Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (27.376-27.400)


  1.      pterodáktil  -a m (ȃ) pal. izumrli plazilec z zelo podaljšanim prstom in kratkim repom, sposoben letati ♪
  2.      pteropód  -a m (ọ̑) nav. mn., zool. v morju živeči drobni planktonski polži, Pteropoda ♪
  3.      ptialín  -a m (ȋ) biol., kem. encim sline, ki pospešuje razkroj škroba v sladkor ♪
  4.      ptíca  -e ž (í) 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptice čivkajo, pojejo, vreščijo; ptica je kljuvala, odletela; loviti ptice; jata ptic; živi kakor ptica pod nebom svobodno, brezskrbno / divja, domača ptica; gozdna, nočna, vodna ptica; mrtvaška ptica po ljudskem verovanju ptica, ki napoveduje smrt, zlasti sova, čuk; ptica pevka, selivka, ujeda; razstava ptic 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiva, prebrisana ženska: sosedovo dekle je prava ptica ● ekspr. jeklena, srebrna ptica letalo ♪
  5.      ptìč  ptíča m (ȉ í) 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptiči čivkajo, pojejo; krmiti, loviti ptiče; jata ptičev; biti vesel kot ptič; živeti kot ptič na veji svobodno, brezskrbno / divji, domači ptiči; močvirski, vodni ptiči; ptiči pevci; ekspr. kralj ptičev orel 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiv, prebrisan človek: sosed je šele pravi ptič / on je čuden ptič; postal je pravi nočni ptič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje ● ekspr. ni ne ptič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; ekspr. jekleni ptič letalo; fant je gol kot ptič je brez kakršnegakoli imetja; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo ♪
  6.      ptíčar  -ja m (ȋ) 1. kdor lovi ali prodaja ptiče: ptičarji so nastavljali zanke 2. srednje velik lovski pes rjavkaste barve s prisekanim repom: gojiti ptičarje / nemški ptičar / pes ptičar // lov. pes, ki tiho obstane, ko najde divjad: goniči, jamarji in ptičarji ♪
  7.      ptíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od ptič: ptički so skakali z veje na vejo; pozimi so otroci skrbeli za prezeble ptičke; jé kot ptiček zelo malo; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / gnezdo s ptički ● ekspr. obkolili so hišo, toda ptiček jim je ušel človek, ki so ga lovili; tat; ekspr. še tak ptiček se enkrat ujame še tako iznajdljivega, prebrisanega človeka odkrijejo, ujamejo ◊ gastr. telečji ptički majhni nadevani in zviti telečji zrezki ali podolgovati koščki ♪
  8.      ptíčji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ptiče ali ptice: ptičje kosti; ptičje gnezdo; zbudilo ga je ptičje petje / ptičja krma; ptičje strašilo / ekspr. človek s ptičjim obrazom z majhnim obrazom, naprej potisnjenimi usti in izrazitim, koničastim nosom; ptičja hišica zabojček, prirejen za gnezdenje ptic; krmilnica za ptice; ptičja kletka manjša priprava s stranicami iz kovinskih, lesenih palic za ptice ● nar. ptičji lim evropsko ohmelje; ekspr. biti ptičje pameti neinteligenten; ekspr. samo ptičjega mleka jim še manjka vsega imajo (v izobilju), kar si poželijo ◊ bot. ptičja dresen rastlina z deloma plazečimi se, deloma pokončnimi stebli in drobnimi cveti v socvetju, Polygonum aviculare; ptičji kljunček enoletni plevel z rumenimi cveti, Thymelaea passerina; ptičje mleko rastlina s črtalastimi pritličnimi listi in belimi cveti v grozdih ali češuljah, Ornithogalum; geom. ptičja perspektiva perspektiva od zgoraj ♪
  9.      pubertétnik  -a m (ẹ̑) 1. ped. moški v dobi med otroštvom in mladostno dobo: duševnost pubertetnikov 2. ekspr. nedorasel fant: pubertetniki me ne bodo učili; vede se kot kak pubertetnik ♪
  10.      púbič  -a m (ȗ) zool. brezrepa dvoživka z rumeno lisastim trebuhom in bradavičasto kožo na hrbtu; urh: opazovati pubiče v mlaki ♪
  11.      públika  -e ž (ú) občinstvo: publika zapušča dvorano; ploskanje, žvižganje publike / premierska publika / s svojo zadnjo knjigo pri publiki ni imel uspeha; filmska, gledališka, koncertna publika ♪
  12.      públikum  -a m (ū) knjiž. občinstvo: spraviti publikum v smeh / slovenski publikum ♪
  13.      puck  tudi pak -a [pák] m (ȃ) šport. trd, ploščat, okrogel gumijast predmet, ki se uporablja pri hokeju na ledu; ploščica: puck se je odbil od vratnice ♪
  14.      púč  -a m (ȗ) publ. državni udar: puč ni uspel / vojaški puč ♪
  15.      pùč  púča m (ȕ ú) nar. koroško ploščat sodček za pijačo, ki se nosi na hrbtu: oprtati si puč ♪
  16.      púder  -dra m (ú) sredstvo, navadno v obliki prahu, za lepšanje, zaščito kože, posip: uporabljati puder; prekriti gube s pudrom / otroški puder; rižev puder; tekoči puder; puder za obraz; doza za puder ♦ farm. žvepleni puder ki vsebuje žveplov cvet in se uporablja pri kožnih izpuščajih ♪
  17.      púding  -a m (ȗ) 1. industrijski izdelek v obliki prahu iz škroba, mleka: stresti puding v mleko / čokoladni, lešnikov puding // jed iz tega izdelka: jesti puding 2. gastr. močnata jed, kuhana v sopari: kuhati puding / rižev, sirov puding ♪
  18.      púdlar  -ja m (ȗ) nekdaj delavec, ki pudla: pudlarji in drugi fužinarji ♪
  19.      púdlovka  -e ž (ȗ) nekdaj peč za pudlanje: ogenj v pudlovki je ugasnil ♪
  20.      púfer  -fra in -ja m (ū) kem. snov, ki preprečuje, da bi se koncentracija vodikovih ionov v raztopini zaradi dodatka kisline ali baze bistveno spremenila ♪
  21.      púh 1 -a m (ȗ) mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih: v gnezdu so čivkali s puhom pokriti mladiči; lahek, rahel kot puh / gosji puh / blazina, pernica, napolnjena s puhom // nav. ekspr. mlade, mehke dlake, iz katerih se razvijejo brada, brki: pod nosom mu poganja prvi puh; obriti si puh // kar je podobno perju, mehki dlaki sploh: deblo in listi so porasli s puhom ● ekspr. vse je le pih in puh brez vrednosti, cene ♪
  22.      púh 2 -a m (ȗ) 1. močen sunek zraka: puh ga je vrgel na tla / ognjeni puh; puh eksplozije, strele // zamolkel glas ob takem sunku: slišati puh / puhi lokomotive 2. izdih zraka, pri katerem se zaprte ustnice hitro, sunkovito odprejo: njegov puh je otroka prestrašil; pih in puh / kadil je pipo in v puhih izpuščal dim 3. star. dah, zadah: po sobi je udaril vinski puh ♪
  23.      púhalica  -e ž (ū) nar. plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz: veter je povzročal puhalice ♪
  24.      puhálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) agr. naprava, ki daje, povzroča močen tok zraka, za premeščanje, odstranjevanje kake snovi: s puhalnikom zmetati seno na kozolec / puhalnik kombajna; puhalnik za seno / vključiti puhalnik ♪
  25.      puhálo  -a s (á) teh. priprava, ki daje, oddaja tok zraka v sunkih: puhalo je potiskalo zrak v zgorevalni prostor; puhalo za hlajenje stroja / kovaško puhalo; puhalo na motorni pogon // agr. cevasti del puhalnika: zamenjati puhalo ♪

   27.251 27.276 27.301 27.326 27.351 27.376 27.401 27.426 27.451 27.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA