Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (22.573-22.597)


  1.      osvojljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da osvojiti: trdnjava je osvojljiva / stena je težko osvojljiva 2. redko osvajajoč: iz njega je žarela osvojljiva moč ♪
  2.      ošáben  -bna -o prid., ošábnejši (á ā) ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih: ošaben človek; zaradi svoje lepote je bila zelo ošabna; ošaben je kot petelin na gnoju / ošaben obraz ● ekspr. zadaj se je dvigalo ošabno poslopje veliko, razkošno ošábno prisl.: ošabno se držati, govoriti, se vesti ♪
  3.      oščájati se 1 -am se nedov. (á) vulg. opravljati malo potrebo: skozi okno je videl voznike, ki so se oščajali na dvorišču ♪
  4.      ošíbati  -am dov. (ȋ) 1. pretepsti s šibo: ošibali so jih do krvi 2. nav. ekspr. ostro, učinkovito nastopiti proti komu, zlasti v javnosti: ošibal je tiste, ki so to podpirali / ošibati koga javno, v časopisih / ošibati napake, razmere ♪
  5.      ošíniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo ● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele ♪
  6.      oškodovánka  -e ž (á) ženska, ki je oškodovana: vrniti oškodovanki ukradeni denar ♪
  7.      oškodováti  -újem tudi oškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce; oškodovati koga pri kupčiji // povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali; kaj ste se tako oškodovali 2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi; oškodovati ugled koga; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti 3. star. poplačati: lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti ● zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje oškodován tudi oškódovan -a -o: biti oškodovan v svojih pravicah ♪
  8.      oškŕbiti  -im, in oškrbíti in oškŕbiti -im dov. (ŕ ȓ; ȋ ŕ) povzročiti, da odpadejo majhni deli, navadno s površine česa: pri pomivanju je oškrbila skledo; žaga se je ob žeblju oškrbila / krogle so oškrbile steno okrušile oškŕbljen -a -o: oškrbljeni krožniki; oškrbljen rob steklenice; oškrbljena posoda ♪
  9.      oškŕbniti  -em dov. (ŕ ȓ) oškrbiti: pri čiščenju je oškrbnila več krožnikov; sekira se mu je na grči oškrbnila / krogla je oškrbnila zid okrušila ♪
  10.      oškŕniti  -em dov., tudi oškrníla (ŕ) ekspr. 1. odvzeti komu del česa, navadno v manjši količini: sovražniki so jim oškrnili osvobojeno ozemlje / pri plači jo je oškrnila za dva tisočaka / oškrnili so jih za staro pravico prikrajšali 2. odlomiti, odtrgati: oškrnil je kos lepo zapečenega kruha ♪
  11.      óšpice  -pic ž mn. (ọ̄ ọ̑) nalezljiva bolezen s pegastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: ima ošpice; virus ošpic; pren., ekspr. podjetje je otroške ošpice že prebolelo ♪
  12.      ošvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela ♪
  13.      ošvŕk  -a m (ȓ) redko udarec, navadno s tankim, prožnim predmetom: dobil je dva ošvrka z brezovko ♪
  14.      ošvŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli ♪
  15.      ošvrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. večkrat udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkavati konje; pren. ošvrkaval jih je z ostrimi besedami 2. ekspr. ošinjati: ošvrkava ga in molči / od strani jo je ošvrkaval s svojimi nemirnimi očmi ♪
  16.      ošvŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince; mimogrede ga je ošvrknil z besedo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom ♪
  17.      otájati  -am dov. (ȃ) 1. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led: otajati živilo; meso se je že otajalo / odjuga otaja poti; pren., ekspr. nobeni ni otajal srca 2. ekspr. narediti, da kdo preneha biti molčeč, nedostopen: vino ga je otajalo otájati se prenehati biti pokrit z ledom: zemlja se je otajala; jezero se je že otajalo / led se otaja; pren., ekspr. odnosi med državama so se otajali otájan -a -o: otajano meso ♪
  18.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪
  19.      otépek  -pka m (ẹ̑) nav. mn., star. škric (pri suknji): dolgi otepki njegovega plašča plapolajo v vetru ♪
  20.      otíp  -a m (ȋ) 1. značilnost snovi, zlasti tkanine, ki se zaznava s tipom, tipanjem: po videzu in otipu so ta vlakna podobna volni; tkanina z mehkim, svilenim otipom ♦ tekst. hladni otip ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti 2. glagolnik od otipati: oceniti kvaliteto blaga z otipom / otip z rokami, ustnicami / na otip prijetna tkanina ♪
  21.      otípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. s tipanjem zaznati: v žepu je otipal nekaj trdega; videti, slišati in otipati / otipati s prsti, z roko // s tipanjem a) ugotoviti, najti: pravočasno je otipala kljuko in ušla b) spoznati: v temi je otipal materin obraz / slepec vsako stvar otipa / otipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce 2. tipajoč se dotakniti česa na več mestih: sadja ne bom jedel, ker si vsega otipal; otipal se je, če ima vse s seboj; pren., ekspr. radar otipa celotno ozemlje 3. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je otipal trebuh ● ekspr. senca je otipala ves prostor prešla čez ves prostor ♪
  22.      otipávati  -am nedov. (ȃ) 1. s tipanjem zaznavati: skrivaj je v žepu otipaval bankovec; gledati, okušati in otipavati // s tipanjem poskušati a) ugotoviti, najti: hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo b) spoznati: slepi otrok otipava materin obraz / otipavati blago 2. tipajoč se dotikati česa na več mestih: ne otipavaj sadja; začeli so ga otipavati, če česa ne skriva; pren., ekspr. žaromet neprestano otipava taborišče 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je dolgo otipaval želodec 4. ekspr. previdno izpraševati, preizkušati: najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal; pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo ● ekspr. otipavati komu jetra s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga ♪
  23.      otipljív  -a -o prid., otipljívejši (ȋ í) 1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen // ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo 2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva // prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv ● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren otipljívo prisl.: otipljivo dokazovati, pripovedovati; sam.: nič otipljivega niso našli ♪
  24.      otiráč  -a m (á) 1. knjiž., redko predpražnik: obrisati si čevlje v otirač 2. zastar. brisača: umivalnik in otirač ◊ etn. dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini ♪
  25.      otísk  -a m (ȋ) knjiž. poškodba tkiva, kože zaradi pritiska, tiščanja: otiski in odrgnine / boleči otiski na prstih otiščanci ♪

   22.448 22.473 22.498 22.523 22.548 22.573 22.598 22.623 22.648 22.673  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA