Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (13.551-13.575)


  1.      izposojeválnica  tudi sposojeválnica -e ž (ȃ) prostor, kjer se izposoja: knjižnica ima izposojevalnico in čitalnico; poleg bifeja so uredili izposojevalnico športne opreme // ustanova, ki izposoja: izposojevalnica filmov ♪
  2.      izposojeváti  -újem tudi sposojeváti -újem nedov. (á ȗ) dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojevati avtomobile / knjižnica izposojuje ob torkih izposojeváti si tudi sposojeváti si 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposojevati si denar, knjige 2. jemati, prevzemati: izposojevati si besede iz drugih jezikov ♪
  3.      izpostavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izpostaviti: izpostavitev javni kritiki / izpostavitev majhnih otrok / zaradi tatvine so ga kaznovali z izpostavitvijo na sramotnem odru ♪
  4.      izpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili ◊ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila izpostávljen -a -o 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji ◊ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena ♪
  5.      izpostávljanje  -a s (á) glagolnik od izpostavljati: izpostavljanje telesa soncu, zraku / izpostavljanje javni kritiki / izpostavljanje pohabljenih otrok / izpostavljanje zločincev na sramotnem odru ♪
  6.      izpostávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostavljati telo soncu, zraku; ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam / ekspr. izpostavljati se sovražnikovim kroglam // delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostavljati slabe učence posmehu; izpostavljati se (smrtni) nevarnosti; ni dobro, da se izpostavljaš 2. postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: izpostavljati bolne otroke in starčke; pren., ekspr. javno izpostavljati svoje neznanje ● knjiž., redko ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih razstavljali izpostávljati se očitno, močno zavzemati se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: izpostavljal se je za prijatelje ♪
  7.      izpóved  -i ž (ọ̑) 1. glagolnik od izpovedati: izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora; izpoved vere 2. kar kdo izpove: roman je avtorjeva osebna izpoved; vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla 3. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo ♦ jur. kriva izpoved; prim. spoved ♪
  8.      izpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal 2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen 3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost izpovédati se ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati izpovédan -a -o: izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; prim. spovedati ♪
  9.      izpovédba  -e ž (ẹ̑) jur. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedbe obdolženega so v nasprotju z izpovedbami prič; vztrajati pri svoji izpovedbi; kriva izpovedba ♪
  10.      izpóveden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na (umetniško) izpoved: izpovedni značaj pesmi / izpovedna moč ♦ lit. izpovedni pesnik; izpovedna pesem; izpovedno-pripovedna pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi; prim. spoveden ♪
  11.      izpralína  -e ž (í) geol. osamljena skala, ki je ostala kljub delovanju tekoče vode ♪
  12.      izpraskanína  -e ž (í) med. izpraskano tkivo: izpraskanina maternice ♪
  13.      izprášati  tudi izprašáti -am tudi sprášati tudi sprašáti -am dov., tudi izprášala tudi sprášala (á á á) 1. z vpraševanjem poizvedeti: izprašal je sina, kod je hodil; natančno, temeljito so ga izprašali o vsem; star. izprašati po novicah povprašati ∙ ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv premisli 2. z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje: izprašati učenca; izprašati iz matematike; izprašati pri izpitu 3. zaslišati: izprašati obdolženca, pričo / navzkrižno izprašati izprášan tudi sprášan -a -o 1. deležnik od izprašati: učenec je bil izprašan vso snov, iz vse snovi, žarg., šol. čez vso snov; izprašan pred komisijo 2. ki je opravil izpit za kako strokovno dejavnost: izprašani lovec; izprašana babica ♪
  14.      izpraševálka  tudi spraševálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izpraševalec: odgovarjal je vneti izpraševalki / izpraševalka pri izpitu ♪
  15.      izpráti  -pêrem tudi spráti spêrem dov., izprál tudi sprál (á é) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izprati perilo; izprati v mlačni vodi; dobro izprati / izprati rano z alkoholom; izprati si usta ♦ med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi 2. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izprati belež s tal; izprati kri z roke; izprati milnico; izprati madež z bencinom 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega: naliv je izpral rodovitno plast zemlje / voda je izprala skalo 4. mont. v vodi ločiti koristne rudnine ali premog od jalovine: izprati zlato izprán tudi sprán -a -o 1. deležnik od izprati: izpran madež; lepo izprano perilo 2. ki je zaradi pranja izgubil prvotno kakovost, lastnost: obledela in izprana ruta / izprane barve / izprano seno / od dežja izpran napis; prim. sprati ♪
  16.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  17.      izpraznítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izpraznitev stanovanjskih, poslovnih prostorov: izpraznitveni nalog / izpraznitveni rok ♪
  18.      izpričeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpričuje: izpričevalec ljudske volje / kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta ♪
  19.      izpríjanje  -a s (ȋ) glagolnik od izprijati: moralno izprijanje; izprijanje dobrih kmečkih nravi ♪
  20.      izpŕtje  -a s (ȓ) glagolnik od izpreti: lastniki rudnika so razglasili izprtje / izprtje delavcev ♪
  21.      izpuhtévati  -am nedov. (ẹ́) 1. nav. ekspr. izhlapevati, izparevati: vino v posodi izpuhteva; pod sončnimi žarki izpuhteva vlaga // izginjati, minevati: malodušje izpuhteva 2. knjiž. oddajati, širiti: motor izpuhteva vročino; nekatere živali izpuhtevajo močen vonj / tovarna izpuhteva smrad (v okolico) ♪
  22.      izpulíti  in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ȋ ú) 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca ∙ pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo // z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje dinarje / iz otrok so izpulili vso skrivnost izpúljen tudi spúljen -a -o: izpuljen las, zob; izpuljeno perje ♪
  23.      izpúst  -a m (ȗ) 1. izpustitev: aretiranec čaka na izpust; izpust iz zapora / izpust živine na pašo / izpust odplak, plinov 2. odprtina za izpuščanje česa: plinski avtomat ima lahko več izpustov; izpust za paro; zbiralnik z izpustom v reko ◊ agr. izpust ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine; grad. izpust objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera; jur. pogojni izpust; lingv. izpust neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati ♪
  24.      izpuščáj  tudi spuščáj -a m (ȃ) bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: izpuščaj se pojavi; dobiti, imeti izpuščaje; lisast, mehurčast izpuščaj; srbeč izpuščaj; izpuščaji po nogah / koprivnični, vročinski izpuščaj ◊ rib. drstni izpuščaji belkasti bradavičasti izrastki na koži samcev med drstjo ♪
  25.      izpuščájast  -a -o prid. (ȃ) ki ima izpuščaje: izpuščajast obraz ♪

   13.426 13.451 13.476 13.501 13.526 13.551 13.576 13.601 13.626 13.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA