Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (15.101-15.125)


  1.      kómičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na komiko: komični konflikt v komediji temelji na zamenjavi oseb; navadno igra komične vloge / je izrazit komični talent ♦ muz. komična opera opera z zabavno, veselo vsebino 2. ki vzbuja smeh, smešen: komična ljubezenska pustolovščina; njegovo ravnanje je komično / znajti se v komičnem položaju 3. redko šaljiv, humorističen: nova številka komičnega lista; komične in satirične pesmi kómično prisl.: učinkuje prav komično; sam.: povedati kaj komičnega ♪
  2.      kómik  -a m (ọ́) 1. kdor poklicno zabava gledalce, zlasti z mimiko, govorjenjem: v prvi točki bo nastopil znan komik; televizijski komik / ekspr. vse življenje je bil velik komik 2. igralec, ki igra komične vloge: gledališče je dobilo dobrega komika; komik in traged ♪
  3.      komís  -a m (ȋ) nekdaj vojaški kruh kiselkastega okusa: jesti komis; oskrbeli so se s komisom in suhim mesom / kos komisa / ekspr. ves mesec je živel ob komisu in vodi ∙ star. to je bilo takrat, ko sem še komis glodal ko sem bil pri vojakih ♪
  4.      komisár  -ja m (á) 1. v nekaterih državah višji uslužbenec za opravljanje posebnih nalog, ki ga navadno imenuje vlada: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce ♦ jur. civilni ali visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja 2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona ♪
  5.      komisariát  -a m (ȃ) v nekaterih državah urad komisarja: iti na komisariat / zglasiti se mora na policijskem komisariatu; komisariat za preskrbo / ljudski komisariat v Sovjetski zvezi, do 1946 najvišji organ državne uprave ♪
  6.      komísen  -sna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na komis: kiselkast komisni okus / komisni kruh ∙ slabš. take komisne hrane se kmalu preobješ slabe, nekvalitetne 2. star. vojaški: komisna uniforma / strogi komisni obrazi ♪
  7.      komisíja  -e ž (ȋ) 1. skupina ljudi za opravljanje posebnih nalog, izvoljena ali imenovana navadno za določen čas: komisija se sestane, zaseda; izvoliti, sestaviti komisijo / predlagali so ga v nadzorno komisijo / izpit opravlja pred komisijo; stalne in občasne komisije / publ. kongres dela v komisijah ločeno po skupinah in obravnavani tematiki / ocenjevalna, preiskovalna komisija; volilna komisija ki ji je poverjena skrb za organizacijo in pravilno izvedbo volitev; terminološka komisija; komisija za delovna razmerja; komisija za telesno kulturo ∙ pog. bolnik mora na komisijo na komisijski pregled; pog. sosed mu grozi s komisijo s komisijskim ogledom 2. ekon. komisijski posli: imeti dobiček od komisije 3. pog. komisijska trgovina: kolo je kupil v komisiji ♪
  8.      komisionár  -ja m (á) 1. ekon. kdor opravlja trgovske ali bančne posle po nalogu komitenta, trgovski posrednik: delo komisionarja / trgovina uvaža pretežno kot komisionar za industrijo 2. kdor se poklicno ukvarja s prenašanjem prtljage; postrešček: poklicati komisionarja ♪
  9.      komisúra  -e ž (ȗ) anat. vlakna, zlasti v osrednjem živčevju, ki povezujejo somerne dele telesa ♪
  10.      komít  -a m (ȋ) zgod., pred balkanskimi vojnami pripadnik prostovoljne bolgarske, grške, makedonske ali albanske vojaške organizacije, ki se bojuje proti okupacijskim oblastem: napadi komitov / srbski komiti četaši, četniki // po prvi svetovni vojni pripadnik ilegalne bolgarske, grške, makedonske ali albanske politično-vojaške organizacije, ki pomaga tujim silam in se bojuje proti domačim oblastem ♪
  11.      komitát  -a m (ȃ) v ogrski monarhiji najvišja upravna enota, županija: zastopniki komitatov ♪
  12.      komité  -ja m (ẹ̑) 1. vodilni organ stranke, zlasti komunističnih partij: izvoliti komite; sestanek, sklepi komiteja; tovarniški komite in sindikat / sekretar občinskega komiteja / centralni komite / iti na komite na sedež tega organa 2. skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog; odbor: sestaviti komite; regionalni komiteji; zasedanje komiteja / olimpijski komite / Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije ♪
  13.      komitènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. (poslovni) partner: komitentom je na uslugo več pomorskih agencij / uradne ure za komitente stranke 2. ekon. pravna ali fizična oseba, za katero trgovski posrednik opravlja trgovske ali bančne posle: banka je prodala vrednostne papirje svojih komitentov; komitenti in komisionarji ♪
  14.      komólčar  -ja [u̯č] m (ọ̑) slabš. kdor se brezobzirno bori, si prizadeva za hitro uveljavitev, uspeh: to so sami ciniki in komolčarji / postal je komolčar ♪
  15.      komólček  -čka [u̯č] m (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od komolec: opraskana kolena in komolčki ♪
  16.      komólec  -lca [u̯c] m (ọ̑) 1. del roke ob sklepu med nadlaktom in podlaktom: komolec ga boli; pri padcu si je poškodoval komolec; prijel ga je za komolec; suniti koga s komolcem / ranjeni se je dvignil na komolce; nasloniti, opreti se s komolci na mizo / pri prerivanju si je pomagal kar s komolci ∙ ekspr. potrebni so bili tudi komolci in zveze brezobziren boj, prizadevanje; ekspr. do komolca, komolcev zadolžen zelo; ekspr. ta pa zna uporabljati komolce brezobzirno se boriti, prizadevati si za hitro uveljavitev, uspeh; star. biti si v komolce s kom zelo dobro se razumeti, ujemati ♦ vet. del prednje noge ob sklepu med nadlaktnico in podlaktnimi kostmi // pog. rokav na komolcu: komolci so oguljeni, zašiti; zavarovati komolce z narokavniki / suknjič se mečka v komolcu 2. nekdaj dolžinska mera, 44 cm: tram je dolg osem komolcev / meriti na komolce ♪
  17.      kómora  -e ž (ọ̑) 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila // teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin 2. žarg., voj. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi; brigadna komora / premestili so ga v komoro ◊ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo ♪
  18.      komoráš  -a m (á) žarg., voj. vojak, ki je dodeljen k vodu za oskrbo: komoraši so vozili krompir v skladišča / sprejeli so ga h komorašem ♪
  19.      kómoren  -rna -o prid. (ọ̑) lit., muz. ki se izvaja, predvaja a) z manjšim številom izvajalcev: komorna glasba; komorno petje / komorna gledališka umetnost / komorna zasedba b) za manjše število poslušalcev: komorni koncert / komorno filmsko delo / izvedbi je dal izrazito komorni ton // ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev: komorni ansambel; komorni pevski zbor; ustanovili so stalno komorno skupino / komorno gledališče ◊ fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; metal. komorna peč peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih) materialov; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove kómorno prisl.: komorno zasnovan spored ♪
  20.      kómornica  in komórnica -e ž (ọ̑; ọ̑) zgod. naslov za žensko plemiškega rodu, ki je v pomoč vladarici: cesarica s svojimi komornicami ♪
  21.      kompákten  -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved ◊ anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les kompáktno prisl.: skupina vozi kompaktno; kompaktno naseljeno prebivalstvo ♪
  22.      kompáktnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost kompaktnega: s tem se kompaktnost snovi poveča / publ. notranja kompaktnost strankinega vodstva slabi ♪
  23.      kompaníja  -e ž (ȋ) 1. v stari Avstriji četa: četrta kompanija je ostala na položaju; napadli so s celo kompanijo / bilo nas je za celo kompanijo 2. pog., ekspr. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: to je imenitna kompanija; sprejeli so ga v svojo kompanijo; fantovska kompanija ∙ pog., ekspr. fanta sta kradla v kompaniji skupaj, družno 3. zastar., navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji; družba: večino rudnikov so pokupile tuje kompanije; bil je predsednik velike monopolistične kompanije ♪
  24.      kompanjón  -a m (ọ̑) 1. pog. kdor s kom sodeluje, zlasti pri nepoštenih dejanjih: izberi si drugega kompanjona / prišel je s svojimi starimi kompanjoni tovariši, prijatelji 2. zastar. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: nesoglasja med kompanjoni ♪
  25.      kómparativ  -a m (ọ̑) lingv. oblika, ki izraža višjo mero tega, kar je osnovni pomen pridevnika ali prislova; primernik: nepravilno tvorjen komparativ ♪

   14.976 15.001 15.026 15.051 15.076 15.101 15.126 15.151 15.176 15.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA