Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (15.248-15.272)


  1.      konják  -a m (á) star. konjski hlev: konja je spravil v konjak; v konjaku je šest žrebcev ♪
  2.      konjár  -ja m (á) kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem konj: konjar je krtačil konja // star. konjski prekupčevalec: prišli so izvedeni konjarji, ki so poznali vse konje tostran Save ♪
  3.      konjárna  -e ž (ȃ) star. konjski hlev: hlapec je odvedel konja iz konjarne; dvorišče s konjarno in vozarno ♪
  4.      konjedêrec  in konjedérec -rca m (ȇ; ẹ̑) 1. slabš. kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel; konjač: konjederec je odpeljal konja, da ga zakoplje; konjederci in mesarji; z njim so ravnali kakor konjederci 2. nizko padar, mazač: noben konjederec mu ni mogel več pomagati ♪
  5.      konjeníca  -e ž (í) v nekaterih državah konji in konjeniki v vojski za preboj in hiter prodor v sovražnikovo zaledje: konjenica je napadla // rod kopenske vojske s konji in konjeniki: služil je pri konjenici / lahka, težka konjenica ♪
  6.      konjeníštvo  -a s (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja z vzgojo jahačev, z vzrejo in dresuro konj, z organizacijo konjskih dirk: v konjeništvu je dosegel lepe uspehe / ukvarja se s konjeništvom s konjeniškim športom ♪
  7.      konjeréja  -e ž (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo konj: razvoj konjereje in govedoreje ♪
  8.      konjétina  in konjetína -e ž (ẹ̑; í) redko konjsko meso: pečena konjetina; zrezki iz konjetine ♪
  9.      konjevódec  -dca m (ọ̑) kdor vodi in oskrbuje konja: dela kot konjevodec / pri vojakih je bil konjevodec ♪
  10.      konjíček  -čka m (ȋ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od konj: osedlati, vpreči konjička; gledala je za dirkajočim konjičkom / gugalni konjiček ∙ ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom 2. najljubše delo v prostem času: zbiranje starin je njegov konjiček / skoraj vsak človek ima svojega konjička ◊ zool. morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus ♪
  11.      konjíčkar  -ja m (ȋ) ekspr. kdor v prostem času opravlja svoje najljubše delo: svoje konjičke so v besedi in sliki predstavili konjičkarji sami ♪
  12.      konjík  in kónjik -a m (í; ọ̄) star. 1. konjenik: v vas so prihrumeli konjiki / bil je potrjen h konjikom 2. jezdec, jahač: konjik je večkrat prijezdil tod mimo ♪
  13.      kónjščak  tudi kónjšček -a m (ọ́) redko konjski iztrebek: na cesti so ležali posušeni konjščaki ♪
  14.      konjugírati  -am nedov. (ȋ) lingv. menjavati končnice pri glagolu; spregati: deklinirati in konjugirati konjugíran -a -o: geom. konjugirana premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive, prirejena ali pridružena premera; kem. konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah ♪
  15.      konjúh  -a m (ū) star. 1. konjar: več let je bil konjuh 2. jezdec, jahač: slišalo se je le vpitje tatarskih konjuhov ♪
  16.      konjúnkcija  -e ž (ú) 1. lingv. veznik: prepozicija in konjunkcija / hipotaktična konjunkcija 2. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na isti strani neba kot Sonce: Mars je v konjunkciji s Soncem ◊ filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj povezujejo; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če so vse delne izjave pravilne ♪
  17.      kónjunktiv  -a m (ọ̑) lingv., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega, vezni naklon ♪
  18.      konjunktúra  -e ž (ȗ) stanje, položaj v gospodarstvu, ki je ugoden za prodajo: podpirati, pospeševati, zmanjševati konjunkturo; vojna konjunktura / gospodarstvo je v visoki konjunkturi / konjunktura za določene proizvode / konjunktura v ameriškem gospodarstvu ♦ ekon. doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti; (gospodarski) razcvet // publ. stanje, položaj, ko je kaj zelo cenjeno, iskano: konjunktura zdravniškega poklica / kiparstvo je bilo po vojni v močni konjunkturi ♪
  19.      konjúšnica  -e ž (ȗ) konjski hlev, navadno večji: konji so bili privezani v konjušnici / vojaška konjušnica ♪
  20.      konjúšnik  -a m (ȗ) 1. kdor dela v konjušnici: konjušnik je osedlal konja; več let je bil za konjušnika 2. zlasti v fevdalizmu naslov za plemiča: zbrali so se konjušniki iz vse dežele ♪
  21.      konkáven  -vna -o prid. (ȃ) vbočen, vbokel: zrcalo je konkavno / menjavanje konkavnih in konveksnih ploskev na kipu ♦ fiz. konkavne ali razpršilne leče leče, ki so ob robu debelejše kot na sredini; geom. konkavni kot kot, manjši od 180° ♪
  22.      konkordánca  -e ž (ȃ) 1. knjiž. skladnost, ujemanje: konkordanca interesov posameznika in družbe; konkordanca mnenj 2. nav. mn., biblio. seznam po abecedi razvrščenih besed, pojmov z navedbo vseh mest, ki se nanašajo nanje: analiza na osnovi konkordanc / biblične konkordance ◊ geol. vzporednost skladov; tisk. merska enota v tiskarstvu, okrog 18 mm ♪
  23.      konkréten  -tna -o prid., konkrétnejši (ẹ̑) 1. s čuti zaznaven, predmeten, stvaren, ant. abstrakten: trditev je dokazal s konkretnimi podatki; govori o konkretnem svetu našega podeželja / konkretna oblika sodelovanja / v konkretnem primeru ne gre za to v tem, danem / konkretno mišljenje ♦ ekon. konkretno delo delo, s katerim se ustvarjajo uporabne vrednosti; lingv. konkretni samostalniki; muz. konkretna glasba glasba, ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta // nazoren, jasen: govornikovo konkretno izražanje / to je pokazal na konkretnem primeru / pri pojasnjevanju je bil zelo konkreten 2. izdelan, izoblikovan: bil je brez konkretnega načrta; konkreten predlog; konkretne naloge; odgovarjal je na konkretna vprašanja / publ. zavzeti konkretno stališče konkrétno prisl.: konkretno misliti; konkretno povej, koga misliš; sam.: izvedela ni nič konkretnega ♪
  24.      konkrétum  -a tudi -ta m, mn. konkréta s tudi konkréti m tudi konkrétumi m (ẹ̑) knjiž. kar je, obstaja tako, da je zaznavno s čuti: blago je najenostavnejši ekonomski konkretum / to je utopija, ne pa predstavljanje konkretuma ♪
  25.      konkurénca  -e ž (ẹ̑) 1. prizadevanje, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovanje: med podjetjema se je začela konkurenca; priti do močne, ostre medsebojne konkurence / pritisk konkurence na trgu je popustil / izdelki so dobro zdržali konkurenco / mednarodna konkurenca / pog. kupuje pri konkurenci konkurentu // prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: v šoli je med nama velika konkurenca / pojavila se je konkurenca na vseh področjih 2. navadno s predlogom akcija, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekma: bil je izločen iz konkurence / zmagal je v konkurenci za naslov prvaka / tekmujejo v članski, ekipni, mladinski konkurenci pri kateri se za tekmovanje določi član, ekipa, mladinec / publ. filmi so prišli v uradno konkurenco; ogled filma v konkurenci // pog. tekmec: v nastopu niso imeli konkurence / v razmeroma močni konkurenci je osvojil prvo mesto ● delati komu konkurenco biti mu enakovreden tekmec ◊ ekon. nelojalna konkurenca ki ni v skladu s pravnimi predpisi, poslovnimi običaji in poslovno moralo; nepopolna konkurenca za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja; prosta ali svobodna konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; zunanja konkurenca konkurenti iz tuje države, iz drugega območja; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪

   15.123 15.148 15.173 15.198 15.223 15.248 15.273 15.298 15.323 15.348  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA