogrodje: skelet morskega ježka; hrustančast skelet nekaterih rib // ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti; okostje: slikati bolnikov skelet; skelet glave, roke; skelet in mišičevje // okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju; okostnjak: v omari učilnice stoji skelet; razstavljeni skeleti izumrlih živali; je suh kot skelet 2. knjiž., navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa; ogrodje: skelet romana / idejni skelet 3. grad. konstrukcija iz stebrov, nosilcev in navadno vodoravnih plošč: zgraditi skelet / stavbni skelet / ekspr. na gradbišču stojijo skeleti stanovanjskih blokov nedograjeni bloki; žarg. gradnja v skeletu v skeletnem sistemu ● ekspr. svoj skelet je zavil v odejo svoje suho telo; ekspr. bolnik je bil živ skelet zelo shujšan ◊ gled. skelet marionete leseno ogrodje; zool. osni skelet osno ogrodje ♪
  8.      skeléten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na skelet: skeletni deli praživali / skeletne plošče / skeletni sistem sistem s konstrukcijo iz stebrov, nosilcev in navadno vodoravnih plošč; skeletna konstrukcija konstrukcija iz stebrov in vodoravnih plošč ♦ agr. skeletne veje ogrodne veje; skeletna tla plitva tla z mnogo kamenja; anat. skeletne mišice mišice, ki se krčijo po človekovi volji; arheol. skeletni grob grob z okostjem; skeletni pokop pokop nesežganega mrliča ♪
  9.      skeléti  -ím [kǝl in kel] nedov., skelì in skêli (ẹ́ í) povzročati ostro, rezko bolečino, ki sili k drgnjenju, praskanju: udarci s šibo dolgo skelijo / hrbet, oko me skeli; ozebline, rane so skelele / brezoseb. skelelo ga je od udarcev / svetloba skeli v oči // ekspr. povzročati duševne bolečine: krivica skeli; neuspeh ga je skelel v dno duše ∙ ekspr. vest jo skeli ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde skelèč -éča -e: skeleča bolečina; misel je bila skeleča; prisl.: skeleče pičiti ♪
  10.      skéleton  -a m (ẹ̑) šport. nizke tekmovalne sani, na katerih se vozi leže na trebuhu: vožnja s skeletonom // športna panoga, ki goji tekmovanje na takih saneh: svetovno prvenstvo v skeletonu ♪
  11.      sképsa  -e ž (ẹ̑) odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa; dvom: to ga je navdajalo s skepso; sprejeti trditev s skepso; skepsa in cinizem / verska, znanstvena skepsa / na tako odločitev gleda s skepso skeptično // duševno stanje kot izraz takega odnosa: njegov obraz je izdajal skepso; najti rešitev iz skepse ♪
  12.      skepticízem  -zma m (ȋ) 1. filozofska smer, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: zavračati skepticizem; pristaš skepticizma 2. mišljenje, prepričanje, da ni nič zanesljivo resnično: to ni več skepticizem, ampak defetizem; iz njegove pesnitve odsevata skepticizem in pesimizem / vprašanja, polna skepticizma / znanstveni skepticizem ♪
  13.      sképtičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na skepso ali skepticizem: njegov pogled je skeptičen; skeptična misel / živeti v skeptični dobi / skeptičen človek; glede tega je bil skeptičen / skeptična smer v starogrški filozofiji sképtično prisl.: skeptično gledati na kaj ♪
  14.      skesnína  -e [kǝs] ž (ȋ) jur. znesek, ki se plača za odstop od pogodbe; odstopnina ♪
  15.      sklàd  skláda m (ȁ á) 1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni; apnenčasti skladi; sklad premoga / premiki zemeljskih skladov 2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl; skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi 3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad; sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok / upravni odbor sklada 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici; vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva 5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem; predpisi so v skladu z zakonom // v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni ● publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost ◊ agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; jur. premoženjski sklad; papir. sklad približno 1.000 kg papirja; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine ♪
  16.      skládast  -a -o prid. (á) ki je iz skladov: skladast led ♪
  17.      skladátelj  -a m (ȃ) kdor ustvarja, piše glasbena dela, skladbe: operni, zborovski skladatelj; skladatelj zabavne glasbe ♪
  18.      skladáteljica  -e ž (ȃ) ženska, ki ustvarja, piše glasbena dela, skladbe: skladateljica in dirigentka ♪
  19.      skláden 1 -dna -o prid., skládnejši (á) 1. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: skladna celota; ima lepo, skladno postavo / skladen razvoj gospodarstva // ki s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: z užitkom poslušati skladne glasove pevcev; barve vzorca so skladne / siva barva je skladna z večino drugih barv b) logično urejeno celoto: njegov nauk je skladen / duhovno, notranje skladen človek 2. za katerega je značilno medsebojno razumevanje: živela sta v skladnem, srečnem zakonu; odnosi v delovni skupnosti so skladni / skladna družina 3. v zvezi z z ki ima prav take lastnosti, značilnosti, kot so določene, se pričakujejo glede na izbrano merilo urejenosti, pravilnosti: gospodarski razvoj je skladen s sprejetimi resolucijami; z dosedanjimi pojmovanji premalo skladna razlaga; njegova dejanja so skladna z govorjenjem 4. zastar. zložljiv: skladni stoli; skladna miza ◊ geom. lika sta skladna lika sta enaka po obliki in velikosti skládno prisl.: delovati skladno; skladno razvit; ravnati skladno s predpisi ♪
  20.      skladíšče  -a s (í) zaprt prostor za shranjevanje česa, navadno izdelkov: izprazniti skladišče; iti v skladišče; hraniti v skladišču; skladišče hrane, razstreliva, vnetljivih tekočin; skladišče za žito / carinsko, vojaško skladišče; ladijsko skladišče; silosno skladišče / zidati skladišče / mravlje imajo pod zemljo skladišče; pren. skladišče znanja ∙ ekspr. moja soba je pravo skladišče v njej je veliko pohištva, predmetov; ekspr. maščoba je glavno skladišče za energijo v njej je shranjena energija // oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako shranjevanje: vodja skladišča; delavec v skladišču / javno skladišče ♦ ekon. konsignacijsko skladišče za blago določenega, navadno tujega proizvajalca ♪
  21.      skládnica  -e ž (ȃ) knjiž. skladovnica: skladnica drv, knjig ● bratovska skladnica nekdaj ustanova socialnega zavarovanja delavcev in uslužbencev v rudarskih in železarskih podjetjih ♪
  22.      skládnost  -i ž (á) lastnost, značilnost skladnega: skladnost telesa / skladnost barv / skladnost pravnega sistema / doseči skladnost med vsebino in obliko; skladnost zakona z ustavo; stavba je lepa v svoji skladnosti / spraviti v skladnost s čim uskladiti ◊ geom. enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti ♪
  23.      skladóven  tudi skládoven -vna -o prid. (ọ̄; á) nanašajoč se na sklad: skladovna ploskev / delitev skladovnega denarja ◊ les. skladovni les les, ki se meri zložen v skladovnico; prostorninski les; teh. skladovni spoj spoj, pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega ♪
  24.      skladovít  -a -o prid. (ȋ) ki je iz skladov: skladovito pobočje ♪
  25.      skladóvje  tudi skládovje -a s (ọ̑; á) knjiž. več skladov, skladi: skladovje gorskih sten ♪

   29.523 29.548 29.573 29.598 29.623 29.648 29.673 29.698 29.723 29.748  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA