Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kal (3.232-3.256)


  1.      spodmòl  -ôla [ou̯ in ol] m (ȍ ó) 1. knjiž. prostor pod previsom v skalovju: pred nevihto so se zatekli v spodmol 2. geogr. kratka vodoravna jama pod previsno steno: najdišče v spodmolu / Betalov spodmol ♪
  2.      spodŕsniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: na poledeneli cesti je spodrsnila in si izvinila nogo; nar. na mokri skali se je spodrsnil; brezoseb.: spodrsnilo mu je, pa se je še ujel; na ledu, parketu, rosni travi rado spodrsne 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: noga mu je spodrsnila na politih tleh / nož mu je spodrsnil 3. brezoseb., ekspr. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: od kupčije si je veliko obetal, pa mu je spodrsnilo / pri maturi mu je spodrsnilo je padel ♪
  3.      spodrsováti  -újem nedov. (á ȗ) spodrsavati: čevlji spodrsujejo na mokrih skalah; brezoseb. na ledu spodrsuje ♪
  4.      spodžgáti  -žgèm dov., spodžgál (á ȅ) knjiž., ekspr. 1. spodbuditi, navdušiti: članek ga je zelo spodžgal; spodžgati koga k delu / spodžgali so ga zoper očeta nahujskali, naščuvali 2. povzročiti, vzbuditi: želja po maščevanju mu je spodžgala pogum ♪
  5.      spojína  -e ž (í) kem. snov, ki nastane pri spajanju dveh ali več elementov v določenem razmerju: oksidi so spojine elementov s kisikom; uvajati klor v spojine; spojina železa in žvepla; struktura spojine / aciklične, ciklične spojine; anorganske, organske spojine; dušikove, kalijeve spojine; nasičene, nenasičene spojine ♪
  6.      spôjler  -ja m (ó) avt. ukrivljena plošča, ki se pritrdi na vozilo, da se zmanjša zračni upor: spojler na kabini kamiona // del karoserije dirkalnega avtomobila, ki zmanjšuje zračni upor in zvečuje stabilnost vozila ♪
  7.      spókati  -am dov. (ọ́ ọ̑) 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel spókan -a -o: spokan zid; spokane roke ♪
  8.      spôkati  -am dov. (ȏ) pog. 1. pripraviti kovček, prtljago: ko je spokala, je odšla na postajo / če gospodar izve za to, lahko spokamo odidemo 2. nagnati, spoditi: spokati vsiljivca iz hiše ♪
  9.      spoklína  -e ž (í) star. razpoka: spokline v lesu, skalnati steni ♪
  10.      spontán  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: spontani gibi; spontano veselje / presenetilo ga je njeno spontano vprašanje // ki nastane sam od sebe, ne organizirano: nastajal je spontan odpor; spontano zbiranje pomoči / na prireditvi je bilo vse prisrčno, spontano / hipoteza o spontanem nastanku življenja ● spontan vžig snovi samovžig; knjiž. ta človek je zelo spontan sproščen, nenarejen, naraven ◊ med. spontani splav spontáno prisl.: gledalci so spontano zaploskali; spontano nastala skupina ♪
  11.      sporédnica  -e ž (ẹ̑) star. vzporednica: v njenem življenju je iskal sporednice s svojim / hodil sem v peti a razred, prijatelj pa v sporednico v paralelko ♪
  12.      spotíkati  -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj spotíkati se 1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi so se spotikali / ekspr. noge so se spotikale od utrujenosti // ekspr. spotikajoč se iti: pod težkimi bremeni so se spotikali v breg 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izražati svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: spotikali so se ob njeno vedenje, nad izgubljanjem časa; ob vsakega se spotika; vsi se spotikajo nad njeno lahkomiselnostjo ● ekspr. pri govorjenju se spotika se mu zatika; ekspr. v življenju se je spotikal in padal delal manjše napake, moralno neprimerna dejanja spotikáje: spotikaje sošolca, je še sam padel; težko so ga nosili, spotikaje se skozi gozd spotikajóč -a -e: hropeč in spotikajoč se je stopal dalje ♪
  13.      spovédati  spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati ♪
  14.      spráskati  -am dov., tudi spraskála (á) 1. s praskanjem odstraniti: spraskati staro barvo, rjo s pokrova 2. s praskanjem poškodovati: spraskati (si) kožo; lak se je spraskal spráskan -a -o: spraskan do krvi; spraskane roke; prim. izpraskati ♪
  15.      sprehájati se  -am se tudi izprehájati se -am se nedov. (ȃ) počasi, umirjeno hoditi za razgibanje, oddih, navadno na prostem: gostje se sprehajajo; sprehajati se s prijatelji; sprehajati se ob jezeru, po parku, v gozdu // nav. ekspr. počasi, umirjeno hoditi sploh: rad se sprehaja po trgovinah / nič ne dela, samo sprehaja se / sprehajati se po vesolju // hoditi sem in tja: ves zaskrbljen se je sprehajal po čakalnici; vrvohodec se sprehaja po vrvi / kokoši in gosi se sprehajajo po dvorišču; ekspr. med kamenjem in rastlinjem se sprehajajo ribice lahkotno plavajo; pren., ekspr. govornikova misel se sprehaja med šalo in resnico; njeni prsti se sprehajajo po strunah ● ekspr. oči so se mu sprehajale po obrazih ogledoval jih je; ekspr. pogled se mu sprehaja po dvorani pogleduje po dvorani; ekspr. revma se sprehaja po meni čutim jo na različnih mestih; ekspr. predavatelj se po tej problematiki kar sprehaja z lahkoto jo obvladuje sprehájati tudi izprehájati 1. redko voditi na sprehod: sprehajati konja, psa / sprehajal ga je po domači hiši vodil 2. star., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik; obhajati: groza, strah ga sprehaja; bolnico sprehaja vročina / sprehajale so ga čudne misli sprehajáje se tudi izprehajáje se: sprehajaje se po trgu, sta se pogovarjala sprehajajóč se tudi izprehajajóč se -a -e: sprehajajoč se po mestu, je srečal prijatelja ♪
  16.      spreletávati  -am tudi izpreletávati -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. hitro, za kratek čas se pojavljati po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh ga spreletava; mravljinci jo spreletavajo po hrbtu; brezoseb. ob teh zgodbah jih je kar spreletavalo ∙ barve ga spreletavajo bledi in rdi hkrati // hitro, za kratek čas se pojavljati sploh: veselje mu je spreletavalo obraz // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah spreletava navzoče / čudne misli ga spreletavajo; začele so jo spreletavati hude slutnje / plamen navdušenja spreletava zbrano množico spreletávati se tudi izpreletávati se leteč se večkrat premikati sem in tja: čebele brenčijo in se spreletavajo; metulji se spreletavajo s cveta na cvet; ptice se spreletavajo nad jezerom; roji mušic se spreletavajo po zraku / nad mestom so se spreletavala sovražnikova letala ∙ ekspr. pogled se mu spreletava po dvorani nahitro pogleduje po njej spreletavajóč tudi izpreletavajóč -a -e: vrane so krakale, spreletavajoč se nad poljem; spreletavajoč mraz ♪
  17.      spreletéti  -ím tudi izpreletéti -ím dov., sprelêtel tudi izprelêtel (ẹ́ í) nav. ekspr. 1. hitro, za kratek čas se pojaviti po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh spreleti človeka; mravljinci so ga spreleteli po hrbtu; kurja polt ga je spreletela po vsem telesu; brezoseb.: spreletelo ga je, ko jo je zagledal; spreletelo jo je do kosti, od nog do glave; od strahu ga je mrzlo spreletelo // hitro, za kratek čas se pojaviti sploh: nasmeh mu je spreletel ustnice; rdečica mu je spreletela obraz; v njenih očeh se je nekaj spreletelo // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza, strah ga spreleti; človeka spreleti nemir; čudni občutki so ga spreleteli / spreletela jo je huda slutnja 2. nenadno spoznati, dojeti kako dejstvo, resnico: spreletela ga je misel, da so ga vsi zapustili; brezoseb. odkrili so me, ga je spreletelo 3. v zvezi spreleteti z očmi, s pogledom nahitro pogledati, pregledati: z očmi je spreletel po dvorani; s pogledom je spreletela po zbranih spreletéti se tudi izpreletéti se leteč se premakniti sem in tja: golobi so se spreleteli nad trgom; zasvetlikalo se je, kakor bi se spreletela kresnička / vrane so se spreletele s travnika v gozd odletele // z letanjem se razgibati: čebele se morajo spreleteti / petelinčka je prijelo, da bi se malo spreletel po dvorišču ● nar. nebo se je spreletelo se je zvedrilo; nar. poletna nevihta se hitro spreleti preide, mine; nar. do večera se bo že spreletelo prenehalo deževati ♪
  18.      spremémba  tudi izpremémba -e ž (ẹ̑) glagolnik od spremeniti: a) sprememba lastnosti, oblike, vsebine; sprememba mednarodnih odnosov / fizikalne, kemične spremembe; sprememba glasu v puberteti; sprememba državne ureditve / za spremembo iti na lov; ekspr. za spremembo je bil prijazen z menoj b) fantova sprememba je očitna / z njim se je zgodila velika sprememba; sprememba v mišljenju c) sprememba smeri / sprememba priimka, telefonske številke // kar je spremenjeno: popraviti spremembo / v načrte so vnesli nekaj bistvenih sprememb / bolezenske, starostne spremembe / spremembe v vladi ◊ biol. dedna sprememba nova dedna lastnost organizma; nededna sprememba; fiz. ireverzibilna, izobarna sprememba; lingv. glasovna sprememba ♪
  19.      spremínjati  -am tudi izpremínjati -am nedov. (í) 1. delati, da kaj ni več tako, kot je bilo: spreminjati besedilo, načrt, vsebino; življenje se spreminja / listje že spreminja barve rumeni; spreminjati glas; spreminjati obliko česa; fizikalno, kemično se spreminjati; spreminjati se na bolje / spreminjati držo / spreminjati cene; spreminjati hitrost, količino, prostornino; število zaposlenih se spreminja // povzročati, da kdo duhovno, notranje ni več tak, kot je bil: taka srečanja človeka spreminjajo; življenje v samoti nas spreminja / otrok se je začel v novem okolju kmalu spreminjati 2. delati, da kaj ni več isto, kot je bilo: spreminjati meje; spreminjati smer / spreminjati imena, priimke / pogosto spreminja kraj bivanja se seli 3. v zvezi z v delati, povzročati, da kaj postane kaj drugega: spreminjati mehansko energijo v električno; spreminjati močvirja v rodovitno zemljo; voda se spreminja v paro / spreminjati se iz sovražnika v prijatelja / negodovanje se spreminja v jezo; ekspr. glina se pod njegovimi rokami spreminja v umetnino ● od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; pavovo perje se lepo spreminja se kaže v različnih barvah, barvnih odtenkih; časi se spreminjajo in mi z njimi ◊ lingv. zveneči soglasniki se pred nezvenečimi spreminjajo v nezveneče spreminjajóč tudi izpreminjajóč -a -e: človek, spreminjajoč naravo, spreminja tudi sebe; spreminjajoče se barve ♪
  20.      spréšati  -am dov. (ẹ́) pog. narediti, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina; stisniti: sprešati grozdje // z delovanjem sile na vso površino narediti, da kaj dobi določeno obliko: sprešati kose kovine ● pog., ekspr. v avtobusu bi ga skoraj sprešali so ga v gneči zelo stiskali spréšan -a -o: grozdje je že sprešano; prim. izprešati ♪
  21.      spríčkati se  -am se dov. (ȋ) medsebojno izraziti nesoglasje z izjavami, mnenjem drugega, navadno ne preveč ostro: spričkala sta se zaradi otrok; za vsako malenkost se spričkata; večkrat se spričkajo, pa so si spet dobri ♪
  22.      sproščênost  -i ž (é) lastnost sproščenega: sproščenost mišic / igralcem je manjkala sproščenost / čustvena, notranja sproščenost; mladostna sproščenost; popolna, velika sproščenost; sproščenost v govoru in kretnjah / med njimi ni bilo prave sproščenosti ♪
  23.      sprožíti  in spróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje ● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel ◊ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve ♪
  24.      spršíti se  -ím se dov., spŕšil se (ȋ í) knjiž., redko razpršiti se: valovi se spršijo ob skalah / spršiti se v prah ♪
  25.      sránje  -a s (ā) 1. glagolnik od srati: prostor za sranje in scanje 2. vulg. blato, govno, iztrebki: krvavo sranje; smrad po sranju 3. nizko kar je malo vredno, nepomembno: rada kupuje kičaste spominke in podobno sranje; kakšno sranje pa si spet naslikal / v povedni rabi: ta film je pravo sranje; vse skupaj je veliko sranje 4. vulg., v medmetni rabi izraža jezo, nejevoljo: sranje, pa tako vreme; sranje, da še ponoči ni miru ♪

   3.107 3.132 3.157 3.182 3.207 3.232 3.257 3.282 3.307 3.332  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA