Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

KOV (6.506-6.530)


  1.      pogódben  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pogodbo: držati se pogodbenih rokov; pogodbene cene, obveznosti / pogodbena stranka; pogodbeno razmerje / pogodbeni delavec / pogodbeni obrazec ♦ jur. pogodbeni konsenz soglasje pogodbenih strank o glavnih delih pogodbe; pogodbena globa dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe; pogodbeno pravo pravo, ki ureja pogodbena razmerja pogódbeno prisl.: pogodbeno najet delavec; pogodbeno povezana podjetja ♪
  2.      pogódek  -dka m (ọ̑) zastar. zadetek: en sam torpedni pogodek je uničil ladjo / v kolu športne napovedi je dobil deset pogodkov ♪
  3.      pogodíti  -ím dov., pogódil (ȋ í) 1. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar; zadeti: nameril je kamen v fanta in ga pogodil; pogoditi srno; krogla ga je pogodila naravnost v srce; pren., ekspr. s hudo besedo ga je pogodil 2. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: fotograf ga ni dobro pogodil; poteze obraza je dobro pogodil // narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: kostumograf je kostume imenitno pogodil; svojo vlogo je igralec odlično pogodil 3. knjiž. uganiti, predvideti: pogodil je njegove misli; pogodili so njihov skriti namen / pogoditi uganko rešiti 4. knjiž. ugotoviti, dognati, spoznati: dolgo časa niso pogodili njene bolezni; pogoditi napako, resnico; končno so pogodili, kdo je zakrivil nesrečo / pogoditi pravo pot najti // dojeti, razumeti: pogoditi bistvo problema; šele zdaj je pogodil smisel njegovih besed 5. star. izmisliti si, spomniti se: veliko smešnega je pogodil stari berač // narediti, ukreniti: najbolje bo pogodil, če jim gre s poti; prav, slabo pogoditi kaj ● zastar. vsem ni mogoče pogoditi ustreči, ugoditi; star. čudno, da ga še dozdaj niso pogodili razkrili, odkrili; pog., ekspr. ti jo zmeraj pogodiš pravilno poveš, narediš; ekspr. pogoditi dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; zastar. vročina bo pogodila sadje dozorila; ekspr. dobro je pogodil odgovor pravilno odgovoril; star. dolgo je iskal stanovanje, pa ga ni mogel pogoditi dobiti; ekspr. pogoditi žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. pogodil si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari pogodíti se zastar. posrečiti se: vesel je bil, da se mu je stvar tako pogodila pogodèn tudi pogojèn -êna -o: dobro pogoden značaj; pogoden je bil v rame ♪
  4.      pogódu  prisl. (ọ̑) knjiž., v zvezi biti pogodu biti všeč, ugajati: ta družba mi je pogodu; otrokovo vedenje mu ni pogodu; vse mu je bilo zelo pogodu / srečo ima, vse mu gre pogodu kakor si želi ♪
  5.      pogojênost  -i ž (é) publ. lastnost, značilnost pogojenega: časovna, družbena pogojenost romana; človekova biološka in psihološka pogojenost / pogojenost od raznih dejavnikov odvisnost ♪
  6.      pogojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od pogojevati: pogojevanje pesnikovega razvoja ♦ psih. učenje na osnovi pogojnih refleksov ♪
  7.      pogojeváti  -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. ustvarjati pogoje za kaj: delo pogojuje človekov življenjski obstoj; to so najpomembnejša področja, ki pogojujejo razvoj celotnega gospodarstva / zdravje pogojuje srečo, uspeh je pogoj za 2. biti vzrok česa, vplivati na kaj: izseljevanje pogojuje želja po višjem osebnem standardu; tak razplet zadeve so pogojevale tedanje razmere / mnoga sporna vprašanja pogojujejo takojšen sklic konference ♪
  8.      pogóltniti  -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) nav. ekspr. 1. z goltanjem zaužiti: zadnje grižljaje je kar pogoltnil; nahitro je pogoltnil kozarec vina // požreti: kača je pogoltnila žabo / pogoltniti slino / požar je pogoltnil več hektarov gozda 2. narediti, da kaj ni a) več vidno: može je pogoltnil gozd; zrl je za njim, dokler ga ni pogoltnila tema b) slišno: šumenje je pogoltnilo hrup mesta; ropot je pogoltnil njegove besede 3. ne izreči, zamolčati: pogoltnil je kletvico; svoj odgovor je moral pogoltniti // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: teh očitkov ni mogoče mirno pogoltniti; pogoltniti žalitev // obvladati, zadržati: pogoltniti jezo ● ekspr. to delo mu je pogoltnilo veliko časa zanj je porabil; ekspr. hiša mu je pogoltnila vse prihranke vse je porabil zanjo; ekspr. vse, kar sva tukaj govorila, naj pogoltnejo stene o tem molči, ne govori nikomur ♪
  9.      pogóvor  -a m (ọ̑) 1. izmenjava mnenj, misli: pogovor se pretrga, se razplete, se začne; udeležiti se pogovora; prisluhniti pogovoru; načeti pogovor o strokovnih vprašanjih; obrniti, zasukati pogovor na druge stvari; iz pogovora povzeti kaj; zaplesti se v pogovor s kom; duhovit, glasen, sproščen pogovor; publ. odprt pogovor iskren, odkritosrčen; spremeniti predmet pogovora; udeleženci pogovora / telefonski pogovor / v pogovoru jima je čas hitro minil 2. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: pogovori med predsednikoma potekajo v prijateljskem vzdušju; začeli so se uradni pogovori; mirovni pogovori; poročilo o sklepnih pogovorih med parlamentarnima delegacijama / imeti pogovore ● pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. pogovor se suka okrog veselice veselica je v središču zanimanja; publ. pogovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ♪
  10.      pograbíti  in pográbiti -im, in pográbiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljenjem a) spraviti skupaj: pograbiti listje, seno; pograbiti odpadke v kot / pograbiti travo na kup b) očistiti, izravnati: pograbiti stezice v parku; spomladi pograbijo vrtove / pograbiti gredice, krtine // ekspr. z rokami spraviti k sebi: papirje na pisalni mizi je pograbil na kup // ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: vse hoče pograbiti, hišo in gozd 2. močno, sunkovito prijeti kaj: pograbil je steklenico in jo vrgel po tleh; z gobcem, šapo pograbiti kaj / pograbil ga je za roko zgrabil; star. pograbil je po meču // z močnim, sunkovitim gibom rok poskusiti doseči, prijeti kaj: utapljajoč se je pograbil po veji, pa je ni dosegel / izgubil je tla pod nogami, pograbil z rokami po zraku in izginil v brezno // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: pograbil je klobuk in odšel; pograbil je uro z mize in jo neopazno spustil v žep / pograbila je svoje obleke in ga zapustila pobrala, vzela 3. ekspr. prijeti, zgrabiti: pograbili so razgrajače in jih odpeljali na milico / ladjo je pograbil tok; plavalca je pograbil vrtinec; pren. tudi njega je pograbil vojni vihar // polastiti se, prevzeti: pograbila ga je jeza, obup; pograbil jo je krčevit smeh; brezoseb. pograbilo ga je, da bi skočil v globino najraje bi skočil v globino / pograbila ga je lakomnost 4. ekspr. čustveno, zavzeto sprejeti: kar je rekel, so ljudje pograbili in še napihnili; časopisi so novico takoj pograbili / njegov predlog so pograbili z obema rokama / pograbiti povabilo sprejeti ● star. prej kot v enem letu ga bo pograbila jetika bo umrl; ekspr. pograbi priložnost, ki se ti nudi izrabi, izkoristi; ekspr. naše in sovražnikove čete so se že pograbile so se že spopadle pográbljen -a -o: pograbljen travnik; stelja je pograbljena ♪
  11.      pogrébnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor (poklicno) opravlja dela v zvezi s pokopavanjem: njegov stric je pogrebnik; za pogrebnike so bili sosedje 2. star. kdor se udeleži pogreba; pogrebec: pogrebniki so prihajali k njemu in mu izrekali sožalje; bilo je malo pogrebnikov ♪
  12.      pogréšati  -am nedov. (ẹ́) 1. čutiti odsotnost, manjkanje koga, česa: pogreša prijetno družbo; pogrešati iskrenost, toplino; v knjigi pogrešamo ilustracije; pogrešajo dobrega strokovnjaka / dobro mu je pri njih, ničesar ne pogreša // navadno s prislovnim določilom biti čustveno prizadet zaradi odsotnosti, manjkanja koga: otroci zelo pogrešajo mater / ko je odšel, ga je precej pogrešala 2. ugotavljati, opažati odsotnost, manjkanje koga, česa: že nekaj dni ga pogrešajo; nekaj članov posadke še pogrešajo / ali že dolgo pogrešaš dežnik pogréšan -a -o: iskati pogrešane predmete; sam.: prišteli so ga med pogrešane; bilo je veliko pogrešanih ♪
  13.      pogrézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: pogrezniti krsto v grob; pogrezniti vedro v vodnjak // redko narediti (bolj) globoko; poglobiti: pogrezniti strugo; jama se je pogreznila 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročitev stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga je pogreznila v spanje; pogrezniti se v nezavest; vas se je pogreznila v tišino // spraviti, pahniti: spoznanje ga je pogreznilo v grozo; sporočilo ga je pogreznilo v obup; pogrezniti se v žalost pogrézniti se nav. ekspr. 1. postati nižji: blazine so se pod njim kar pogreznile / tla so se ponekod pogreznila // pomakniti se v navpični smeri navzdol: hiša se je nekoliko pogreznila / do kolen se je pogreznil v sneg / v mehkem naslanjaču se je globoko pogreznil; čoln se je pogreznil potonil, potopil 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: znova se je pogreznil v branje; pogrezniti se v delo, učenje / pogreznil se je v svoje misli; od tedaj se je še bolj pogreznil vase ● knjiž. dan se je pogreznil v preteklost minil, se iztekel; izginil je, kot bi se v zemljo pogreznil nenadoma, nepričakovano; ekspr. najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko zelo me je sram pogréznjen -a -o: pogreznjen čoln; vas je pogreznjena v temo; pogreznjen v delo; vase pogreznjeni ljudje ♪
  14.      pogrínjek  -jka m (ȋ) kar se pripravi na (pogrnjeno) mizo za serviranje hrane eni osebi: pripravila je pogrinjke za šest gostov; razstava sodobnih pogrinjkov / tak pomivalni stroj pomije naenkrat osem pogrinjkov posode za serviranje hrane osmim osebam // prtiček, na katerega se postavi ta pogrinjek: krožnik mora stati sredi pogrinjka; barvasti, vzorčasti pogrinjki; kupiti komplet pogrinjkov ♪
  15.      pogrmévati  -am nedov. (ẹ́) 1. brezoseb. v presledkih grmeti: za hribi lahno pogrmeva 2. v presledkih dajati grmenju podobne glasove: motorji bombnikov so skoraj vsak dan pogrmevali nad mestom; pren., ekspr. nesreča je pogrmevala v ozračju ♪
  16.      pogròm  -ôma m (ȍ ó) knjiž. 1. silovit napad, naskok: bežati pred pogromom; uničevati v pogromih; okupatorjev pogrom; ekspr. krvav pogrom; pogrom sovražnikovih čet // množično preganjanje, uničevanje: nacistični pogrom; ustaški pogromi proti Srbom; pren. vzdignili so pogrom proti tujim besedam 2. ekspr. lov, pogon: priredili so pogrom na medvede 3. redko hrušč, trušč: mačka je prestrašil nenaden pogrom v hiši ♪
  17.      pohába  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od pohabiti: pohaba ujetnikov 2. nav. ekspr. trajna telesna okvara: njena pohaba ga ne moti // pohabljen človek: po nesreči je ostal pohaba / kot psovka daj mi že mir, ti pohaba ♪
  18.      pohabítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pohabiti: pohabitev vojakov / nekdaj so obsojali na smrt ali na pohabitev ♪
  19.      pohábljenček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od pohabljenec: dolgotrajno zdravljenje pohabljenčkov ♪
  20.      pohájati  -am nedov. (ȃ) 1. bližati se stanju, ko kaj ni več na razpolago: denar mi že pohaja; živila so začela pohajati / starcu so pohajale moči; ko je to poslušala, ji je pohajal pogum; potrpežljivost mi je začela pohajati 2. nav. ekspr. postopati, pohajkovati: ves dan je samo pohajal; dobre volje je pohajal po mestu / pri nas ne boš pohajal 3. star. (večkrat) hoditi: ob nedeljah je pohajal v družbo; s sedmimi leti je začel pohajati v šolo ● zastar. pogosto je pohajal svoj rojstni kraj hodil, prihajal v svoj rojstni kraj; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; zastar. pohaja iz kmečke družine izvira pohajajóč -a -e: pohajajoč po mestu, je srečal prijatelja ♪
  21.      pohajkáč  -a m (á) knjiž. pohajkovač, pohajkovalec: srečeval je mlade pohajkače; težaki in pristaniški pohajkači ♪
  22.      pohíštven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pohištvo: pohištveni elementi / pohištveni mizar; pohištvena industrija / pohištveno okovje ♦ tekst. pohištvene tkanine tkanine, ki se uporabljajo pri blazinjenju pohištva ♪
  23.      pohíštvo  -a s (ȋ) 1. predmeti, navadno leseni, namenjeni za stanovanjske, delovne prostore: izdelovati, oblikovati pohištvo; kupiti, postaviti, razvrstiti pohištvo; svetlo, temno pohištvo; pohištvo iz hrastovega lesa; pohištvo za jedilnico; razstava pohištva / furnirano, masivno, oblazinjeno pohištvo; kosovno, kuhinjsko pohištvo / pohištvo v spalnici je že staro ♦ obrt. kovinsko pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; ležalno, omarasto, sedežno pohištvo 2. zastar. posestvo, domačija: pohištvo je prepisal na sina // hiša z gospodarskimi poslopji: pohištva so postavljali v breg, da so obvarovali rodovitno zemljo ♪
  24.      pohlipávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih hlipati: ves čas je sedela v kotu in pohlipavala // v presledkih sunkovito, daveč se dihati: bolnik je stokal in pohlipaval; brezoseb. v prsih ji pohlipava ♪
  25.      pohòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. potovanje večje skupine vojakov pod vodstvom s sovražnim namenom: udeležiti se pohoda; odpraviti se na pohod proti upornikom; Napoleonov pohod na Moskvo / križarski pohod; okupatorjev požigalni pohod / vojni pohod; pren., ekspr. zmagoviti pohod znanosti // voj. hoja večje skupine vojakov pod vodstvom na večjo razdaljo: organizirati pohod; pripraviti se na pohod; dolgi, težki pohodi; partizanski pohodi / iti na pohod; biti na pohodu // hoja večje skupine ljudi pod vodstvom na večjo razdaljo z določenim namenom: organizirati pohod pionirjev na Rog / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir / Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945 ∙ ekspr. to je odkril na svojih pohodih po mestu sprehodih, sprehajanjih ♦ šport. orientacijski pohod 2. publ., v zvezi biti na pohodu napredovati, širiti se: slovenski jezik je bil takrat na pohodu / ta bolezen je spet na pohodu 3. zastar. obisk: odpravil se je na pohod k prijatelju ♪

   6.381 6.406 6.431 6.456 6.481 6.506 6.531 6.556 6.581 6.606  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA