Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (16.276-16.300)


  1.      lahkožív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki moralno ni neoporečen: družiti se z lahkoživimi dekleti / lahkoživo življenje 2. ki ima površen, brezskrben odnos do življenja: lahkoživega mladeniča je nesreča zresnila ♪
  2.      lahkožívka  -e ž (ȋ) ekspr. ženska, ki moralno ni neoporečna: zaiti v slabo družbo, med lahkoživke ♪
  3.      laicízem  -zma m (ȋ) knjiž. stanje, da je vera izključena iz javnega življenja: dolgoletni francoski laicizem ♦ rel. nazor, da se mora vera izključiti iz javnega življenja ♪
  4.      laicizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) laizirati: laicizirati šolski pouk / laicizirati duhovnika; redovnik se je laiciziral ♪
  5.      láičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na laike: laično pojmovanje česa; strokovno in laično obravnavanje problemov / poklicni in laični igralci / laična nega bolnikov na domu / laični apostolat; laični pomočniki duhovnikov laiški 2. ki nima verskega, cerkvenega značaja: uvedba laičnega šolstva / takrat je bilo pri nas še malo laične inteligence (po)svetne láično prisl.: laično presojati problem ♪
  6.      láik  -a m (á) 1. kdor se na kako stroko slabo spozna, nestrokovnjak: v umetnosti sem laik; laik si težko predstavlja zapletenost tega procesa; strokovnjaki in laiki / ekspr.: sami laiki sodijo o glasbi; popoln laik 2. knjiž., redko amater, diletant: slikar laik 3. rel. vernik, ki ni duhovnik ali redovnik: duhovščina in laiki // navadno v zvezi z brat član samostanskega reda, ki ni duhovnik: vrt obdelujejo bratje laiki ♪
  7.      laikát  -a m (ȃ) rel. laiki: pravice in dolžnosti laikata ♪
  8.      laizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. odvzeti verski, cerkveni značaj: laizirati šolstvo 2. rel. postaviti koga iz duhovniškega ali redovniškega stanu v laiški stan: laizirati duhovnika; redovnica se je laizirala ♪
  9.      lajáč  -a m (á) ekspr. pes, ki (zelo) laja: zapodi tega lajača ♪
  10.      lájati  -am nedov. (ȃ) 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali // s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno ∙ preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze // s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas // nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh) 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj) 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi lajáje: lajaje kazati zobe lajajóč -a -e: pes je lajajoč planil proti prišlecu; lajajoči psi; lajajoči kašelj zelo glasen in suh ♪
  11.      lájav  -a -o prid. (ā) ki (rad) laja: lajavi psi / slabš. ima lajav glas oster, zadirčen ♪
  12.      lájavec  -vca m (ā) 1. ekspr. pes, ki (zelo) laja: s palico se je branil najbolj nadležnih lajavcev 2. slabš. kdor silovito napada z besedami: pustite me pri miru, lajavci ♪
  13.      lajávt  tudi lájavt -a m (ȃ; ȃ) slabš. pes, ki (zelo) laja: pomirite že tega lajavta, da bom lahko vstopil; pren. to ni govornik, ampak lajavt ♪
  14.      lájdrast  -a -o prid. (ȃ) pog., slabš. ki se vlačuga, vlači: lajdrasta ženska / tista lajdra lajdrasta ♪
  15.      lájna  -e ž (ȃ) 1. glasbilo v obliki zabojčka z ročico, s katero se poganja mehanizem za proizvajanje melodije: igrati na lajno; beračeva lajna; hreščeča lajna; iz krčme so se slišali glasovi lajne; potujoči godec z lajno / vrteti lajno 2. slabš. kar naprej ponavljajoče se govorjenje o isti stvari: kdo bo poslušal vedno isto lajno / spet goni svojo staro lajno, da se mu godi krivica ● slabš. njeno branje, deklamiranje je lajna enolično, brez poudarkov ♪
  16.      lájno  -a s (ā) knjiž., redko blato, govno, iztrebki: kravje lajno ♪
  17.      lájtnant  -a m (á) v nekaterih državah poročnik ali podporočnik: pred skupino vojakov jaha mlad lajtnant; v spopadu s partizani je padel nemški lajtnant in več vojakov ♪
  18.      lák  -a m (ȃ) 1. raztopina, ki tvori, tanko nanesena na površino, zaščitno ali polepševalno prevleko: nanašati lak; obrizgati, premazati z lakom; tovarna lakov; topilo za lak; trgovina z laki / avtomobilski laki; brezbarvni, motni, sijajni lak; sintetični lak / notranji lak za lakiranje predmetov, ki so v stavbi; zunanji lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; lak za čolne zelo kakovosten zunanji lak, odporen proti vodi; lak za lase, nohte; lak za pohištvo // tanka prevleka iz tega: lak se lušči, se sveti; pren., ekspr. to ni prava kultura, to je le civilizacijski lak ∙ pog., ekspr. avto je ves v laku in kromu zelo se sveti ♦ kem. asfaltni ali bitumenski lak raztopina bitumena v organskem topilu za zaščitne premaze kovin; nitrocelulozni lak raztopina nitrata celuloze v organskem topilu; oljni lak; teh. film laka 2. usnje, strojeno in obdelano tako, da se zelo sveti: lak za čevlje; torbica iz črnega, rdečega laka / goveji, telečji lak ♪
  19.      láket  -kta m (ȃ) 1. del roke med zapestjem in komolcem: dotaknil se je njenega lakta; z laktom si obrisati znojno čelo; kratki in debeli lakti // zastar. del roke ob sklepu med podlaktom in nadlaktom; komolec: zavihati si rokave čez lakte 2. nekdaj dolžinska mera za platno, približno 275 cm: dva lakta platna // dolžinska mera za tkanine, približno 77 cm; vatel ♪
  20.      lákmus  -a m (ȃ) kem. organsko barvilo za določanje kislosti in bazičnosti: lakmus pomodri, pordeči ♪
  21.      lákomen  -mna -o prid. (á) ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine: lakomen človek; poznali so jo, da je lakomna / lakomen zemlje; časti nisem lakomen; lakomen po denarju // navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po kaki jedi: biti lakomen na meso; polhi so lakomni na hruške // ki izraža lakomnost: lakomen pogled; lakomni prsti so segli po cekinu lákomno prisl.: lakomno jesti; oči se mu lakomno svetijo ♪
  22.      lákoten  -tna -o prid. (á) 1. ekspr. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: lakoten gospodar / biti lakoten na zemljo // ki čuti, ima strastno željo po jedi: lakotna čreda volkov; pren. tista zemlja je lakotna, brez gnoja ne bo rodila 2. ekspr., redko poželjiv: lakotna ženska ● star. čakala jih je lakotna smrt smrt od lakote; star. lakotna leta v 19. stoletju leta, ko je bila lakota lákotno prisl.: lakotno jo gleda; lakotno jesti požrešno ♪
  23.      lákotnik  -a m (á) 1. ekspr. lakomen človek: vsi vedo, da je oderuh in lakotnik / kot psovka: zemlje si lačen, lakotnik; ali bi rad vse sam pograbil, ti lakotnik 2. ekspr. sestradan človek: s slastjo lakotnika je pojedel kruh / ti lakotniki so vse pojedli 3. nar., navadno v zvezi zajčji lakotnik grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti; navadna metla: na poseki se razrašča zajčji lakotnik ● ekspr. živina je čutila, da se okoli staje potika lakotnik volk ◊ čeb. roj lakotnik čebelja družina, ki se zlasti zaradi pomanjkanja hrane izseli iz panja ♪
  24.      laksatív  -a m (ȋ) farm. zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje; odvajalno sredstvo ♪
  25.      laksatíven  -vna -o prid. (ȋ) farm. ki pospešuje iztrebljanje; odvajalen: laksativno sredstvo ♪

   16.151 16.176 16.201 16.226 16.251 16.276 16.301 16.326 16.351 16.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA