Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (26.948-26.972)


  1.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  2.      priznaválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža priznanje, pohvalo: priznavalen pogled; kritika tega dela je bila priznavalna 2. s katerim se kaj priznava, potrjuje: spričevala, diplome in druge priznavalne listine priznaválno prisl.: priznavalno pokimati komu ♪
  3.      priznavalnína  -e ž (ȋ) stalna ali občasna denarna pomoč borcem, udeležencem narodnoosvobodilnega boja: dodeliti, priznati priznavalnino borcem s prenizkimi dohodki; povišanje priznavalnine ♪
  4.      priznávati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
  5.      prizòr  -ôra m (ȍ ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanje ♦ gled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi ♪
  6.      prizvèn  -éna in -êna m (ȅ ẹ́, é) prizvok: kovinski prizven / to ime ima zanj skoraj magičen prizven ♪
  7.      prizvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) zveneč se zaslišati: skozi okno je prizvenel ženski glas ♪
  8.      prizvòk  in prizvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek ♪
  9.      prižéma  -e ž (ẹ̑) teh. orodje v obliki loka z vijakom za začasno spenjanje: kovinska, lesena prižema ♪
  10.      prižgáti  -žgèm dov., prižgál (á ȅ) 1. narediti, da kaj začne goreti: prižgati petrolejko, stenj, svečo; prižgati s tlečim ogljem, z vžigalico / prižgati komu cigareto; po kosilu si rad prižge pipo rad kadi pipo / prižgati ogenj / ekspr. noč je prižgala tisoč zvezd // narediti, da kaj začne svetiti: vstopil je v sobo in prižgal vse lestence; prižgati reflektorje; žarg. prižgati dolge luči; po vasi so se prižgale prve luči ♦ avt. prižgati meglenke 2. pog. vključiti, vklopiti: prižgati radijski, televizijski sprejemnik / prižgati motor 3. pri kuhanju, pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi vročine kaj močno prime podlage in poškoduje: prižgati jed; meso se je v ponvi prižgalo ● publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. ko se je prižgala zarja, so bili že na vrhu ob zarji prižgán -a -o: pustila je prižgan električni kuhalnik; prižgana cigareta; prižgana jed ♪
  11.      prižígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj začne goreti: prižigati sveče; za razsvetljevanje so prižigali trske / prižigal je cigareto za cigareto kadil je // delati, da kaj sveti: ko gre spat, nič ne prižiga luči; prižigati in ugašati reflektorje; v mestu so se začele prižigati reklamne luči / ekspr. prižigajo se prve zvezde 2. pog. vključevati, vklapljati: prižigati tranzistor ● ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; ekspr. v njenem srcu se je prižigalo upanje začenjala je upati ♪
  12.      prižívnik  -a m (ȋ) knjiž., redko prisklednik: nepovabljeni priživniki ♪
  13.      prlívka  -e ž (ȋ) zool. ptica z velikimi očmi in s tremi prsti na nogi, Burhinus oedicenemus ♪
  14.      pro...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja naprej, skozi kaj: prodreti, pronicati, prosevati b) dosege namena z določenim dejanjem: proučiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: prodor, pronicanje, prosojen; prim. pre... ♪
  15.      pró...  predpona v sestavljenkah (ọ̑) za izražanje naklonjenosti, privrženosti: proameriški, prokomunističen, pronacist ♪
  16.      próbkov  -a -o prid. (ọ̑) zastar. plutovinast: probkovi zamaški ♪
  17.      probkovína  -e ž (í) zastar. pluta, plutovina: zamaški iz probkovine ♪
  18.      problém  -a m (ẹ̑) 1. kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje: odkriti, opisati, razčleniti, rešiti problem; poglobiti se v problem; družbeni, filozofski problemi; lahek, nerešljiv, zapleten problem; problemi logike, tehnike / ukvarjati se s problemom lepega, resnice / to so osrednji problemi njegove poezije vprašanja, teme // s prilastkom kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in zahteva rešitev, ki pa jo je težko najti, uresničiti: obravnavati problem beguncev, razorožitve; problem goriva, redne preskrbe / publ. palestinski problem 2. nav. mn. kar je nezaželeno, težko rešljivo in je potrebno odpraviti, rešiti, težava: probleme je treba reševati sproti; biti kos gospodarskim, življenjskim problemom; za moj problem nima nihče razumevanja / nima problemov; je brez problemov / imeti probleme s čim, s kom 3. ed., ekspr., v povedni rabi kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: vse bi šlo, samo čas, denar, hiša je problem; kako bi to naredili, je velik problem / pog. fant postaja vse večji problem / žarg.: to narediti pa res ni problem ni nemogoče, težko; kako boš to naredil, je tvoj problem je tvoja stvar ◊ mat. (matematični) problem z besedami izražena naloga, ki jo je treba izraziti in rešiti matematično; šah. problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; dvopotezni problem ♪
  19.      problemátičen  -čna -o prid. (á) 1. ki vzbuja dvom, pomisleke glede a) pravilnosti, sprejemljivosti; sporen, vprašljiv: problematičen sklep, ukaz; ta pesem je problematična; treba je videti ne le problematične, ampak tudi dobre strani; estetsko, idejno, moralno problematičen b) uresničitve, obstajanja; negotov, vprašljiv: njihova prihodnost je problematična; zaradi pomanjkanja surovin je nadaljnja proizvodnja vse bolj problematična / problematičen finančni položaj težek, zaskrbljujoč; to dela plovbo problematično negotovo, tvegano 2. nav. ekspr. ki ima določene nezaželene, nesprejemljive lastnosti: družiti se s problematičnimi ljudmi; on je idejno, moralno problematičen ♦ ped. problematični otrok otrok z določenimi težavami, motnjami problemátično prisl.: odločili so se zelo problematično ♪
  20.      problémček  -čka m (ẹ̑) ekspr. manjšalnica od problem: rešiti problemček; problemi in problemčki / vsak ima svoje problemčke; izmišljeni problemčki ♪
  21.      problemíst  -a m (ȋ) šah. sestavljavec problemov: srečanje problemistov / društvo šahovskih problemistov ♪
  22.      problémovec  -vca m (ẹ̑) sodelavec revije Problemi: članki, razprave problemovcev ♪
  23.      procènt  -ênta in -énta m (ȅ ē; ȅ ẹ̄) 1. del na sto enakih delov razdeljene celote; odstotek: proizvodnja je za sedem procentov [7 %] večja kot lani / preračunati v procente // ed. količina, izražena s tem delom: ugotavljati procent primesi v snovi 2. mn., žarg. provizija: dobiti, izgovoriti si procente ♪
  24.      procênten  in procénten -tna -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na procent: procentni odnos med proizvodnjo in izvozom / piše se narazen ali skupaj koliko procenten in kolikoprocenten / s števnikom 6-procentne obresti ♦ mat. procentni račun račun, ki obravnava procente ♪
  25.      procentuálen  -lna -o prid. (ȃ) izražen v odstotkih: procentualni delež izvoza procentuálno prisl.: podjetje ima procentualno največ zaposlenih žensk ♪

   26.823 26.848 26.873 26.898 26.923 26.948 26.973 26.998 27.023 27.048  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA