Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (25.376-25.400)


  1.      požínjka  -e ž (ȋ) nar. gorenjsko pojedina po končani žetvi: posedli so okrog mize k požinjki / praznovati požinjko ♪
  2.      požirálec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj požira: te viruse bi lahko imenovali požiralce bakterij ∙ požiralec mečev, ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča, gorečo palico ♪
  3.      požirálnik  -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 1. cevast organ, ki poteka, vodi od žrela do želodca: poškodbe požiralnika; požiralnik in sapnik 2. odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: vhod v požiralnik; jame in požiralniki ♦ geogr. luknja v skali, v katero se steka voda 3. nav. ekspr. odprtina, v katero kaj izginja: metati snope v požiralnik mlatilnice / kuhinjski požiralnik lijak 4. pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja: cestni, dvoriščni požiralnik ♪
  4.      požírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati požiráje: prisegali so, težko požiraje slino požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec ♪
  5.      požírek  -rka m (ȋ) 1. količina tekočine, ki se naenkrat pogoltne: izpiti, srkniti požirek vode; ekspr. debel, krepek požirek; hlasten požirek; nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten; majhen, velik požirek; požirek mleka, pijače // dejanje, s katerim se kaj pogoltne: narediti požirek; pri zadnjem požirku se mu je zaletelo / piti po požirkih; popiti v požirkih; pren., ekspr. v enem samem požirku bi rad izpil vso lepoto okrog sebe 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: ostalo je le še nekaj požirkov vode; v steklenici je bil le še požirek žganja ● pog., ekspr. dajva ga še požirek popijva še malo (alkoholne) pijače; ekspr. iti, povabiti na požirek iti, povabiti pit; ekspr. v enem požirku je izpraznil kozarec ne da bi se vmes oddahnil ♪
  6.      poživílen  -lna -o prid. (ȋ) ki poživlja: poživilna pijača / poživilni učinek tablet ♪
  7.      požívljati  -am nedov. (í) 1. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven: kava poživlja; prezebli potniki so se poživljali s čajem / njena pisma ga poživljajo / zaupanje v prihodnost je poživljalo človeški pogum 2. delati kaj bolj pestro, zanimivo: slike poživljajo stene; zelenje prostor poživlja / te barve jo poživljajo 3. povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživljati prosvetno delo na vasi poživljajóč -a -e: dobiti poživljajočo injekcijo; poživljajoča mokrota; prisl.: kava deluje poživljajoče ♪
  8.      požréšen  -šna -o prid., požréšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (rad) veliko jé: nikoli ni dovolj temu požrešnemu človeku; požrešni vrabci brskajo po pesku; požrešen kot volk // nav. ekspr. ki čuti, ima veliko željo po jedi: je zelo požrešen / požrešen na meso, sladkarije / jesti s požrešnim tekom; pren. požrešno morje je pogoltnilo vso ladijsko posadko 2. ekspr. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: vsi dolžniki so se ga bali, ker so vedeli, da je požrešen; požrešen na denar, po denarju / požrešen pogled ki izraža lakomnost ● ekspr. vse je spravil v svojo požrešno torbo v veliko, prostorno torbo požréšno prisl.: požrešno jesti, piti ∙ ekspr. voda je požrešno drla po cesti zelo, močno ♪
  9.      požrtvoválen  -lna -o prid., požrtvoválnejši (ȃ) ki si zelo prizadeva za dosego določenega cilja neglede na trud, žrtve: požrtvovalni starši; pri tem delu je bil zelo požrtvovalen / nagrada za požrtvovalno delo / požrtvovalna ljubezen požrtvoválno prisl.: boril se je zelo požrtvovalno; požrtvovalno skrbeti za otroke ♪
  10.      požvepláti  -ám dov. (á ȃ) agr. 1. poškropiti, posuti s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: požveplati grozde, vinsko trto 2. zažveplati: požveplati klet, sod ♪
  11.      požvižgávati  -am nedov. (ȃ) večkrat žvižgati: fant je polglasno požvižgaval / požvižgavati popevko / požvižgavati za dekleti // ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: sičniki so mu požvižgavali med zobmi / krogle so požvižgavale nad njihovimi glavami ♪
  12.      prá...  predpona v sestavljenkah (ȃ) za izražanje a) prvotnosti, začetnosti: pracelica, pračlovek, pradomovina, pradomovinski, pragozd, praizvedba, prazahteva b) velike časovne odmaknjenosti (v preteklost): pradaven, prastar, prazgodovinski c) stopnje sorodstva za eno generacijo naprej ali nazaj: prababica, pradedovski, pravnuk ♪
  13.      prábíten  -tna -o prid. (ȃ-ȋ) knjiž. prvoten, osnoven: prevzel me je prabiten občutek povezanosti z materijo / spomeniki človekove prabitne tvornosti // prvinski, neponarejen: bolečina se s prabitno močjo oglaša v meni ♪
  14.      práča  -e ž (á) 1. nekdaj pehotno orožje za metanje kamnitih ali kovinskih krogel: vojaki z meči in pračami 2. knjiž. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov; frača: s pračo je razbil sosedovo okno ♪
  15.      práčica  -e ž (á) bot. vsak od dveh trakov, ki ovijata tros pri nekaterih praprotnicah ♪
  16.      práčlôvek  -éka m ed. in dv. (ȃ-ó ȃ-ẹ́) antr. človekov prednik ali njegov izumrli najožji sorodnik: okostje pračloveka / krapinski pračlovek; prim. praljudje ♪
  17.      prádáven  -vna -o prid. (ȃ-á) nav. ekspr. 1. časovno zelo odmaknjen (v preteklost): življenje v pradavnih časih; govoriti o pradavnih stvareh 2. ki že zelo dolgo obstaja: pradavni običaji / pradavni sen se je uresničil ♪
  18.      prádoživétje  -a s (ȃ-ẹ̑) knjiž. prvo, osnovno doživetje: izražanje lastnih čustev in pradoživetij v umetniški besedi ♪
  19.      prádružína  -e ž (ȃ-í) soc. družina v praskupnosti: razvoj poznejših družinskih oblik iz pradružine ♪
  20.      práfáktor  -ja m (ȃ-á) mat. faktor, ki je praštevilo: razstaviti število na prafaktorje; pren., ekspr. motor je razstavil na prafaktorje ♪
  21.      práfára  -e ž, rod. mn. tudi práfará (ȃ-á) zgod. velika župnija, ustanovljena ob organiziranju cerkve v kaki deželi: nastanek far na ozemlju prafare ♪
  22.      pràg  prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á) 1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag // ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga 2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi 3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal ● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek ♪
  23.      pragmátičen  -čna -o prid. (á) ki se podreja praktični uporabnosti, koristi: pragmatična merila; brez teorije je vsaka reforma samo pragmatična pragmátično prisl.: pragmatično reševati probleme ♦ filoz. pragmatična filozofija pragmatizem; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci ♪
  24.      pragmátika  -e ž (á) jur., nekdaj predpisi, ki urejajo delovna razmerja delavcev v nekaterih zavodih: sprejeti novo pragmatiko ♪
  25.      pragmatíst  -a m (ȋ) 1. predstavnik pragmatizma: nauki pragmatistov 2. knjiž. kdor podreja človekovo prizadevanje praktični uporabnosti, koristi: v tej stvari ne smemo biti pragmatisti ♪

   25.251 25.276 25.301 25.326 25.351 25.376 25.401 25.426 25.451 25.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA