Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Kal (3.601-3.625)
- usèk -éka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od usekati: usek s sekiro 2. utrjen, v skalo, hrib usekan prostor: cesta je speljana skozi useke in predore ◊ med. ledveni usek nenadne ostre bolečine v ledjih ali v križu; lumbago ♪
- uséka -e ž (ẹ̑) knjiž., redko utrjen, v skalo, hrib usekan prostor; usek: peljati se skozi useko ♪
- usékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati // ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem 2. s sekanjem narediti: usekati prehod 3. star. odsekati: usekati vejo 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil / zobje so usekali v prazno 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po
sovražniku 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno ● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila usékati se ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka // spopasti se: študenti so se usekali s policijo ● pog. usekati se pri štetju zmotiti se usékan
-a -o 1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada ♪
- usípati -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: usipati zrnje iz vreče; usipati na tla / z obzidja so usipali nanje kamenje 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah: oblaki usipajo dež, točo / letala so usipala na mesto bombe / sonce usipa žarke na travnike; z lestenca se usipa močna svetloba / iz ust se ji usipajo grde besede usípati se 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične površine: s skalne stene se usipa kamenje / po pobočju se usipajo plazovi se prožijo // zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od česa sploh: sneg se usipa z vej 2. v velikih količinah padati: na cesto se usipa kamenje / roji čebel se usipajo na drevje / lasje se ji usipajo čez ramena, po ramenih 3. ekspr. (hitro) množično prihajati: iz šole so se usipali šolarji ● ekspr. solze
so se mu usipale po licih zelo je jokal; ekspr. vprašanja so se kar usipala veliko so spraševali usipajóč -a -e: z vej usipajoči se sneg ♪
- usmíliti se -im se dov. (í ȋ) 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga // pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo,
bog se usmili c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila ● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo ♪
- usúkati -am in usúčem dov., tudi usukájte; tudi usukála (ú) s sukanjem narediti: usukati nit usúkati se 1. zaradi sukanja, vitja postati krajši, skrčiti se: vrvica se je usukala / ob krču se mu je mišica usukala 2. s sukanjem zviti se, uvihati se: psu se je rep usukal navznoter usúkan -a -o: oven z usukanimi rogovi ♦ gastr. usukani močnik močnik iz usukancev ♪
- ušésce -a s (ẹ̄) 1. manjšalnica od uho: otroka bolijo ušesca / škaf z ušesci / vlekel jo je za ušesca ♦ elektr. spajkalno ušesce kovinska ploščica z luknjico, v katero se prispajka vodnik 2. star. narekovaj: besedo navaja med ušesci ♪
- utápljati -am nedov. (ā) 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije utápljati se 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati 2. ekspr., z oslabljenim
pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno / utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela ● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka ♪
- utéha -e ž (ẹ̑) kar deluje, vpliva na koga tako, da preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: sin mu je bil edina uteha; v tujini je misel na domovino velika uteha; v delu je iskala uteho / rad bi jim rekel še nekaj besed v uteho / mati je jokala brez utehe neutolažljivo, neutešljivo ♪
- utékati -am nedov. (ẹ̑) 1. (nezaželeno) tekoč se odstranjevati od kod, iz česa: kri mu uteka, hitro ga obveži; voda uteka iz zajetja, skozi razpoko // odtekati: po nekaj dneh je voda začela utekati s poplavljenih polj ∙ ekspr. oči so mu same od sebe utekale k njej nehote jo je pogledoval; zavedal se je, kako življenje hitro uteka mineva 2. knjiž. uhajati, večkrat pobegniti: zaporniki utekajo; utekati iz šole, od staršev / mnogi delavci utekajo drugam odhajajo 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja delati, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: utekati motorje ♪
- utesníti -ím dov., utésnil (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) tesno: podloga je suknjič utesnila / po nekaj kilometrih dolino utesnijo skalnata pobočja zožijo; rov se proti koncu utesni / utesniti komu delovne prostore; knjižnico so začasno utesnili ji zmanjšali prostor // narediti, povzročiti, da je kaj videti tesnejše: temno pohištvo je sobo zelo utesnilo 2. narediti, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnila / mestno stanovanje otroka utesni; kulise so igralca utesnile / čevlji ne smejo preveč utesniti nog // narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: strogi predpisi so jih utesnili; gospodarsko, politično utesniti koga 3. narediti, povzročiti, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: dom ga je utesnil; šola nekatere otroke utesni 4. narediti, povzročiti, da se kaj ne more razvijati,
uresničevati tako, kot bi se lahko: vojne so utesnile trgovino; utesniti načrte; utesniti vzgojo // knjiž. zmanjšati, skrčiti: utesniti svoje potrebe / utesniti komu osebno svobodo / svoje delovanje je utesnil na ozko področje omejil 5. povzročiti, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: utesniti resničnost v meje izkustva / utesniti pesem v sonetno obliko ♦ jur. utesniti izvršbo omejiti jo na sredstva, ki so potrebna za plačilo terjatve utesnjèn -êna -o: utesnjeni delovni prostori; dolina je utesnjena med strme hribe; povsod se je čutil utesnjenega ♪
- utešljív -a -o prid. (ȋ í) knjiž. 1. ki se da utešiti: nikoli utešljiva ljubezen, strast 2. ki uteši: utešljive besede / ekspr. zatekal se je v utešljive samote gor ♪
- utéž -í tudi -i ž, daj., mest. ed. utéži (ẹ̑) 1. priprava z označenimi kilogrami, dekagrami, grami za merjenje teže ali mase česa: dati utež na tehtnico; umerjati, žigosati uteži; obremeniti vzmet z utežmi; medena utež; votle mere in uteži / gibljiva utež; kilogramska utež 2. predmet, ki služi za obtežitev: pritrditi čoln s cementnimi ali kovinskimi utežmi; storžaste uteži stenske ure; operiranec z utežjo na nogi / ribiške, tkalske uteži; ura na uteži 3. šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih: diski, drogovi in uteži / dvigovalec uteži ● knjiž. romantična poezija naj s svojo posebno lepoto postane nasprotna utež stvarnosti protiutež ◊ mat. vrednost, ki se da določenemu členu celote v odnosu do drugih členov iste celote ♪
- utíhniti -em dov. (í ȋ) 1. prenehati biti slišen: glasovi so utihnili / pogovor utihne 2. prenehati oddajati glasove, šume: dolgo je jokala, nato pa le utihnila; ptice v gozdu so utihnile / motor je nenadoma utihnil; vas je po deveti uri utihnila // prenehati govoriti: utihniti sredi stavka; segli so mu v besedo, da je moral utihniti 3. ekspr. prenehati objavljati literarna dela: po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil / lirika je med vojno utihnila 4. postati manj intenziven, manj izrazit: veter je utihnil; ekspr. domotožje v njem ni hotelo utihniti ♪
- utoníti utónem dov. (ȋ ọ́) 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini ● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za
gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito ♪
- utopíti -ím dov., utópil (ȋ í) 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu ● ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži ◊ les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev utopíti se 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča; utoniti: utopiti se v bazenu; vsako leto se utopi veliko kopalcev 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: utopiti se v gozdu, temi / njegove besede so se utopile v splošnem trušču 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: preveč se je
utopil v svojo žalost ● ekspr. sonce se je utopilo za goro je zašlo; ekspr. utopiti se v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah močno, silovito utopljèn -êna -o: utopljen človek; zjutraj so ga našli utopljenega ♪
- utŕgati -am stil. utŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline: utrgati jabolko; utrgati list z veje / utrgal si je najlepši cvet // s sunkovitim potegom ločiti od tal: utrgati jurčka; utrgati rožo 2. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj: utrgati nit, vrv; jermen se je utrgal / lestenec se je utrgal; pes se je utrgal z verige 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: utrgali so mu od plače; utrgati večji znesek 4. ekspr. vzeti, odvzeti: utrgali so mu del zemljišča / šola mu utrga veliko časa; lahko si utrga čas za to; utrgati si spanec ● ekspr. utrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin utŕgati se 1. nenadoma ločiti se od celote, podlage: plaz se je utrgal; s strehe se je utrgal sneg / pobočje se je utrgalo 2. ekspr. nenadoma oditi, oddaljiti se: iz gruče se je utrgalo dekletce; od
čete se je utrgalo nekaj jezdecev / pozno se je utrgal od vesele druščine odšel / v temi se je utrgala senca pojavila / iz grma se je utrgal zajec je stekel 3. ekspr. nenadoma postati viden, slišen: na nebu se je utrgal blisk; od nekod se je utrgal človeški glas; v dvorani se utrga ploskanje ● žarg. tako se ga je napil, da se mu je utrgal film zelo; ekspr. sredi stavka se mu je utrgal glas nenadoma ni mogel več govoriti; ekspr. iz nje se je utrgal pretresljiv jok, krik pretresljivo je zajokala, zakričala; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje utŕgan -a -o: denar, utrgan od plače; utrgana roža ♪
- uvertúra -e ž (ȗ) 1. muz. uvodni instrumentalni stavek k večjemu odrskemu, vokalnemu glasbenemu delu: igrati, poslušati uverturo; uvertura opere, k operi / operna uvertura // takemu stavku podobna orkestralna skladba: prva točka koncertnega programa je bila uvertura / koncertne uverture 2. knjiž., ekspr. uvod: uvertura k razpravi / uverturo v zbirko sestavlja šest balad / uvertura spopada uvodni del ♪
- uvŕtati se -am se dov. (r̄) z vrtanjem priti v kaj: ličinke se uvrtajo v les / ekspr. uvrtati se v miselnost koga uvŕtati redko izvrtati: uvrtati predor v skale ♪
- užítek -tka m (ȋ) 1. občutek telesnega, duševnega ugodja: čutiti, imeti užitek ob čem; vzbujati užitek; drhteti od užitka; z užitkom gledati kaj / estetski, spolni, športni, telesni užitek / hoja mi je v velik užitek / ekspr. užitek neskaljenega miru // kar vzbuja, povzroča tak občutek: odpovedati se kakemu užitku; ekspr. hlastati za užitki; ekspr. zemeljski užitki; cigarete, pijača in drugi užitki / delo, igranje mu je užitek; vožnja je postala užitek // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik: užitek je hoditi skozi pomladni gozd; poslušati njeno petje je užitek 2. jur. služnostna pravica uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: izgovoriti, pridržati si užitek; užitek gozda, zemljišča / dosmrtni užitek; nepravi užitek katerega predmet je potrošna stvar // služnostna uporaba stvari: dati hišo, kmetijo v
užitek; imeti pravico do užitka ♪
- v predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ) 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo; metati v jamo; pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj; streljati v tarčo; udarec v obraz 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh; rdeč v obraz 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel vdrugo / pog. dogovoriti se za v soboto // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo 5. za izražanje načina dejanja:
iti v gosjem redu; ekspr. zavpiti v en glas; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod 6. za izražanje namena: dati v najem; povedati v opravičilo; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik; zavit v odejo 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga; zaljubiti se v sošolko; upanje v uspeh 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dinarjev v marke; prevajati iz nemščine v slovenščino // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj; poseči v dogajanje; ekspr. lesti v dolgove; spraviti v red; stopiti v veljavo
/ vključiti se, vmešati se v delo 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo; pog. vzeti v račun; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko II. z mestnikom 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši; v kotlu vre; stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih; zlomiti se v sredini 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi; živeti v skupnosti narodov; otrok v družini; pesmi v zbirki 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu
5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti; v času kuge; v prihodnjem letu / bilo je v košnji // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju; reči v jezi; delo v vročini 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih; vse je v redu; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu; pomagati v denarju, strokovnjakih; voziti v vozičku 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju; udeležiti se v majhnem številu 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu; znajti se nepričakovano v nevarnosti; živeti v pokoju; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu 11. za
izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku; napredovati v znanju; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja; v vseh ljudeh vidi sovražnike ● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo,
ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem ♪
- vabíti in vábiti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati, sporočati komu željo a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: rada prireja večerje in vabi prijatelje; vabiti na svatbo; osebno vabiti / vabiti v goste, svate / vabiti na obisk, počitnice b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče vabi tuje igralce; vabiti strokovnjake na kongres; vabiti na predavanje, tekmovanje / vabiti na ples, v gledališče / vabijo ga na zagovor kličejo ♦ jur. vabiti na obravnavo c) naj kaj naredi, dela: vabiti k razpravi, sodelovanju; vabiti na ogled razstave; vabil jih je, naj vstopijo / vabiti jest, pit 2. z glasovi, gibi izražati željo, da se kdo približa: koklja glasno vabi piščance; lovec vabi jelena s trobljenjem na rog / samci vabijo samice 3. ekspr. vzbujati pri kom željo, da kaj naredi, dela: dogodki vabijo pisatelja, da jih popiše; poskočna glasba jo vabi na ples / pisane
stojnice so vabile; polne veje vabijo; skale vabijo v zavetje / morje, sonce vabi 4. v krščanskem okolju zvoniti, navadno eno uro pred začetkom verskega obreda, zlasti maše: vabiti k maši ● vabiti k mizi izražati željo, da kdo pride jest, pit, v družbo, ki je pri mizi; ekspr. črički vabijo v trgatev z značilnim oglašanjem naznanjajo, da je grozdje že dozorelo vabèč -éča -e: mahal je z rokami, vabeč ga k sebi; vabeč glas, nasmeh; voda je bila topla in vabeča; prisl.: sonce je vabeče sijalo; vabeče svetel vábljen -a -o: vabljeni gostje / na vabilu predstava, seja bo ob devetnajstih. Vabljeni ♪
- vágati -am nedov. (ȃ) pog. tehtati: vagati krompir, živino / koliko vagaš / vagal je puško v roki težkal ◊ etn. sol vagati otroška igra, pri kateri se udeleženca s hrbtoma drug ob drugem primeta z rokami in se pregibata naprej in nazaj ♪
- vál -a m, mn. valóvi stil. váli; dv. vála in valóva (ȃ) 1. izbočeni in vbočeni del vode, vodne gladine, nastal zaradi premika vode navzgor in navzdol: zaradi vetra so nastali valovi; valovi se širijo, ekspr. potujejo; delati, povzročati valove; ekspr. razburkani, razpenjeni valovi; širok, velik, visok val; ekspr. divji, igrivi valovi; čelo, dolina, vrh vala; hitrost valov / valovi so ga nosili, zibali; veslati proti valovom, z valovi; plavati na valu / morski val / vodni val // voda, ki se tako premakne: val butne, udari ob skalo; val se dvigne, odbije, odteče; na obalo pljuskajo valovi; potegniti, rešiti koga iz valov; hrumenje, moč valov / ekspr.: plovba po valovih Jadrana po Jadranskem morju; zagrnili so ga valovi deroče reke 2. navadno s prilastkom (vodnemu) valu podoben pojav v kaki snovi: merjenje potresnih valov; svetlobni, zvočni valovi; udarec
zračnega vala / sunkovni, udarni val (ob eksploziji) ki nastane zaradi hitrega širjenja plinov 3. podolgovat izbočeni del kake površine: salonitna plošča z dvema valoma / lasje so ji v valovih padali po vratu / ekspr. valovi žitnega polja 4. ekspr., z rodilnikom velika množina česa, ki se pojavi naenkrat: val beguncev, potnikov je upadel / val krvi / val aretacij, protestov / po valu deževnih dni je posijalo sonce / preplavil jo je val spominov 5. ekspr., navadno z rodilnikom nenaden, silovit nastop česa: val bolečine, mraza, vročine; dvignil se je val navdušenja, ogorčenja; val smeha se dolgo ni polegel; objel ga je val sreče / nov val krize, nasilja / z oslabljenim pomenom: Evropo so zajeli novi idejni valovi; zajeziti stavkovni val stavke; valovi revolucije so segli čez meje 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v valovih izraža nastopanje, pojavljanje česa v presledkih, navadno enakomernih: bombniki so napadali v valovih; bolečina se je ponavljala
v valovih; s ceste je v valovih prihajal hrup 7. navadno s prilastkom (umetnostna) smer: najnovejši valovi v glasbi; val modernističnega pesništva // skupina zlasti umetnikov, ki pripadajo isti umetnostni smeri: drugi, tretji povojni val pesnikov / ekspr. Levstik in njegovi somišljeniki so sprožili prvi mladoslovenski val ● ekspr. našel je smrt v valovih utonil je; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih ◊ elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; fiz. oddajati, sprejemati valove; elektromagnetni valovi; radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km; interferenca, uklon valov; meteor. frontalni val; hladni, mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen, mrzel zrak;
vročinski val vroč zrak, ki prodre s področja z manjšo geografsko širino; rad. dolgi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m, kratki z valovno dolžino od 10 do 150 m, srednji valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; prostorski val radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad zemeljskim površjem ♪
- valíti 1 -ím nedov. (ȋ í) 1. premikati predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: valiti hlode; prevrnjena cisterna se je valila vse hitreje / narasla voda vali s seboj kamenje / ekspr. reka vali svoje mrzle valove // s takim premikanjem spravljati a) kam: valiti hlode na kup; valiti sod v klet b) od kod: valiti sode s tovornjaka; z višin se vali kamenje 2. ekspr. dajati, vsiljevati komu kaj težkega, neprijetnega: delo so valili drug drugemu / valiti odgovornost s sebe // navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: svoje dolžnosti rad vali na druge; krivdo za neuspeh valijo nanj / bremena so valili na ramena delavcev ● ekspr. valiti besede v ustih nerodno, nerazločno, težko jih izgovarjati valíti se ekspr. 1. nerodno, okorno se premikati zaradi velike razsežnosti, teže: po cesti se vali tank / ofenziva se je valila
proti Dolenjski 2. hitro, neurejeno prihajati v velikem številu: množica se vali iz dvorane; otroci se valijo na igrišče / brezoseb., elipt. iz govornikovih ust se vali kot povodenj 3. hitro se premikati v veliki količini: iz dimnika se vali gost dim; po dolini se valijo megle / reka se vali proti morju / čez hribe se vali grom valèč -éča -e: valeč pred seboj skalo, je težko sopel; bobnenje valečih se hlodov ♪
3.476 3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701