Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

KOV (631-655)



  1.      raziskoválčev  -a -o [č tudi lč] () pridevnik od raziskovalec: ocena raziskovalčevega dela
  2.      raziskoválec  -lca [c tudi lc] m () kdor se (poklicno) ukvarja z raziskovanjem: bil je velik raziskovalec; raziskovalec duševnosti, ljudskih običajev; potopisi raziskovalcev / medicinski, pedagoški, terenski raziskovalec; samostojni raziskovalec
  3.      raziskoválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na raziskovanje: raziskovalna metoda, tehnika; na pot ga je gnala velika raziskovalna vnema / raziskovalni predmet; raziskovalni pripomočki; raziskovalni satelit; raziskovalna ladja; jamarska raziskovalna odprava / raziskovalni center, inštitut / raziskovalna naloga; raziskovalno delo / raziskovalni sodelavec; raziskovalna skupnost skupnost, v kateri izvajalci in uporabniki načrtujejo in usklajujejo razvoj posameznih znanstvenih disciplin in razvoj raziskovalne dejavnosti nasploh
  4.      raziskoválka  -e [k tudi lk] ž () ženska oblika od raziskovalec: zbiralka in raziskovalka ljudskega blaga; raziskovalka na biološkem inštitutu
  5.      raziskoválski  -a -o [ls in s] prid. () nanašajoč se na raziskovalce ali raziskovanje: raziskovalska vnema / raziskovalski zaključki
  6.      raziskovánje  -a s () glagolnik od raziskovati: nadaljevati, usmerjati raziskovanje; ukvarjati se z raziskovanjem mikrobov; do teh zaključkov so prišli po dolgotrajnem, natančnem raziskovanju; znanstveno raziskovanje; raziskovanje jezika, starih kultur, vesolja; metode, predmet raziskovanja / raziskovanje tržišča / geološka, politološka, statistična raziskovanja / Inštitut za raziskovanje krasa ♦ mat. operacijsko raziskovanje panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode
  7.      raziskováti  -újem nedov.) s temeljitim, načrtnim delom, opazovanjem zbirati podatke, ugotavljati dejstva o čem: znanstveniki ta pojav še raziskujejo; raziskovati jezik, kulturo, zakone narave; statistično, znanstveno raziskovati / raziskovati tržišče / to področje raziskujeta matematika in fizika raziskujóč -a -e: raziskujoči človek; raziskujoče oči raziskován -a -o: raziskovani predmet
  8.      razkováti  -kújem dov., razkovál (á ú) 1. odstraniti podkev: kovač je konja najprej razkoval 2. s kovanjem razširiti, spremeniti: razkovati palico v tanko ploščo 3. nekdaj sneti okove: razkovati jetnika
  9.      razkrinkoválec  -lca [c tudi lc] m () knjiž. kdor dela, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: dramatik je duhovit razkrinkovalec malomeščanstva / razkrinkovalec pristranske kritike
  10.      razkrinkoválen  -lna -o prid. () knjiž. s katerim se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovalne listine
  11.      razkrinkováti  -újem nedov.) snemati krinke: razkrinkovati pustne šeme // ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovati nasprotnike / pisec v delu razkrinkuje fašistično politiko razkrinkujóč -a -e: zameril se jim je, razkrinkujoč njihove namene
  12.      razlikoválen  -lna -o prid. () 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne črtice / razlikovalna znamenja // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne lastnosti rastlin / spoznati kaj po razlikovalnih znakih 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: pomensko razlikovalna vloga jezikovnega sredstva ● knjiž. razlikovalna politika diskriminacijska politika; razlikovalna sposobnost sposobnost za ugotavljanje razlik
  13.      razlikoválnost  -i ž () lastnost, značilnost razlikovalnega: razlikovalnost znakov
  14.      razlikovánje  -a s () 1. glagolnik od razlikovati: sposobnost razlikovanja barv; natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti / pomensko razlikovanje; razlikovanje pojmov 2. dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki / rasno, socialno razlikovanje ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega; disimilacija
  15.      razlikovánost  -i ž (á) knjiž. razmejenost, opredeljenost česa glede na razlike: razlikovanost organov; razlikovanost med bistvom človeka in stvari
  16.      razlikováti  -újem nedov.) 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih
  17.      razoblikováti  -újem dov.) knjiž. skaziti, iznakaziti: to je razoblikovalo njeno postavo / ekspresionisti so realnost razoblikovali ∙ knjiž. na soncu so se plošče razoblikovale izgubile pravilno obliko
  18.      razsekováti  -újem nedov.) s sekanjem delati kose, dele: razsekovati veje / razsekovati meso
  19.      rekóven  -vna -o prid. (ọ̄) zastar. razvpit, zloglasen: rekoven pijanec, ženskar
  20.      róckovski  -a -o [rok-] prid. (ọ̑) nanašajoč se na rock: rockovski pevec; rockovska skupina / rockovska glasba
  21.      rokoválec  -lca [lc in c] m () zastar. delavec, zaposlen pri manipulaciji; manipulant: rokovalec materiala
  22.      rokovánje  -a s () glagolnik od rokovati se: pozdravljanje in rokovanje / demonstrirati rokovanje z gasilnim aparatom; rokovanje z orožjem; navodila za rokovanje
  23.      rokovát  -i ž () nar. vzhodno šop, pest: rokovat sveže trave / zagrabiti rokovat orehov
  24.      rokováti se  -újem se nedov.) dajati komu roko: rokoval se je z vsakim delavcem posebej; pred odhodom so se še rokovali; prijateljsko se rokovati rokováti neustalj. ravnati, delati: naučil se je rokovati s kamero; s tem strojem ne znam rokovati / previdno rokovati s kemičnimi snovmi ∙ neustalj. predstava domiselno rokuje s komičnimi elementi jih uporablja, izkorišča
  25.      rokóven  -vna -o (ọ̄) pridevnik od rok: rokovne določbe

   506 531 556 581 606 631 656 681 706 731  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA