Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (26.926-26.950)


  1.      privoščljív  -a -o prid. (ȋ í) ki drugemu privošči, navadno kaj slabega, hudega: zloben in privoščljiv človek; bila je privoščljiva / privoščljiv nasmeh, pogled privoščljívo prisl.: privoščljivo se smejati ♪
  2.      privréči  -vŕžem dov., privŕzi privŕzite in privrzíte; privŕgel privŕgla (ẹ́ ȓ) dati kaj k določeni količini, vsoti: privreči stotak k plačilu; za doto ji je privrgel še kravo privŕžen -a -o 1. deležnik od privreči: privržen denar 2. v povedni rabi, z dajalnikom ki ima zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej, nazorov: biti privržen voditelju / bila mu je privržena z vsem srcem zelo ga je ljubila // ki ima zelo pozitiven odnos do česa, se zavzema za kaj sploh: biti privržen idejam revolucije, socializma ♪
  3.      privrískati  -am dov., tudi privriskájte; tudi privriskála (í) vriskajoč priti: z lahkim korakom je privriskal domov ♪
  4.      privŕšen  -šna -o prid. (ȓ) ki je, se nahaja pri vrhu: privršne veje / kalna privršna voda ♪
  5.      privŕženost  -i ž (ȓ) zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej, nazorov: privrženost voditelju / idejna, politična privrženost stranki / njen obraz je izražal vdanost in privrženost; zagotavljala mu je svojo privrženost vdanost, ljubezen; duhovna, telesna privrženost // zelo pozitiven odnos do česa, zavzemanje za kaj sploh: znan je po svoji privrženosti miru, socializmu; privrženost tradiciji ♪
  6.      privzétek  -tka m (ẹ̑) knjiž. predpostavka: njihovo raziskovanje temelji na določenih privzetkih ♪
  7.      privzéti  -vzámem dov., privzêmi privzemíte; privzél; nam. privzét in privzèt (ẹ́ á) knjiž. 1. sprejeti, prevzeti: priseljenci so privzeli jezik in navade domačinov; privzeti evropsko kulturo; privzeti mnenje koga / privzela je možev priimek; pesnik si je privzel nov psevdonim začel je nastopati pod novim psevdonimom 2. dodatno, zraven vzeti, sprejeti: privzel je še dva pomočnika ● knjiž. v pravljici žival privzame človeško podobo se pojavi v človeški podobi; knjiž. tudi njega je privzel k temu delu pritegnil privzét -a -o: privzete navade; privzeto ime ♪
  8.      prizadéti  -dénem dov., prizadêni prizadeníte (ẹ́) 1. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo prizadele; vsaka krivica, smrt ga zelo prizadene; brezobzirno, neprijetno prizadeti; ekspr. prizadeti v živo zelo / branje te pesmi ga je prizadelo vznemirilo / čustveno prizadeti // povzročiti škodo, težave: ta kazen bo prizadela vse, ne samo krivca; povodenj je prizadela zlasti kmečko prebivalstvo; raznarodovalni pritisk je najbolj prizadel mlajšo generacijo / pomagati deželam, ki jih je vojna najbolj prizadela / duhovno, materialno prizadeti 2. povzročiti poškodbe, okvare: potres je prizadel zlasti neustrezno zgrajene stavbe; bombni napad je mesto zelo prizadel / ta bolezen lahko prizadene oči, srce; paraliza jo je zelo prizadela / mraz rastline prizadene 3. povzročiti, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: prizadeti interese, koristi koga; to bo prizadelo red in mir / kazen je prizadela njegov ponos / publ. ta ukrep je prizadel osebne dohodke zaradi tega ukrepa so se osebni dohodki znižali, zmanjšali 4. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadeti komu bolečino, žalost; prizadeti sitnosti, škodo; veliko hudega jim je prizadel // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: dosti hudega ga je prizadelo v življenju; človeštvo so prizadele nadloge / te kraje pogosto prizadene potres v teh krajih je potres pogosten 5. nedov. in dov., redko tikati se, zadevati: ta predpis nas ne prizadene ● nar. otroci ji veliko prizadenejo z njimi ima veliko dela, skrbi; ekspr. ti stroški jih niso dosti prizadeli so jih lahko poravnali; star. očeta je prizadelo zadela ga je kap; ekspr. ni bilo fanta, ki mu ne bi prizadela srca ki se ne bi zaljubil vanjo prizadéti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si prizadene, da bi se oženil; nobeden drug si za to ni toliko prizadel prizadét -a -o 1. deležnik od prizadeti: zdravljenje prizadetega organa; njegov ponos je bil prizadet; on je najmanj prizadet pri tem; pri potresu prizadete hiše; prizadeta krivica; pomoč prizadetemu prebivalstvu 2. ki ima kako, navadno prirojeno napako, okvaro: imeti prizadetega otroka; po nesreči je ostal prizadet; duševno, telesno prizadet; slušno prizadeti otroci; prisl.: prizadeto govoriti; dogodek opisuje zelo prizadeto; sam.: prizadeti tega ni vedel; pomoč prizadetim ♪
  9.      prizadévati  -am nedov. (ẹ́) 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo / vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala // povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge ● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto ∙ zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek ♪
  10.      prizadéven  -vna -o prid., prizadévnejši (ẹ́) ki si prizadeva: prizadeven učenec; delaven je in prizadeven; preveč je prizadeven // ki izraža, kaže prizadevnost: prizadevno delo, iskanje ∙ publ. prizadeven popis krajev natančen, skrben prizadévno prisl.: prizadevno se lotiti dela; prizadevno napisana razprava ♪
  11.      prizadévnik  -a m (ẹ̑) knjiž. prizadeven človek: slovenski slovstveni prizadevniki tistega časa ♪
  12.      prizanášati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: nikomur ne prizanaša; dolgo so mu prizanašali; otrokom za laž ni prizanašal 2. delati, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: kadar je bilo dosti dela, tudi otrokom niso prizanašali; prizanašati komu s težkim delom, s prehudimi nalogami / prizanašati s kaznijo; ekspr. ni mu prizanašala z očitki veliko mu je očitala / ekspr. prizanašaj svojemu zdravju pazi na svoje zdravje // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: bolezni mu niso prizanašale; trpljenje tudi njemu ni prizanašalo 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: ker je bila bolehna, so ji radi prizanašali; prizanašaj mu, saj vidiš, da ne zmore toliko / prizanašal je njeni slabosti ● ekspr. vojna jim ni prizanašala morali so veliko trpeti zaradi nje; ekspr. zima letos prizanaša je blaga ♪
  13.      prizanesljív  -a -o prid., prizanesljívejši (ȋ í) 1. ki za prestopek, negativno dejanje ne kaznuje rad: prizanesljiv človek; očetovsko prizanesljiv; starši so bili z njim preveč prizanesljivi 2. ki ima razumevajoč, strpen odnos do koga: v takih primerih so ljudje bolj prizanesljivi drug do drugega; po teh življenjskih izkušnjah je postal prizanesljivejši do vsega // ki izraža, kaže tak odnos: prizanesljiv nasmeh; prizanesljive besede; njegova kritika, sodba je prizanesljiva; prizanesljivo ravnanje / prizanesljiv odnos do koga ● ekspr. prizanesljive življenjske okoliščine ugodne; ekspr. prizanesljiva zima blaga prizanesljívo prisl.: prizanesljivo se nasmehniti; prizanesljivo ravnati s kom; odgovoril je zelo prizanesljivo ♪
  14.      prizémen  -mna -o prid. (ẹ̑) 1. ki je, se nahaja pri zemlji, zemeljski površini: prizemne zračne plasti / prizemna temperatura, vlaga / prizemni let ptic 2. nanašajoč se na prizemlje 1: prizemna in kletna okna / prizemno stanovanje ♪
  15.      prizémlje  tudi prizêmlje -a s (ẹ̑; ȇ) 1. del stavbe, dostopen neposredno z zemljišča pred njim, navadno delno ali v celoti pod nivojem zemeljske površine: stanovati v prizemlju 2. astr. točka eliptičnega tira nebesnega telesa, ki je najmanj oddaljena od Zemlje: tir s prizemljem v veliki višini ♪
  16.      prizíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. pritožben: zamuditi prizivni rok ♦ jur. prizivno sodišče nekdaj sodišče druge stopnje, ki odloča o sodbah sodišča prve stopnje ♪
  17.      prízma  -e ž (ȋ) 1. geom. telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, skladna mnogokotnika in plašč: izračunati prostornino prizme; višina prizme / četverostrana prizma; kvadratna prizma ki ima za osnovno ploskev kvadrat; pokončna prizma katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; pravilna prizma ki ima za osnovno ploskev pravilni mnogokotnik ♦ fiz. (optična) prizma iz stekla ali druge prozorne snovi, ki se uporablja za lom ali razklon svetlobe 2. publ., s prilastkom način, izhodišče: prizma takratnega gledanja ne ustreza tej umetniški podobi / pogledati stvari skozi objektivno prizmo objektivno; ocenjevati kaj skozi prizmo današnjega okusa po današnjem okusu ♪
  18.      prizmátičen  -čna -o prid. (á) ki ima obliko prizme: prizmatična kabina; prizmatično poleno / prizmatična oblika ♦ min. prizmatični kristal ♪
  19.      prizmírati  -am nedov. in dov. (ȋ) les. z žaganjem obdelovati v obliki prizme z največjimi možnimi ploskvami: prizmirati hlod ♪
  20.      priznák  -a m (ȃ) knjiž. dodatni, razlikovalni znak: narediti, pripisati priznak ♦ zgod. manjši znak v grbu kot razlikovalni element med sicer enakima grboma ♪
  21.      priználen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki izraža priznanje, pohvalo: priznalne besede so ga spodbudile; priznalna kritika, ocena priználno prisl.: priznalno pogledati ♪
  22.      priznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od priznati: doseči, izsiliti priznanje; lažno priznanje; priznanje zločina / priznanje napak, poraza / priznanje ljubezni / priznanje neodvisnosti države / priznanje veljavnosti dokumenta / družbeno, javno, posebno priznanje; priznanje umetnika, njegovega dela ♦ jur. izvensodno priznanje ki ni podano pred sodnikom, pred katerim teče pravda 2. kar dokazuje mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: dobiti, podeliti priznanje; zaslužiti si priznanje; za film je prejel najvišja priznanja; priznanje za delo ♪
  23.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  24.      priznaválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža priznanje, pohvalo: priznavalen pogled; kritika tega dela je bila priznavalna 2. s katerim se kaj priznava, potrjuje: spričevala, diplome in druge priznavalne listine priznaválno prisl.: priznavalno pokimati komu ♪
  25.      priznavalnína  -e ž (ȋ) stalna ali občasna denarna pomoč borcem, udeležencem narodnoosvobodilnega boja: dodeliti, priznati priznavalnino borcem s prenizkimi dohodki; povišanje priznavalnine ♪

   26.801 26.826 26.851 26.876 26.901 26.926 26.951 26.976 27.001 27.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA