Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

KOV (6.631-6.655)


  1.      polovíčar  -ja m (ȋ) 1. nav. slabš. kdor načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: bodi ves to, kar si, ne pa polovičar; očitali so mu, da je polovičar / radikalci, konservativci in polovičarji 2. nav. slabš. kdor dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: ne dajaj popravljati aparata temu polovičarju; kot mojster, organizator ni polovičar 3. jur., nekdaj polgruntar, polzemljak: doma so bili polovičarji; gruntarji in polovičarji 4. v stari Avstriji kovanec v vrednosti pol krajcarja: na mizo je vrgel tri polovičarje; krajcarji in polovičarji ◊ čeb. panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče ♪
  2.      polovnják  -a m (á) 1. nar. prostorninska mera, navadno za vino, približno 280 l: pridelali so deset polovnjakov vina / vinograda ima za pet polovnjakov // sod za to mero: iztočiti vino iz polovnjaka; hrastov polovnjak 2. nekdaj prostorninska mera za žito, približno 15 l: posejati polovnjak pšenice ♪
  3.      položáj  -a m (ȃ) 1. način, kako je kaj nameščeno a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže / železniški signal je v položaju Stoj 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem / njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna / položaj na lestvici se je spremenil mesto 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat ◊ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom ♪
  4.      položájski  -a -o prid. (ȃ) položajen: hote ali nehote poudarjamo osebno, doživljajsko in položajsko resnico ♦ gled. položajska komika situacijska komika; lit. položajska dolžina zloga dolžina zloga s kratkim samoglasnikom zaradi sledečih dveh ali več samoglasnikov položájsko prisl.: položajsko slikovito mesto ♪
  5.      položník  -a m (í) redko deponent: zavarovati blago položnikov ♪
  6.      pólpenèč  -éča -e [u̯p] prid. (ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́) agr., v zvezi polpeneče vino vino, ki ima malo ogljikovega dioksida: prodajati peneča (se) in polpeneča vina ♪
  7.      polpéta  -e ž (ẹ̑) pečena jed okrogle oblike iz zmletega mesa, namočenega kruha in dodatkov: za večerjo so jedli polpete in solato ♪
  8.      pólpísmen  -a -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȋ) 1. ki zna samo brati, ne pa pisati: statistični podatki o nepismenih in polpismenih prebivalcih države 2. ekspr. ki se slabo, nepravilno izraža, zlasti pismeno: bil je inženir, vendar polpismen // jezikovno slab, nepravilen: polpismen članek ♪
  9.      pólprepústen  -tna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ú) ki prepušča tekočino in v njej raztopljene delce določene velikosti: polprepustna opna ♦ fiz. polprepustna ploščica ploščica iz prozorne snovi s kovinsko prevleko, ki del svetlobe prepusti, del pa odbije ♪
  10.      pólprevódnik  -a [u̯p] m (ọ̑-ọ̑) elektr. snov, ki dopušča veliko manjše prehajanje električnega toka kot prevodnik: čiščenje polprevodnikov; silicij, germanij in drugi polprevodniki / tovarna polprevodnikov ♪
  11.      pólstávek  -vka [u̯s] m (ọ̑-ȃ) 1. lingv. stavek brez osebne glagolske oblike: uporabiti polstavek 2. muz. najmanjši oblikovni del skladbe, navadno v obsegu dveh taktov: fraza in polstavek ♪
  12.      poltén  -a -o [u̯t] prid. (ẹ̑) nav. slabš. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost; čuten: poltena ljubezen, naslada / polteno življenje / polten človek / poltene ustnice ♪
  13.      póltovóren  in póltovôren -rna -o [u̯t] prid. (ọ̑-ọ́; ọ̑-ó) v zvezah: poltovorni avtomobil manjši avtomobil za prevoz tovorov; poltovorna ladja ladja za hkraten prevoz tovora in potnikov ♪
  14.      polúta  -e ž (ū) 1. polovica zemeljske oble; polobla: severna, zahodna poluta / zemeljska poluta 2. anat. polovica velikih ali malih možganov; hemisfera: desna poluta / možganska poluta 3. publ., navadno s prilastkom stran, del: izobraževalna in raziskovalna poluta muzejstva / temna in svetla poluta življenja ♪
  15.      pólvodník  -a [u̯v] m (ọ̑-í) nestrok. polprevodnik: uporaba polvodnikov v elektroniki / izdelovati polvodnike ♪
  16.      polzáča  -e [u̯z] ž (á) zool. manjša sladkovodna riba s šestimi brčicami okrog ust; nežica: v akvariju goji tudi polzače ♪
  17.      pólzemlják  -a [u̯z] m (ọ̑-á) jur., nekdaj kdor ima polovico celega grunta: fevdalne obveznosti polzemljakov ♪
  18.      pólžek  -žka [u̯ž] m (ọ̄) 1. manjšalnica od polž: hišice polžkov / ob vsakem ušesu sta ji visela dva polžka / nasukal si je brke v polžke spiralno 2. nav. mn. zavit, okrogel, votel izdelek iz testa: zakuhati v juho pest polžkov ♪
  19.      pomagáštvo  -a s (ȃ) nav. slabš. dejavnost pomagačev: obsojala je njegovo pomagaštvo pri mučenju jetnikov / izdajstvo, ovaduštvo in druge oblike okupatorskega pomagaštva ♪
  20.      pománjkanje  -a s (ȃ) stanje, za katero je značilna odsotnost zadostne količine materialnih dobrin: v hiši je bilo pomanjkanje; trpeti pomanjkanje; pomanjkanje denarja, kruha / pohištvo kaže na pomanjkanje; živeti v velikem pomanjkanju // dejstvo, da česa ni na razpolago v zadostni količini: pomanjkanje cementa, vode / pomanjkanje šolskih prostorov, stanovanj / pomanjkanje strokovnih kadrov / izpustili so ga zaradi pomanjkanja dokazov; pomanjkanje virov / pomanjkanje srčne kulture, samozavesti ♪
  21.      pomanjkljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki nima vseh sestavnih delov celote, enote: pomanjkljiv naslov; predložili so pomanjkljive podatke; pomanjkljiva oprema 2. ki ni v skladu z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: pomanjkljivo delo, popravilo / pomanjkljiva znanstvena metoda / pomanjkljiva izobrazba; pomanjkljivo znanje / pomanjkljiva prehrana 3. ki ne obstaja v zadostni, zadovoljivi meri: pomanjkljivi dokazi; pomanjkljive informacije; pomanjkljiva navodila ● ekspr. prišla je v pomanjkljivi obleki neprimerno, nedostojno oblečena pomanjkljívo prisl.: pomanjkljivo govoriti tuje jezike; pomanjkljivo oblečena ženska; pomanjkljivo opremljeno stanovanje ♪
  22.      pomanjkljívost  -i ž (í) 1. nav. ekspr. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: odpraviti pomanjkljivosti; opozarjati na pomanjkljivosti; pomanjkljivosti v poslovanju / jezikovne, pravopisne pomanjkljivosti / glavna pomanjkljivost tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v razpravi je precej pomanjkljivosti c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: na stavbi so odkrili pomanjkljivosti; pomanjkljivosti novega tipa avtomobila // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: organske, telesne pomanjkljivosti 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost koga: vsak človek ima kako pomanjkljivost / pijančevanje je njegova velika pomanjkljivost napaka 3. lastnost, značilnost pomanjkljivega: pomanjkljivost znanstvene metode / pomanjkljivost informacij ♪
  23.      pomaránča  -e ž (ȃ) južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi ali njegov sad: jesti, lupiti pomaranče / nasad pomaranč / grenka pomaranča grenkega okusa za marmelado, sadni sok; jafa pomaranča jajčaste oblike z debelo lupino, rastoča na Bližnjem vzhodu ♦ etn. sekati pomaranče metati v pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje ♪
  24.      pomečkáti  -ám [mǝč tudi meč] dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: pomečkati obleko; oblačila so se v kovčku pomečkala; pomečkati si klobuk, krilo 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: pomečkati borovnice; slive so se pomečkale 3. slabš. izvesti, odigrati na hitro, nenatančno: godbeniki so zadnje takte kar pomečkali / baletka je nekaj gibov kar pomečkala, da je spet ujela ritem 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo povedati: govornik je odgovor na neprijetno vprašanje kar pomečkal ● ekspr. ta nečedni posel hočejo pomečkati prikriti; ekspr. pomečkati si oči pometi pomečkán -a -o: pomečkan klobuk; pomečkano krilo ♪
  25.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪

   6.506 6.531 6.556 6.581 6.606 6.631 6.656 6.681 6.706 6.731  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA