Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

KOV (5.406-5.430)


  1.      núkleoproteín  -a m (ȗ-ȋ) biol., kem. organska spojina iz beljakovin in nukleinskih kislin ♪
  2.      numerátor  -ja m (ȃ) teh. priprava za označevanje tiskovin, vozovnic z zaporednimi ali določenimi številkami ♪
  3.      numêričen  -čna -o prid. (é) knjiž. nanašajoč se na številke ali števila; številčen, številski: numerični podatki; numerična preglednica / določiti numerično vrednost / biti v numerični premoči / črkovni in numerični znaki ◊ elektr. numerične operacije računalniške operacije seštevanja, odštevanja, deljenja in množenja; fiz. numerična apertura število, ki pove, kolikšno območje se zajame z optično napravo; geom. numerična ekscentričnost elipse, hiperbole količnik oddaljenosti gorišča od središča in polovice dolžine velike osi; mat. numerična analiza analiza z numeričnimi metodami; disciplina matematike, ki se ukvarja z numeričnimi metodami; numerična metoda metoda računanja s posebnimi števili; psih. numerični faktor sposobnost za računske operacije, zlasti osnovne numêrično prisl.: numerično urejeni podatki ♪
  4.      numizmátik  -a m (á) kdor zbira kovinski in papirnati denar: filatelist in numizmatik // strokovnjak za numizmatiko: po najdenih novcih je numizmatikom uspelo natančno časovno določiti odkopano naselbino ♪
  5.      numizmátika  -e ž (á) zbiranje kovinskega in papirnatega denarja: ukvarjati se z numizmatiko // veda o novcih: strokovnjak za numizmatiko; heraldika in numizmatika ♦ num. moderna numizmatika ki proučuje novce novejšega časa ♪
  6.      o  predl., z mestnikom 1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja a) pri glagolih: govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem; o tem dogodku je vztrajno molčal; pela je o ljubezni; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu; kaj misliš o včerajšnji predstavi; premišljati, sanjati, soditi o čem; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči; telegrafiral je domov o nenadni bolezni b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih: še besedo o naši kulturi; govor o nujnih ukrepih; oddaja o naših pomorščakih; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem; film o delovnih brigadah; knjiga o lepem vedenju; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju slika položaja; vprašanje o odnosih med tozdi vprašanje odnosov c) elipt., kot naslov: o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja o tem prihodnjič 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob a) z imeni (cerkvenih) praznikov: o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči; o svetem Martinu; šalj. o svetem nikoli in Nikoli / star.: o dežju; o žetvi ob b) raba peša, pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom: o mraku; o počitnicah; o pol treh; o pravem času; o priliki / star.: o belem dnevu; o hudi uri; o lepem vremenu ● zastar. vojaki so obupali o zmagi nad zmago; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati ♪
  7.      ob  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑) 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu II. z mestnikom 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini / sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka // za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo // za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov // za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe // za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih ● publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje ◊ šol. študij ob delu ♪
  8.      obá  tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim., obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma (ȃ ẹ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov a) v samostalniški rabi: poznam oba; pričakujemo obe hkrati; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati; oba z ženo se lepo zahvaliva b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva; predstavniki obeh držav; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka; oba konca palice; oba rimska konzula; dolžnost obeh staršev; zašiti obe hlačnici; obe polovici jabolka; na obeh bregovih reke; hrom na obe nogi; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma ● ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv ♪
  9.      občásen  -sna -o prid. (á) ki nastopa, se pojavlja, deluje v časovnih presledkih, navadno nedoločenih: delati občasne preglede; občasni prepiri; prirejati občasne razstave; občasne težave; občasna zaposlitev / podeliti občasne nagrade; občasno ponavljanje / občasni napadi mrzlice periodični; občasni obiskovalci gledališča; redne in občasne linije za prevoz potnikov ♦ jur. občasni arbiter; meteor. občasni veter; ptt občasni telefon telefon, ki se uporablja le v določenem obdobju ♪
  10.      óbčečlovéški  -a -o prid. (ọ̄-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek; to delo ima občečloveški pomen; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških; občečloveške napake óbčečlovéško prisl.: občečloveško veljavne norme; sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega ♪
  11.      občepéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v čepečem položaju: pastirji so občepeli ob ognju; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr. občepeli so za mizo in se pogovarjali obsedeli // ekspr. ostati sploh: kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu ∙ ekspr. dekle je občepelo ostalo samsko ♪
  12.      óbčestvo  in občéstvo -a s (ọ̄; ẹ̑) knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva; biti član, del slovenskega narodnega občestva; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo; državno občestvo država ♦ rel. cerkveno občestvo člani cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah ♪
  13.      óbči  -a -e prid. (ọ̄) 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka ◊ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim ♪
  14.      óbčina  -e ž (ọ̑) 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / delati na občini / občina Grosuplje // nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji // pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini ● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo ◊ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin ♪
  15.      občínstvo  -a s (ȋ) 1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve: občinstvo je napolnilo dvorano; občinstvo ploska; nagovoriti, pozdraviti občinstvo; stati pred občinstvom; navdušenje občinstva; prostor za občinstvo / publ. v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo gostje, obiskovalci, ljudje; ekspr. okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru spoštovano občinstvo ∙ zastar. pristopnost uradov za občinstvo stranke 2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje: občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo; ekspr. predstaviti knjigo širokemu občinstvu; domače občinstvo; filmsko, gledališko občinstvo; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu javnosti; publ. publicistična dela računajo na širok krog občinstva bralcev ♪
  16.      óbčnost  -i ž (ọ̄) knjiž., redko splošnost: načelo občnosti pri plačevanju davkov ♪
  17.      občudovánje  -a s (ȃ) glagolnik od občudovati: značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem ∙ ekspr. občudovanja vreden pogum zelo velik ♪
  18.      občudováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti; ekspr. občudujem vas, ker ste vse to sami napravili / občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost / iron. občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati / ekspr. občudoval ga je vse življenje cenil, spoštoval 2. gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in izražati tak odnos: obiskovalci občudujejo razstavljene slike; občudovati naravo, planine; ženske so glasno občudovale njeno obleko 3. imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa: mladina občuduje moderno glasbo občudováje knjiž.: občudovaje so ga gledali občudujóč -a -e: poslušal ga je, občudujoč njegovo znanje; občudujoči pogledi; prisl.: občudujoče gledati občudován -a -o: najbolj občudovana slika; občudovano dekle ♪
  19.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  20.      občútje  -a s (ȗ) 1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina ♦ psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja // kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje 2. knjiž. občutek: občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov; doživljanje elementarnih človeških občutij; občutje zadrege 3. knjiž. razpoloženje, ozračje: po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja ♪
  21.      občutljív  -a -o prid., občutljívejši (ȋ í) 1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten // sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico 2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce // ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv 3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah 4. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip 5. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga ● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode občutljívo prisl.: mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe; občutljivo se vesti ♪
  22.      obdájati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi // biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje 2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko // biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo 3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi 4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna obdajajóč -a -e: dolino obdajajoči vrhovi; občutil je toploto obdajajoče ga vode ♪
  23.      obdávčenje  -a s (ȃ) glagolnik od obdavčiti: odtegniti se obdavčenju; obdavčenje gostinske dejavnosti, osebnih dohodkov ♦ ekon. linearno ali proporcionalno obdavčenje za isti znesek, isti odstotek; pavšalno obdavčenje pri katerem se znesek ne spreminja glede na velikost davčne osnove; obdavčenje po katastru na osnovi katastrskega dohodka ♪
  24.      obdavčítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obdavčiti: obdavčitev dohodkov, izdelkov / obdavčitev kmetov / pregledati dosedanjo obdavčitev obdavčenost ♪
  25.      obdélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati // žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti // na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije // načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila // publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala ◊ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke obdélan -a -o: razlaga obdelanih podatkov; obdelano polje; zadovoljivo obdelano vprašanje; bogato kamnoseško obdelani oporniki ♦ agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača ♪

   5.281 5.306 5.331 5.356 5.381 5.406 5.431 5.456 5.481 5.506  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA