Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ki (12.601-12.625)
- hominíd -a m (ȋ) nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki; človečnjak ♪
- homofón -a -o prid. (ọ̑) muz. homofonski: homofona glasba ♪
- homofoníja -e ž (ȋ) muz. večglasje z eno poudarjeno melodijo, ki so ji drugi glasovi harmonična spremljava: skladba v homofoniji ♪
- homogén -a -o prid. (ẹ̑) ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: homogena snov, zmes / homogena struktura kamnine / homogeno prebivalstvo // ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: homogen vojaški blok; homogena delovna organizacija / narod kot homogena celota / homogena tekmovalna ekipa ◊ elektr. homogeno (električno, magnetno) polje polje, katerega jakost in smer sta v vseh točkah enaka; mat. homogena algebrajska enačba enačba, v kateri so vsi členi iste stopnje homogéno prisl.: delati homogeno; zelo homogeno so nastopali ♪
- homogénost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost homogenega: homogenost kovine; homogenost gozdnega sestoja / homogenost ansambla, ekipe / nacionalna homogenost ♪
- homológen -gna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na homologijo; istoroden, istoizvoren: homologen pojav ◊ biol. homologni organi organi istega nastanka in iste zgradbe, a z različnimi funkcijami; geom. homologni stranici stranici, ki imata glede na okolje enako lego; kem. homologna spojina vsaka od spojin homologne vrste; homologna vrsta vrsta podobnih spojin, ki se med seboj razlikujejo samo po tem, da ima vsaka naslednja po eno določeno atomsko skupino več v verigasti molekuli ♪
- homoním -a m (ȋ) lingv. beseda, ki ima enako zvočno ali pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen, enakozvočnica ♪
- homoseksuálen -lna -o prid. (ȃ) spolno nagnjen do oseb istega spola: homoseksualen moški / homoseksualen odnos ♪
- homotípen -pna -o prid. (ȋ) biol., v zvezi homotipni organ vsak od dveh zrcalno enakih organov desno in levo v telesu ♪
- homozigóten -tna -o prid. (ọ̑) biol. nastal z združitvijo spolnih celic z enakima genoma: homozigotni individuum; homozigotna jajčna celica ♪
- homúnkulus -a tudi -la m (ȗ) 1. po verovanju alkimistov umetno narejeno majhno bitje človeških oblik z nadnaravno močjo: poskušali so ustvariti homunkulusa v retorti 2. slabš. majhen, suh človek: homunkulus je pogledal izza pulta ♪
- honorár -ja m (ā) 1. enkratno plačilo za umetniško ali znanstveno delo in za storitve ljudi svobodnih poklicev: dobiti, plačati honorar; pogajati se za honorar; visok honorar; honorar za članek / avtorski honorar; odvetniški, zdravniški honorar 2. plačilo za delo, navadno umsko, ki ni vezano na redno delovno razmerje: honorar za predavanja na večerni šoli ♪
- honoráren -rna -o prid. (ȃ) ki ni vezan na redno delovno razmerje: honorarni sodelavec, uslužbenec / iskati honorarno zaposlitev / honorarna ura honorárno prisl.: popoldne dela honorarno ♪
- hónved -a m (ọ̑) zgod. ogrski deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno ministrstvo: honved je štel precej pehotnih, huzarskih in artilerijskih polkov // pripadnik teh delov vojske: honvedi z naperjenimi puškami ♪
- hópak -a m (ọ̑) ukrajinski ljudski ples v dvočetrtinskem taktu: zaplesali so hopak ♪
- hoplít -a m (ȋ) pri starih Grkih težko oborožen vojak pešec: napad hoplitov ♪
- hòpsasa medm. (ȍ) izraža razigranost pri plesu: hopsasa, je vriskal / tralala, hopsasa; sam.: pog. to je bil hopsasa / pog. zmeraj je malo na hopsasa razigran, veseljaški ♪
- hóra -e ž (ọ̑) kolu podoben romunski ljudski ples ♪
- hóra legális hóre legális ž (ọ̑-ȃ) šol. določen čas, po katerem dijaki ne smejo biti na javnih mestih: za njihovo šolo je hora legalis ob desetih zvečer / postrožitev hore legalis ♪
- hórda 1 -e ž (ọ̑) slabš., navadno s prilastkom velika skupina nasilnih ljudi, navadno vojakov: deželo so preplavile horde osvajalcev; fašistične, roparske horde; naval vojaških hord ♦ zgod. horda najstarejša, predrodovna skupnost ljudi; zlata horda državna zveza mongolskih plemen od 13. do 15. stoletja ♪
- horénden -dna -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko grozanski, strašanski: horendna vsota denarja; horendno število brezposelnih / zapleten je bil v horendno afero ♪
- horizónt -a m (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja; obzorje: ko so se povzpeli na vrh hriba, se jim je horizont še povečal / neizmeren morski horizont; pren., publ. znanosti se odpirajo novi horizonti // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce se nagiba k horizontu; na horizontu so se pokazala jadra; izginiti za horizontom; pren. nova literarna smer je takrat že bila na horizontu 2. knjiž. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: s študijskim potovanjem si je zelo razširil horizont; ljudje ozkega horizonta 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: v novem horizontu so že uredili skladišča za orodje, strelivo in mehanizacijo za odvoz; spodnji, zgornji horizont / izvozni horizont 4. gled. zid ali zavesa v ozadju odra, ki omejuje odrski prostor in navadno predstavlja nebo: krožni, panoramski horizont / odrski horizont ◊ geod. nivelirni horizont ravnina, ki jo tvori optična os daljnogleda pri nivelizacijskem instrumentu; geom. horizont presek navpične projekcijske ravnine z vodoravno ravnino skozi projekcijsko središče (v perspektivi) ♪
- horizontála -e ž (ȃ) 1. geom. črta, vzporedna z gladino mirujoče vode: horizontala in vertikala; pren. umirjene horizontale kozolcev v razgibani gorski pokrajini 2. geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino; izohipsa: kartografska skica z vrisanimi horizontalami ♪
- hormón -a m (ọ̑) biol. snov, ki nastaja v žlezah z notranjim izločanjem in uravnava procese v organizmu: rastni, spolni hormoni; hormon nadledvične žleze / rastlinski hormoni / sintetični hormoni ♪
- hórror vácui [horor vakui] m neskl. (ọ̑-ȃ) knjiž. strah pred praznino: ko je ostal sam v veliki dvorani, ga je prevzel horror vacui ♪
12.476 12.501 12.526 12.551 12.576 12.601 12.626 12.651 12.676 12.701