Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (21.873-21.897)



  1.      ójnica  -e ž (ọ̄) 1. nav. mn. vsako od dveh ojes, med katera se vprega žival: naravnati vola v ojnice // ekspr., navadno s prilastlkom kar kaj omejuje: ojnice oblasti; ostal je v ojnicah vaškega življenja / zakonske ojnice ∙ ekspr. skakati čez ojnice biti nezvest v zakonu; ne ubogati, delati, kar je nedovoljeno 2. strojn. drog, ki veže bat ali križnik z ročico ali kolenom na gredi: okvara na ojnici
  2.      okalíti 1 -ím dov., okálil ( í) razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju: okaliti sabljo, sveder / kovina se da okaliti okalíti se postati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer; prekaliti se: v tem boju se je okalila zavednost ljudi
  3.      okamnína  in okamenína -e ž () pal. okamneli živalski ali rastlinski ostanek iz geološke preteklosti; fosil: najstarejše okamnine; okamnine glavonožcev; pren. te besede so jezikovne okamnine ♦ zool. živa okamnina žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živi fosil
  4.      okápi  -ja m () zool. večji afriški sesalec, podoben žirafi, Ocapia johnstoni: gazele in okapiji
  5.      okápnik  -a m () grad. navzdol obrnjeni del okenske police, nadstreška, ki preprečuje zamakanje: popraviti okapnik
  6.      okarína  -e ž () muz. otroški pihalni instrument jajčaste oblike, navadno iz žgane gline ali porcelana: igrati na okarino
  7.      okàt  -áta -o prid. ( ā) ki ima veliko očes: okat krompir // redko ki ima velike oči: okata ženska
  8.      okazionalízem  -zma m () iz Descartove filozofije izhajajoča filozofsko-teološka smer v 17. stoletju, ki trdi, da je odnos med duhovnostjo in materialnostjo določen z božjim dejanjem: pripadnik okazionalizma
  9.      oklást  -a m () bot. rastlina z belimi cveti v socvetjih, Spergula: puliti lobodo, oklast in drug plevel / njivski oklast
  10.      oklèp  -épa m ( ẹ́) 1. nekdaj kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih: nadeti si oklep; težek bojni oklep; oklep srednjeveškega viteza; oklep z vizirjem / razstava orožja in oklepov / prsni oklep brez rokavov 2. trden zunanji zaščitni del a) vojaškega vozila: tanki z debelim oklepom; neprebojni oklep ladje b) s prilastkom kakega predmeta: oklep blagajne; kovinski oklep ročne bombe; močen oklep filmske kamere / kamnit oklep vodnjaka 3. zunanje ogrodje nekaterih živali: rakov oklep; oklep želve / žival se je obdala z oklepom 4. navadno s prilastkom kar kaj močno prijema, stiska: mavčni oklep; tesen usnjen oklep; počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živeti v oklepu gotovosti; obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti ◊ bot. alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Androsace
  11.      oklepáj  -a m () 1. znak, ki z dveh strani oklepa besedo, številko, stavek: napisati oklepaj; dati, postaviti besedo, številko v oklepaj / oglati, okrogli, zaviti oklepaj ♦ mat. odpraviti oklepaj 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v oklepaju izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede: to omenim, pripomnim v oklepaju
  12.      oklépnik  -a m (ẹ̑) 1. oklepno vozilo: pripeljal se je z oklepnikom; težki oklepniki 2. nekdaj vojak z oklepom: srednjeveški vitez oklepnik / mimo so jezdili oklepniki kirasirji
  13.      okléstiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje: smreko je oklestil samo pri tleh; oklestiti in obeliti / oklestiti veje // pog. zelo skrajšati, skrčiti: stavek je tako oklestil, da je postal skoraj nerazumljiv; oklestiti tekst 2. ekspr. z močnim padanjem povzročiti škodo: toča je oklestila sadno drevje, vinograd 3. ekspr. natepsti, pretepsti: dobro sem ga oklestil okléščen -a -o: okleščene veje; okleščeno deblo, drevje
  14.      okléšček  -čka m (ẹ̑) okleščen kos veje ali tanjšega debla: vrgla mu je oklešček pod noge; udaril ga je z okleščkom / okrog posekane smreke ležijo okleščki
  15.      oklíc  -a m () 1. uradno obvestilo javnosti o kakem dejstvu ali nameravanem uradnem dejanju: izdati oklic; objaviti oklic v uradnem listu / dražbeni oklic uradno obvestilo o nameravani dražbi; uradni oklic; oklic dedičem 2. pri cerkveni poroki obvestilo o nameravani poroki koga, ki se prebere v cerkvi navadno tri zapovrstne nedelje: naročiti, oskrbeti oklice; prvi oklic 3. glagolnik od oklicati: opraviti oklic / pri oklicu so se vsi ozrli vanj / dati na oklic; biti na oklicu, na oklicih
  16.      oklícanec  -nca m () pri cerkveni poroki kdor je oklican: število oklicancev
  17.      oklícati  oklíčem dov., oklícala in oklicála (í ) 1. razglasiti: oklicati republiko / oklicali so ga za vladarja / oklical je po vsej deželi, da bo dal zmagovalcu lepo nagrado 2. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je oklical, da bo odprta grajska kašča; oklicati pri cerkvi 3. pri cerkveni poroki prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga: v nedeljo so ju prvič oklicali / oklicati enkrat za trikrat prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri oklícan -a -o: prodaja posestva je že oklicana; v nedeljo bosta oklicana
  18.      okliceváti  -újem nedov.) 1. razglašati: oklicevati nove uredbe / oklicevati za vladarja 2. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je okliceval pred cerkvijo
  19.      okljúk  -a m () knjiž. ovinek, zavoj: cestni okljuk / po okljukih sta se spustila s hriba ♦ geogr. močna vijuga reke; meander
  20.      okljúka  -e ž () knjiž. ovinek, zavoj: ostre okljuke ceste / mesto v okljuki reke
  21.      oklópiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom; oklepiti: oklopiti prostor proti prepuščanju žarkov oklópljen -a -o: oklopljen ladijski trup
  22.      oklópnik  -a m (ọ̑) oklepno vozilo: pehota je prišla z oklopniki ● poveljevati oklopnikom nekdaj kirasirjem
  23.      oklopnják  -a m (á) knjiž. oklepno vozilo: za oklopnjaki je šla pehota
  24.      óknica  in ôknica -e ž (ọ̄; ō) 1. okensko krilo: natakniti oknico na okenski okvir; kitanje šip v oknicah 2. nav. mn. priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske odprtine: odpreti, zapreti oknice; zeleno pobarvane oknice
  25.      okníšče  -a s (í) 1. prostor ob oknu: stol je pomaknil v oknišče; obokano oknišče 2. redko okenski okvir: naslonil se je na oknišče

   21.748 21.773 21.798 21.823 21.848 21.873 21.898 21.923 21.948 21.973  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA