Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (15.273-15.297)



  1.      konkurénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na konkurenco ali konkuriranje: a) konkurenčne dežele; konkurenčno podjetje; z modernizacijo strojev so postali konkurenčni / poseči v konkurenčni boj; čuti se močen konkurenčni pritisk / prodajati po konkurenčnih cenah cenah, ki lahko konkurirajo drugim cenam / gre za konkurenčno sposobnost ali nesposobnost podjetja ♦ ekon. konkurenčni trg trg, za katerega je značilna (svobodna) konkurenca; konkurenčno gospodarstvo gospodarstvo, za katero je značilna konkurenca; polit. konkurenčni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena svobodna konkurenca b) svoje članke objavlja v konkurenčnem listu; konkurenčna razstava; konkurenčno tekmovanje / festival konkurenčnih filmov konkurénčno prisl.: konkurenčno sposoben
  2.      konkurènt  -ênta in -énta m ( é, ẹ́) 1. kdor si prizadeva, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami boljši kot nasprotnik, tekmec: konkurenti so izboljšali in pocenili svoje blago / podjetje ima v njem močnega konkurenta // kdor si prizadeva, da je boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: za to delovno mesto je imel dva huda konkurenta / ekspr. usnje je dobilo konkurenta v gumiju 2. kdor sodeluje v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmec: v dirki je zmagal proti štirim konkurentom / bil je njegov konkurent za naslov prvaka, prvo mesto
  3.      konkuríranje  -a s () glagolnik od konkurirati: konkuriranje med podjetji / konkuriranje gledališča s kinom
  4.      konkúrz  -a m () 1. v kapitalistični ekonomiki stanje podjetja, ko to zaradi prezadolženosti ne more poravnati svojih dolgov: biti v konkurzu // sodni postopek za ugotovitev tega stanja: napovedati konkurz 2. knjiž. razpis, natečaj: objaviti konkurz za delovno mesto; javni konkurz; konkurz za najboljše dramsko delo
  5.      konkvistadór  -ja m (ọ̑) knjiž. osvajalec, pustolovec: konkvistadorji in pirati // v Srednji in Južni Ameriki, nekdaj španski, portugalski osvajalec: hlepenje konkvistadorjev po zlatu
  6.      konôplja  -e ž (ó) 1. visoka kulturna rastlina z dlanastimi listi, ki se goji zaradi vlaken in semena, ali njeno seme: puliti konopljo; sejati konopljo; snop konoplje; raste kot konoplja hitro / treti konopljo // predivo iz te rastline: razpukati konopljo // pog. konopljena tkanina: konoplja se dobro pere / beliti konopljo ◊ agr. (konoplja) belica z moškimi cveti, (konoplja) črnica z ženskimi cveti; bot. indijska konoplja ki raste v Indiji in vsebuje smolo, Cannabis sativa forma indica; manilska konoplja tropska rastlina, iz katere se pridobivajo trdna, groba vlakna, Musa textilis
  7.      konotatíven  -vna -o prid. () lingv., navadno v zvezi konotativni pomen pomen besede, izraza, ki je zlasti čustveno, osebnostno obarvan
  8.      konsekutíven  -vna -o prid. () knjiž., redko sledeč si, zaporeden: konsekutivni dnevi ◊ lingv. konsekutivni vezniki sklepalni, posledični vezniki
  9.      konsekvénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. dosleden, načelen: biti konsekventen / ostal je konsekventen v svojih sklepih / gre za konsekventno naslonitev na njegova dela popolno konsekvéntno prisl.: konsekventno slediti logiki
  10.      konservatívec  in konzervatívec -vca m () 1. v nekaterih deželah član konservativne stranke: voditelj angleških konservativcev ♦ polit. pripadnik konservativne, nazadnjaške stranke, desničar 2. ekspr. kdor ima nesodobne, zastarele nazore: v teh stvareh je pravi konservativec
  11.      konservatíven  in konzervatíven -vna -o prid., konservatívnejši in konzervatívnejši () 1. ki izhaja iz konservativizma: konservativna miselnost; prevladovalo je konservativno stališče / liberalni mladoslovenci in konservativni staroslovenci; konservativna stranka // v nekaterih deželah nanašajoč se na konservativno stranko: podprli so ga konservativni poslanci 2. nav. ekspr. nesodoben, zastarel: ima konservativne nazore o vzgoji / glede mode je zelo konservativna ◊ med. konservativno zdravljenje zdravljenje, pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa konservatívno in konzervatívno prisl.: bil je konservativno usmerjen
  12.      konservativízem  in konzervativízem -zma m () 1. ekonomska in politična miselnost, nastala v obdobju meščansko-demokratičnih revolucij, ki teži po ohranitvi stare družbene ureditve: začetki konservativizma / konservativizem v notranji politiki / liberalizem in konservativizem 2. nav. ekspr. lastnost, značilnost konservativnega: konservativizem njegovih nazorov / konservativizem v umetnosti
  13.      konservatízem  in konzervatízem -zma m () konservativizem: politična aktivnost je bila usmerjena proti konservatizmu in mračnjaštvu / konservatizem in liberalizem / estetski konservatizem
  14.      konservátor  tudi konzervátor -ja m () uslužbenec spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje: posvetovanje konservatorjev in restavratorjev; prim. konzervator
  15.      konservatorístka  -e ž () v nekaterih deželah dijakinja, slušateljica konservatorija: konservatoristka je pravkar končala vaje
  16.      konskrípcija  -e ž (í) 1. knjiž. popis, popisovanje: konskripcija volivcev 2. v stari Avstriji popis vojaških obveznikov: splošna konskripcija // (vojaški) nabor: fantje so se bali konskripcije 3. v stari Avstriji popis davčnih zavezancev
  17.      konspirácija  -e ž (á) 1. tajno, prikrito delovanje, zlasti za dosego političnega cilja: udeležiti se konspiracij; snovati konspiracijo 2. stanje, ko se prizadeva ohraniti kaj v tajnosti: zaradi nebudnosti in slabe konspiracije jim je okupator zadal velike udarce / potrebna je bila najstrožja konspiracija / delali so v veliki konspiraciji
  18.      konstánta  -e ž () 1. fiz. količina, ki ne spreminja svoje vrednosti: izmeriti konstanto / plinska konstanta ki povezuje med seboj tlak, temperaturo, prostornino in maso razredčenega plina v ravnovesnem stanjuelektr. dielektrična konstanta dielektričnost; mat. konstanta količina, ki ne spreminja svoje vrednosti, stalnica; aditivna konstanta ki se prišteje 2. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar je stalen, nespremenljiv del česa: ti odnosi so konstanta njegove zunanje politike; mlin, skedenj in kozolec so konstante njegovega slikarstva; groteska ima pač svoje konstante in zakonitosti
  19.      konstánten  -tna -o prid. () 1. ki se ne spreminja, ne spremeni; nespremenljiv, stalen: temperatura je bila ves čas konstantna / bolj ali manj konstantne oblike ustaljeneekon. konstantni kapital kapital, vložen v produkcijska sredstva; fiz. konstantna vrednost; mat. konstantni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka, stalni člen // publ. nenehen, neprestan: konstantno večanje izvoza 2. redko vztrajen, trden: v svojih sklepih je bil konstanten konstántno prisl.: cene industrijskim izdelkom konstantno rastejo
  20.      konstelácija  -e ž (á) 1. astr. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi; ozvezdje: živalski krog ima dvanajst konstelacij // s prilastkom, po ljudskem verovanju medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko prerokuje človekova usoda: danes je bila zanj ugodna konstelacija 2. astr. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; konfiguracija: spreminjanje konstelacije 3. publ., s prilastkom medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev: trenutna družbena konstelacija; konstelacija evropskih držav / konstelacija družbenih sil / kulturna, politična konstelacija // položaj, stanje: tu je vzrok za tako duševno konstelacijo internirancev 4. publ., z rodilnikom razmestitev, razporeditev: konstelacija figur na sliki
  21.      konstitucionalízem  -zma m () politična ureditev, ki temelji na ustavi: prehod iz absolutizma v konstitucionalizem // prizadevanje za tako ureditev: razvoj konstitucionalizma na Angleškem
  22.      konstitutíven  -vna -o prid. () publ. ki določa bistvo, vsebino česa; bistven, pomemben: konstitutivni elementi materije / obrazložiti konstitutivna načela znanstvene dejavnosti ◊ jur. konstitutivna odločba odločba, ki ustvarja novo pravno razmerje
  23.      konstrúkcija  -e ž (ú) 1. kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt: postaviti konstrukcijo; betonska, lesena konstrukcija; lita, varjena konstrukcija; konstrukcija iz aluminija / namestitev nove strešne konstrukcije; ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija / z oslabljenim pomenom mostna konstrukcija most 2. redko stavba, objekt: lesene konstrukcije ob cesti 3. uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstrukcija letala, stroja mu je uspela / gred se je zvila zaradi napake v konstrukciji // s prilastkom način, tehnična izvedba take uresničitve: letalo nove konstrukcije / narejen je v solidni konstrukciji 4. knjiž. zgradba, ustroj, kompozicija: podobno konstrukcijo imajo tudi Shakespearove drame; neslovenska konstrukcija stavkov / poznati konstrukcijo telesa / njegovi junaki so zgolj abstraktne, umetne konstrukcije tvorbeaer. lupinasta konstrukcija letala po tankosti, ukrivljenosti zunanjih nosilnih sten podobna (jajčni) lupini; grad. lahka konstrukcija iz lahkega materiala ali iz votlih, izvotljenih elementov; masivna konstrukcija iz opeke, kamna, litega betona; mrežasta konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi; skeletna konstrukcija iz stebrov in vodoravnih plošč; lingv. ablativna konstrukcija v nekaterih jezikih zveza prilastka in odnosnice v ablativu kot prislovno določilo v stavku; infinitivna konstrukcija nedoločniška konstrukcija
  24.      konstrúkt  -a m () 1. knjiž. neresnična, zavestno sestavljena, narejena tvorba: oblike na njegovih slikah so konstrukti / glavna oseba romana je ideološki konstrukt 2. psih. pomožni pojem, na domnevi temelječi model: pojem zavesti je za nekatere psihologe konstrukt / verbalni konstrukti
  25.      konstruktêr  -ja m () konstruktor: modelarski konstrukter / konstrukter črpalke

   15.148 15.173 15.198 15.223 15.248 15.273 15.298 15.323 15.348 15.373  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA