Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kal (732-756)


  1.      demonstrácija  -e ž (á) 1. množično izražanje razpoloženja, navadno v znak protesta: demonstracije so potekale brez incidentov; prirejati demonstracije; delavska, politična demonstracija; množične demonstracije; demonstracije proti vojni 2. nazorno prikazovanje pojava ali predmeta in njegove uporabe: predavanja spremljajo praktične demonstracije; priredili so uspešno demonstracijo novih preparatov; demonstracija elektronskega računskega stroja ♦ ped. metoda demonstracije metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s katerimi jih želi seznaniti // izražanje, prikazovanje česa sploh: demonstracija izdelkov na razstavnem prostoru; zunanja demonstracija občutij; slikarju je šlo za demonstracijo bede; to je bila demonstracija sile / vojne demonstracije grozilno zbiranje oboroženih sil na meji sovražne države ♪
  2.      demonstratíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki izraža protest, nasprotovanje, protesten: demonstrativen nastop; demonstrativno zborovanje // izzivalen, očiten: vstal je z demonstrativno počasnostjo / izvajati pritisk z demonstrativnim premikanjem čet ob državni meji 2. ki nazorno prikazuje pojave ali predmete; demonstracijski: podjetje organizira demonstrativne vožnje svojih novih avtomobilov ♦ lingv. demonstrativni zaimek kazalni zaimek demonstratívno prisl.: delegat je demonstrativno odšel; vsi so demonstrativno sedeli in čakali ♪
  3.      demonstrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. množično izražati razpoloženje, navadno v znak protesta: množice so demonstrirale proti diktaturi; študentje so demonstrirali pred ambasado; demonstrirati za enakopravnost 2. preh. nazorno prikazovati pojave ali predmete: demonstrirati delovanje naprave, fizikalni poizkus; izumitelj je demonstriral svojo iznajdbo; praktično demonstrirati // izražati, prikazovati kaj sploh: demonstrirati silo; ni se strinjal in to se je demonstriralo v njegovem vedenju; publ. moštvi sta demonstrirali dober hokej ♪
  4.      denár  -ja m (á) 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko / ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja // kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž / kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar ● ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi ◊ ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja ♪
  5.      deníkinec  -nca m (ȋ) med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik protirevolucionarnih sil generala Denikina: potolčeni od rdečih čet so se denikinci umikali ♪
  6.      dentál  -a m (ȃ) lingv. soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih, zobnik: t in d sta dentala ♪
  7.      denudácija  -e ž (á) geogr. odnašanje površinskih zemeljskih plasti zaradi delovanja padavin, vetra, ledenikov: gola skalnata površina je posledica denudacije ♪
  8.      deprésor  -ja m (ẹ̑) kem. kemikalija za zmanjšanje aktivnosti reagentov: močen depresor ♪
  9.      derivácija  -e ž (á) 1. teh. speljevanje, odvajanje vode iz naravne struge: derivacija k hidrocentrali; derivacija za namakalne namene 2. voj. odklon izstrelka od smeri streljanja: meriti derivacijo ◊ lingv. tvorjenje novih besed iz podstave s priponami, izpeljava; mat. funkcija, dobljena z odvajanjem; odvod ♪
  10.      desétek  tudi desêtek -tka m (ẹ̑; ȇ) 1. star. desetina: niti desetek tega ni ostalo / korakala je pred desetkom deklet 2. nar. štajersko pristojbina, ki se plača ob prevzemu zapuščine ali ob prodaji, nakupu nepremičnin: plačati desetek in cenilno komisijo ♪
  11.      deseterostòp  -ópa m (ȍ ọ̄) vrsta iz desetih vštric stoječih ali korakajočih oseb: odred je korakal mimo v dolgih deseterostopih ♪
  12.      desétkati  -am nedov. (ẹ̑) ekspr. prizadevati občutno številčno izgubo: kuga je desetkala prebivalstvo; volkovi desetkajo čredo ♪
  13.      deskà  -è in dèska -e [dǝs] ž, rod. mn. dèsk tudi desák (ȁ ȅ; ǝ̄) 1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko; pribiti desko čez luknjo; iz desk zbita koča; zabiti žebelj v desko; dolga, široka deska; hrastove, smrekove deske; suhe deske so škripale pod nogami; žagana deska; tla iz surovih desk / ekspr. spati na golih, trdih deskah 2. s prilastkom (lesena) plošča, prirejena za različne namene: rezati na kuhinjski deski; likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek; obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski; bleščeče osvetljena reklamna deska; risalna deska 3. šport. telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje: pognal se je na desko in preskočil konja; z deske je skočil v vodo / odskočna, prožna deska // publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje; okupirano ozemlje jim je služilo kot odskočna deska za nadaljnjo ekspanzijo 4. šah. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na desko / demonstracijska deska; šahovska deska / igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu / žarg. dolgo je bil prva deska moštva najboljši igralec 5. mn., ekspr. gledališki oder, gledališče: z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah; to delo želimo videti tudi na domačih deskah / gledališke, odrske deske / zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču ◊ agr. deska poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi; čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele; tisk. deska plošča, na katero se odlaga stavek; zgod. deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč ♪
  14.      désna  -e ž, désnih (ẹ́) 1. nav. ed. desna roka, desnica: z desno se je opiral na palico, leva mu je visela ob telesu; pesn. dekle, svojo desno mi podaj // desna noga: pri tangu mora plesalec voditi vedno z desno / v medmetni rabi otroci so korakali: leva, desna, ena, dve 2. v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v, z izraža desno stran: iti, kreniti, zaviti na, v desno; nagniti, obrniti se v desno; vrata se odpirajo na, v desno; ko greš čez cesto, poglej na levo in desno; obrat v desno / krogla je priletela z desne; na desni stoji mogočno poslopje, na levi pa lesena bajtica; voziti po desni / kot povelje na desno; pren. vodstvo stranke ubira pot na desno ● kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti; ekspr. ta človek se ne ozira ne na levo ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih ◊ obrt. plete same desne desne petlje ♪
  15.      desníca  -e ž (í) 1. desna roka, ant. levica: dati, stisniti desnico; dvigniti desnico v pozdrav; z desnico si je zakril oči / v pest stisnjena desnica; žuljava desnica ∙ bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža desno stran: posadil ga je na svojo desnico / imeti koga na desnici; sin je sedel na očetovi desnici 2. polit. konservativna, nazadnjaška stranka ali taka skupina v stranki: protidemokratična desnica; radikalna desnica; predstavniki skrajne desnice v parlamentu niso prodrli s svojim predlogom ♪
  16.      déte  -ta s (ẹ́) knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok: dete je zajokalo, zaspalo; njena hčerkica je prisrčno dete; bolno dete; joka kot majhno dete // človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete; roditi dete; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina ● ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo ◊ rel. božje Dete Kristus kot otrok ♪
  17.      detéktor  -ja m (ẹ́) teh. 1. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: vojaki so z detektorji iskali mine; napake v kovinskih izdelkih odkrivajo s posebnimi detektorji; natančni detektorji odkrijejo zelo majhne količine plina v zraku; ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat; pren. človekovo oko je občutljiv detektor 2. elektr. preprost radijski sprejemnik s kristalom: sam je sestavil detektor / kristalni detektor / nataknil si je slušalke in poslušal detektor ◊ fiz. detektor priprava, ki se rabi za odkrivanje šibkih napetosti in tokov; psih. detektor laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice ♪
  18.      détel  -tla m (ẹ́) črna ptica z rdečo liso na glavi in pod repom: detel je plezal in trkal po deblu; slišalo se je udarjanje detla ob suho drevo ♪
  19.      dételjica  -e ž (ẹ́) nav. ekspr. manjšalnica od detelja: zajčke je krmil s sočno deteljico / iskal je štiriperesno deteljico, da bi mu prinesla srečo ∙ ekspr. onadva in jaz smo bili v mladih letih triperesna deteljica trije nerazdružni prijatelji ♦ bot. zajčja deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella ♪
  20.      devétka  -e ž (ẹ̑) 1. pog. številka devet: samo devetko je čakal, pa bi imel tombolo / devetka vozi vsake četrt ure tramvaj, avtobus številka devet 2. igralna karta z devetimi znaki: srčna devetka ♪
  21.      devetkáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. veliko govoriti o nepomembnih stvareh: kar naprej devetka in devetka; kaj devetkaš! // govoriti, pripovedovati: devetkal je o svojih dogodivščinah / ne devetkaj neslanosti! ♪
  22.      dezinformírati  -am dov. in nedov. (ȋ) napačno informirati, zlasti namerno: k takšnim sredstvom se je zatekal sovražni tisk, da bi dezinformiral domačo in tujo javnost / nejasna poročila so ga čisto dezinformirala ♪
  23.      dežévnica  -e [dǝž] ž (ẹ̄) 1. voda, zbrana, prestrežena ob dežju: prati v deževnici; po poti je tekla kalna deževnica / naloviti, nabrati deževnico 2. star. deževnik: na trnek je nataknil deževnico ♪
  24.      dialektízem  -zma m (ȋ) lingv. narečni element v knjižnem jeziku: pesnik rad uporablja dialektizme; lokalizmi in dialektizmi ♪
  25.      díh  -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪

   607 632 657 682 707 732 757 782 807 832  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA