Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

KOV (481-505)


  1.      ploskovítost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost ploskovitega: ploskovitost predmeta ♦ um. linearnost in ploskovitost figur ♪
  2.      pobliskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. večkrat, v presledkih močno zasvetiti: žaromet pobliskuje; brezoseb. na obzorju se pobliskuje se bliska 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: dragulji, rosne kapljice pobliskujejo / njegove oči jezno, navdušeno pobliskujejo ● ekspr. pobliskuje se mu tisoč misli se mu pojavlja za krajši čas pobliskujóč -a -e: v soncu pobliskujoča gladina morja ♪
  3.      pocinkoválnica  -e ž (ȃ) obrat, delavnica za cinkanje: delati v pocinkovalnici ♪
  4.      počitnikováti  -újem nedov. (á ȗ) publ. preživljati počitnice, letni dopust (zunaj stalnega bivališča): počitnikovati na morju, ob jezeru / hoditi počitnikovat v počitniško hišico ♪
  5.      podátkoven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na podatek: podatkovne nepravilnosti ♦ elektr. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri (elektronskem) računalniku ♪
  6.      podkòv  -óva m (ȍ ọ̄) redko podkovanje: pripeljal je konja za podkov / lahek podkov je olajšal konju tek lahke podkve ♪
  7.      podkóva  -e ž (ọ̑) zastar. podkev: konji so potrebovali nove podkove ♪
  8.      podkováč  -a m (á) podkovski kovač: bil je podkovač / kovači in podkovači ♪
  9.      podkovánec  -nca m (á) nav. mn., redko podkovan čevelj: s seboj je vzel le cepin in dobre podkovance ♪
  10.      podkovánje  -a s (ȃ) glagolnik od podkovati: podkovanje konja / podkovanje čevljev ♪
  11.      podkovánost  -i ž (á) značilnost, stanje podkovanega: neustrezna podkovanost konj / ekspr.: na izpitu je pokazal vsestransko podkovanost znanje, razgledanost; jezikovna, strokovna podkovanost ♪
  12.      podkováti  -kújem dov., podkovál (á ú) pritrditi podkev: podkovati konja, vola // opremiti s kovinskim delom spodnji del česa: podkovati palico / podkovati čevlje podkováti se ekspr. pridobiti si znanje, razgledati se: podkovati se za izpit; z branjem knjig se je hotel še bolj podkovati podkován -a -o: podkovani čevlji; jezikovno, strokovno podkovan ∙ pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada ♦ tur. podkovani krap tradicionalna prireditev v Ljubljani s sprevodom čolnov po Ljubljanici ♪
  13.      podkóven  -vna -o prid. (ọ̄) podkovski: podkovna dejavnost / podkovni kovač ♦ vet. podkovne klešče; podkovno kladivo ♪
  14.      podkóvica  -e ž (ọ̑) knjiž., redko podkev: pritrditi konju podkovico // podkvica, nabitek: na peto pribiti podkovico ♪
  15.      podkóvnik  -a m (ọ̑) vet. podkovski žebelj: pritrditi podkev s podkovniki ♪
  16.      podkovnják  -a m (á) nav. mn., zool. netopirji z velikimi uhlji in podkvi podobnim izrastkom na nosu, Rhinolophidae: mali, veliki podkovnjak ♪
  17.      podkóvski  -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na podkovstvo: podkovska šola / podkovski kovač ♦ vet. podkovski žebelj; podkovske klešče; podkovsko kladivo ♪
  18.      podkóvstvo  -a s (ọ̄) dejavnost podkovskih kovačev: ukvarja se s podkovstvom ♪
  19.      pòdpolkóvnik  -a m (ȍ-ọ̑) čin, za stopnjo višji od majorja, ali nosilec tega čina: poveljstvo je prevzel novi podpolkovnik / pehotni podpolkovnik; bil je rezervni podpolkovnik ♪
  20.      pogrkovánje  -a s (ȃ) glagolnik od pogrkovati: govorila je z rahlim pogrkovanjem ♪
  21.      pogrkováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izgovarjati glas r v zadnjem delu ustne votline: rahlo pogrkuje; tam skoraj vsi pogrkujejo 2. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: hropel je in pogrkoval pogrkujóč -a -e: pogrkujoča govorica ♪
  22.      pohajkováč  -a m (á) nav. ekspr. kdor (rad) pohajkuje: na trgu je videval pohajkovače / bil je pohajkovač in lenuh ♪
  23.      pohajkoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor (rad) pohajkuje: skupina nočnih pohajkovalcev / berači in pohajkovalci ♪
  24.      pohajkovánje  tudi pohájkovanje -a s (ȃ; ȃ) glagolnik od pohajkovati: naveličal se je pohajkovanja po trgovinah / ves dan samo pohajkuje ♪
  25.      pohajkováti  -újem tudi pohájkovati -ujem nedov. (á ȗ; ȃ) hoditi brez cilja, namena: celo popoldne je pohajkoval po mestu; vojaki so v skupinah pohajkovali ob obrežju / pohajkoval je od znanca do znanca // nav. ekspr. lenariti: on nikoli ne pohajkuje / pohajkovati v senci ♪

   356 381 406 431 456 481 506 531 556 581  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA