Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Kan (79-103) 
- kániti -im, tudi kaníti in kániti -im nedov. (á ā; ȋ á ā) knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: kanim ostati tukaj; kani se poročiti; zdaj držim in ne kanim izpustiti / elipt.: kdaj kaniš v hribe? ne vem, kaj kani ♪
- kánja -e ž (á) velika ptica ujeda, ki se hrani zlasti z mišmi: nad gozdom jadra v krogih kanja ♪
- kánjec -jca m (ȃ) nar. kosir, vejnik: Oče je pravkar nasajal kanjec na novo toporišče (F. Bevk) ♪
- kánjon -a m (ȃ) ozka rečna dolina s strmimi, navadno navpičnimi pobočji: globok kanjon / kanjon Kolorada, Neretve ♪
- kánjonski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kanjon: približal se je kanjonskemu robu / kanjonsko področje Kolorada / kanjonska dolina, soteska ♪
- kanjúh -a m (ū) nar. štajersko jastreb: nad sotesko je jadral kanjuh ♪
- kankán -a m (ȃ) zlasti v francoskem okolju odrski ples s telovadnimi elementi, zlasti z visokim dviganjem nog: kankan je navdušil gledalce ♪
- kánkole -kol ž mn. (á ȃ) nar. samokolnica brez zgornjega dela: Karlek je vozil zvrhane košare na kankolah v klet (I. Potrč) ♪
- kánon -a m (ȃ) 1. knjiž. pravilo, načelo, norma, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji: držati se kanona; veljavni kanoni / lepotni kanoni / družbeni, umetniški kanoni // seznam, spisek takih pravil: sestaviti kanon 2. muz. dvoglasna ali večglasna skladba, v kateri vsi glasovi dosledno posnemajo temo: peti kanon; štiriglasni kanon ◊ rel. kanon osrednji, nespremenljivi del maše; svetopisemski kanon seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig; kanon svetnikov seznam uradno proglašenih svetnikov; um. kanon skupek pravil o razmerjih, merah za upodabljanje človeškega telesa ♪
- kanón -a m (ọ̑) 1. pog. top: streljajo s kanoni; grmenje kanonov; natreskan, pijan kot kanon 2. nav. mn., nekdaj škornji z visokimi, trdimi golenicami, zlasti kot obuvalo duhovnikov: svetli kanoni ♪
- kanonáda -e ž (ȃ) pog. topovsko streljanje: začela se je kanonada; grmenje kanonade // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kanonada kletvic ♪
- kanónček -čka m (ọ̑) manjšalnica od kanón: zraven kanončkov je postavljal kositrne vojake ♪
- kanóničen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na kánon: a) kanoničen umetniški izraz / kanoničen spis pristen, neponarejen b) kanonična melodija c) kanonične knjige knjige svetopisemskega kanona / kanonična starost starost, ki jo določa cerkveno pravo za dosego določene stopnje v cerkveni hierarhiji ♪
- kanónik -a m (ọ́) duhovnik, ki ga imenuje škof za svojega svetovalca: postati kanonik ♦ rel. stolni kanonik ♪
- kanonikát -a m (ȃ) naslov in službeno mesto kanonika: dobiti, potegovati se za kanonikat ♦ rel. beneficij, dodeljen kanoniku ♪
- kanonír -ja m (í) zastar. topničar: služil je pri kanonirjih; kanonirji in dragonci ♪
- kanonírski -a -o prid. (í) nanašajoč se na kanonirje: kanonirska uniforma / kanonirski polk ♪
- kanoníst -a m (ȋ) rel. strokovnjak za cerkveno pravo: priznan kanonist ♪
- kanóniški -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na kanonike: kanoniška obleka / kanoniška inštalacija ♪
- kanonizácija -e ž (á) 1. rel. razglasitev za svetnika: svečana kanonizacija; predlog za kanonizacijo 2. knjiž. uzakonitev, kodifikacija: kanonizacija moralnih norm / kanonizacija umetnostne smeri ♪
- kanonizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. rel. razglasiti za svetnika: kmalu po smrti so ga kanonizirali 2. knjiž. uzakoniti, kodificirati: hoteli so kanonizirati umetniško smer ♪
- kánonski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kánon: kanonski spisi / kanonske knjige kanonične knjige / kanonsko pravo cerkveno pravo ♪
- kanónski -a -o prid. (ọ̑) pog. topovski: kanonska krogla ♪
- Kanosa gl. Canossa ♪
- kànt m neskl. (ȁ) pog., v prislovni rabi, v zvezi priti, spraviti na kant obubožati, gospodarsko propasti: pil je, dokler ni prišel na kant; sin ga je spravil na kant ♪
1 4 29 54 79 104 129 154 179 204 
