Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

KOV (10.256-10.280)


  1.      uvážanje  -a s (ȃ) glagolnik od uvažati: uvažanje računalnikov, žita; uvažanje iz Avstrije ♪
  2.      uvél  in uvèl -éla -o [eu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: uveli cveti, listi; uvela rastlina / uvela, nagubana jabolka // ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: uvela koža / ekspr.: uvel obraz; uvele prsi; suhe, uvele roke starca 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzoba, uvela ženica 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: uvela lepota ● ekspr. odgovarjati z uvelim glasom neizrazitim, medlim; iron. uvela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila uvélo prisl.: uvelo viseči listi; prim. uveniti ♪
  3.      uveljavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od uveljaviti: prizadevanja za uveljavitev človekovih pravic / uveljavitev slovenščine na vseh področjih / odločna uveljavitev sklepa, zahteve; uveljavitev pravice s silo, tožbo / gospodarska, umetniška uveljavitev ♪
  4.      uveljáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljaviti svoje mnenje; uveljaviti nove vrednote / uveljaviti višje cene / raba je uveljavila drugačno pisavo; nova metoda se je povsod uveljavila 2. narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: to odkritje ga je uveljavilo v svetu / težko je uveljaviti nov izdelek na trgu 3. narediti, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda je spet uveljavila dolga krila 4. narediti, da se kaj kje uporablja: uveljaviti slovenščino v skupščini, vojski // narediti, da se kaj začne splošno uporabljati: to ime se ni moglo uveljaviti; uveljaviti novo poimenovanje za kaj / uveljavile so se še druge kovine 5. narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljaviti odločitev, sklep; uveljaviti svojo voljo; uveljaviti zahtevo s silo / uveljaviti svojo oblast, pravico; uveljaviti s tožbo / uveljaviti invalidsko pokojnino / ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti ● ekspr. ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči ni bilo čutiti njegove toplote; publ. uveljaviti premoč na igrišču izkoristiti, izrabiti uveljáviti se 1. pridobiti si veljavo, ugled: uveljaviti se v družbi; uveljaviti se z odkritjem zdravila; politično, znanstveno se uveljaviti; uveljaviti se kot športnik / podjetje se je uveljavilo tudi v tujini 2. nav. ekspr. postati znan, pomemben: prireditev se je kmalu uveljavila; popevka se je hitro uveljavila postala znana, priljubljena / ta literarna smer se ni uveljavila uveljávljen -a -o: uveljavljena igralka; pravilo je splošno uveljavljeno ♪
  5.      uveljávljanje  -a s (á) glagolnik od uveljavljati: postopno uveljavljanje novih vrednot / uveljavljanje izdelkov na tujem tržišču / uveljavljanje slovenščine v skupščini, vojski / uveljavljanje novih načel; uveljavljanje lastne volje / uveljavljanje pravice s sodiščem / uveljavljanje v družbi / široko uveljavljanje elektronike v industriji ♪
  6.      uveljávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljavljati svoje mnenje; uveljavljati nove vrednote / uveljavljati sodobne metode, umetniške smeri 2. delati, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: uveljavljati samoupravljanje / težko je uveljavljati nove izdelke na trgu 3. delati, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda uveljavlja pastelne barve / današnje življenje uveljavlja drugačne odnose 4. delati, da se kaj kje uporablja: uveljavljati slovenščino na vseh področjih // delati, da se kaj začne splošno uporabljati: uveljavljati nova poimenovanja; ta beseda se vse bolj uveljavlja / uveljavljati so se začele tudi druge kovine / vse bolj se uveljavlja nov način gradnje 5. delati, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljavljati odločitve, zahteve brez omahovanja / uveljavljati svojo oblast; uveljavljati pravico do pokojnine / uveljavljati načela v praksi ● knjiž. bela barva še bolj uveljavlja njene oblike poudarja; publ. število golov kaže, da so znali uveljavljati svojo premoč na igrišču izkoriščati, izrabljati; uveljavljati svoj vpliv vplivati ◊ jur. uveljavljati odškodninski zahtevek uveljávljati se 1. pridobivati si veljavo, ugled: uveljavljati se v športu, znanosti; uveljavljati se kot organizator, umetnik / tovarna se uveljavlja tudi v tujini; opera se vse bolj uveljavlja 2. nav. ekspr. postajati znan, pomemben: prireditev se hitro uveljavlja; nova glasbena smer se šele uveljavlja uveljavljajóč -a -e: uveljavljajoč svojo moč nad naravo, je človek začel ogrožati samega sebe; uveljavljajoči se glasbenik uveljávljan -a -o: strokovna načela so dosledno uveljavljana ♪
  7.      uvêsti  uvêdem dov., uvêdel in uvédel uvêdla, stil. uvèl uvêla (é) 1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvesti novega delavca, novinca / uvesti koga v delo, kupčijo // seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvesti koga v filozofijo; uvesti se v teorijo / ekspr. uvesti koga v skrivnosti narave 2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvesti koga v družino, klub / poroka ga je uvedla v višjo družbo 3. narediti, da se kaj začne uporabljati: uvedli so peterokrako zvezdo kot oznako partizanske vojske; uvesti računalnike v tovarne in urade / uvesti nove izraze začeti uporabljati; uvesti slovenščino v vojsko / uvesti novo kulturno rastlino začeti jo gojiti 4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvesti nov davek; uvesti obvezno šolanje / publ. uvesti stroge varnostne ukrepe // narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvesti disciplino, red; uvesti enakopravnost / uvesti novo rubriko / uvesti še eno avtobusno progo / publ.: uvesti izboljšavo izboljšati; uvesti spremembe spremeniti // odločiti, da se kaj začne: uvesti disciplinski postopek proti komu; uvesti preiskavo 5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: v tretjem poglavju uvede pisatelj novo osebo; stoiki so uvedli v filozofijo pojem usode 6. knjiž. narediti uvod v kaj: televizijski film je uvedel urednik s kratkim orisom dobe / igro uvede igralec s kratko pesmico začne ● knjiž. uvesti nit, trak skozi luknjico napeljati, potegniti; knjiž., redko hodnik uvede obiskovalca v razkošno dvorano neposredno pripelje ◊ kem. uvesti tri nitroskupine v toluen nadomestiti, zamenjati jih; mat. uvesti novo neznanko uvedèn -êna -o: ta izraz je bil uveden šele pred kratkim; dekle je v delo dobro uvedeno ♪
  8.      uvíjanje  -a s (í) glagolnik od uvijati: uvijanje šibe / uvijanje vijakov ♪
  9.      uvíti  uvíjem dov. (í) 1. z vitjem narediti uporabno za ovijanje, vezanje: uviti leskovo šibo 2. z vrtenjem spraviti v kaj: uviti vijak v les / uviti zamašek v steklenico; deli cevi se dajo uviti drug v drugega 3. zaviti, zviti navznoter: polh uvije rep; lasje so se ji uvili 4. knjiž. ukriviti, upogniti: veter je uvil drevo; uviti palico / uviti hrbet; uviti se nazaj / ekspr. leta so ga uvila k zemlji ● knjiž. rad bi ga uvil po svojem kopitu si ga podredil; star. letos nas bi uvilo, če ne bi dobili posojila spravilo v stisko, težave; ekspr. cesta se uvije v dolino Krke vijoč se pride, pripelje uvít -a -o: uviti rogovi kozla; v les uvit vijak ♪
  10.      uvóden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na uvod: uvodni pogovori državnikov; uvoden in sklepen / uvodni govor, referat; uvodne teze; uvodna pojasnila / napisati knjigi uvodno besedo // ki določeno stvar začenja in je na prvem mestu: uvodni odstavek, prizor; uvodni takti skladbe; uvodna pesem zbirke / uvodni članek uvodnik; delo je izhajalo v Ljubljanskem zvonu kot uvodna povest / knjiž. uvodna jed predjed ♦ jur. uvodni zakon zakon, s katerim se uvede kak drug zakon ♪
  11.      uvódničar  -ja m (ọ̑) pisec uvodnikov: uvodničar znanega časopisa; uvodničar in komentatorji / časopisni uvodničar ♪
  12.      uvŕščati  -am nedov. (ŕ) 1. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino: uvrščati stare stole med nove; uvrščal jih je v različne skupine 2. delati, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote: uvrščati besedilo v antologije, berila / uvrščati posnetke v oddajo; uvrščati vprašanja na dnevni red / uvrščati v jedilnik dovolj mesa in zelenjave // delati, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo: na začetek, konec sporeda so uvrščali ljudske pesmi / na seznamih so ga uvrščali navadno na prvo mesto 3. delati, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine: uvrščati dobre tekmovalce v reprezentanco / žreb jih uvršča v tretjo skupino 4. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti: to žival uvrščajo med sesalce / uvrščati telesa v trdna, tekoča in plinasta // delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh: strokovnjaki uvrščajo to delo v romantiko / uvrščajo ga med najboljše športnike / to ga uvršča med popularne politike 5. delati, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo: uvrščati kaj med gospodarske panoge uvŕščati se 1. prihajati v kako vrsto, skupino: opazil je, da se nekateri uvrščajo za malico že drugič // postavljati se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: igralci, plesalci se uvrščajo v četvorke; vojaki se uvrščajo v bojni red / uvrščati se v vrsto // prihajati v vrsti na kako mesto: gostje so se uvrščali za gostiteljema 2. prihajati v kak sestav, postajati del kake celote: uvrščati se v seznam prosilcev za stanovanje 3. postajati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo: ta država se uvršča med največje pridelovalke kave; med naše sodelavce se uvrščajo vedno novi ljudje 4. v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobivati, dosegati kako mesto: ta plošča, popevka se vse pogosteje uvršča na prva mesta / naši tekmovalci, učenci se navadno uvrščajo v najboljšo skupino uvrščajóč -a -e: uvrščajoč kmete v posebno kategorijo, so vzbujali začudenje; ljudje, uvrščajoči se v sprevod, so molčali ♪
  13.      úzus  -a m (ȗ) 1. knjiž. navada, običaj: mednarodna izmenjava teh podatkov je že uzus 2. lingv. splošna raba: pri določanju stilnih značilnosti besed upošteva slovar tudi uzus / jezikovni, knjižni uzus ♪
  14.      užaríti  -ím tudi užáriti -im dov., užáril (ȋ í; ā ȃ) s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti: elektrika užari spiralo, žico; kovina se užari ● ekspr. morje se je užarilo v jutranjem soncu postalo rdeče, žareče; ekspr. užariti se od popitega vina postati rdeč, vroč užárjen -a -o tudi užarjèn -êna -o: užarjeno jeklo ♪
  15.      užitkažêljen  -jna -o prid. (é ē) željen užitka, užitkov: užitkaželjen človek ♪
  16.      uživátelj  -a m (ȃ) star. uživalec: uživatelj dohodkov / sam ni ustvarjal, bil pa je navdušen uživatelj literature ♪
  17.      v  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ) 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo; metati v jamo; pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj; streljati v tarčo; udarec v obraz 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh; rdeč v obraz 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel vdrugo / pog. dogovoriti se za v soboto // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo 5. za izražanje načina dejanja: iti v gosjem redu; ekspr. zavpiti v en glas; igrati v troje / prenašati se iz roda v rod 6. za izražanje namena: dati v najem; povedati v opravičilo; večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik; zavit v odejo 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga; zaljubiti se v sošolko; upanje v uspeh 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino; pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dinarjev v marke; prevajati iz nemščine v slovenščino // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj; poseči v dogajanje; ekspr. lesti v dolgove; spraviti v red; stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo; pog. vzeti v račun; stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko II. z mestnikom 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši; v kotlu vre; stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih; zlomiti se v sredini 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi; živeti v skupnosti narodov; otrok v družini; pesmi v zbirki 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu; oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu 5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti; v času kuge; v prihodnjem letu / bilo je v košnji // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju; reči v jezi; delo v vročini 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih; vse je v redu; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu; pomagati v denarju, strokovnjakih; voziti v vozičku 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju; udeležiti se v majhnem številu 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu; znajti se nepričakovano v nevarnosti; živeti v pokoju; biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu 11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku; napredovati v znanju; umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja; v vseh ljudeh vidi sovražnike ● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem ♪
  18.      vába  -e ž (á) 1. kar se uporablja za privabljanje živali z namenom, da se jih ujame: nastaviti, vreči vabo; loviti, ujeti na vabo; riba je prijela za vabo; umetna, živa vaba; zastrupljena vaba; past z vabo // ekspr. kar se uporablja za privabljanje koga sploh: to je bila le dobro premišljena vaba; dekleta so tam za vabo obiskovalcem / ni hotel prijeti za vabo 2. ekspr. vabljivost: vaba zapeljivih besed ♪
  19.      vabíti  in vábiti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati, sporočati komu željo a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: rada prireja večerje in vabi prijatelje; vabiti na svatbo; osebno vabiti / vabiti v goste, svate / vabiti na obisk, počitnice b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče vabi tuje igralce; vabiti strokovnjake na kongres; vabiti na predavanje, tekmovanje / vabiti na ples, v gledališče / vabijo ga na zagovor kličejo ♦ jur. vabiti na obravnavo c) naj kaj naredi, dela: vabiti k razpravi, sodelovanju; vabiti na ogled razstave; vabil jih je, naj vstopijo / vabiti jest, pit 2. z glasovi, gibi izražati željo, da se kdo približa: koklja glasno vabi piščance; lovec vabi jelena s trobljenjem na rog / samci vabijo samice 3. ekspr. vzbujati pri kom željo, da kaj naredi, dela: dogodki vabijo pisatelja, da jih popiše; poskočna glasba jo vabi na ples / pisane stojnice so vabile; polne veje vabijo; skale vabijo v zavetje / morje, sonce vabi 4. v krščanskem okolju zvoniti, navadno eno uro pred začetkom verskega obreda, zlasti maše: vabiti k maši ● vabiti k mizi izražati željo, da kdo pride jest, pit, v družbo, ki je pri mizi; ekspr. črički vabijo v trgatev z značilnim oglašanjem naznanjajo, da je grozdje že dozorelo vabèč -éča -e: mahal je z rokami, vabeč ga k sebi; vabeč glas, nasmeh; voda je bila topla in vabeča; prisl.: sonce je vabeče sijalo; vabeče svetel vábljen -a -o: vabljeni gostje / na vabilu predstava, seja bo ob devetnajstih. Vabljeni ♪
  20.      vábljenje  -a s (á) glagolnik od vabiti: vabljenje sorodnikov in prijateljev na svatbo / vabljenje na seje / vabljenje živali / vabljenje k maši ♪
  21.      vábnik  -a m (ȃ) 1. lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali: vabnik v kletki se je začel oglašati; loviti z vabniki // kletka s tako živaljo: obesiti vabnik na drevo 2. knjiž. vabilec: vabnik je zavajal ljudi v igralnice / bil je eden največjih vabnikov v Alpe ♪
  22.      váda  -e ž (á) zastar. vaba: nastaviti vado; ujeti ribo na vado / sladke vade za lahkoverneže ♪
  23.      vadítelj  -a m (ȋ) kdor se (poklicno) ukvarja z vadbo zlasti športnikov začetnikov: smučarski, teniški vaditelj; vaditelj plavanja; tečaj za vaditelje / športni, vojaški vaditelj ♪
  24.      váditi  -im nedov. (á ȃ) 1. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost: tekmovalci vadijo vsak dan; redno, vztrajno vaditi; vaditi na prostem; vaditi v majhnih skupinah / pevski zbor vadi v dvorani 2. preh. s sistematičnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati to, kar izraža določilo: vaditi gibe, skok; vaditi igranje na klavir / vaditi pesem, skladbo; vaditi poštevanko 3. preh. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati, izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti: učitelj vadi učence za nastop; vaditi pevski zbor; vaditi se nastopanja; vaditi se v pisanju / vaditi se v potrpežljivosti / vaditi si oči za razlikovanje drobnih znakov / vaditi papigo govoriti; psa vadi vsak dan / vaditi mišice; vaditi spomin uriti; prim. vajen ♪
  25.      vádnica  -e ž (ȃ) 1. učbenik z vajami zlasti za osnovno šolo: pisati, pripravljati vadnice; jezikovna vadnica / angleška vadnica ∙ ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino 2. nekdaj osnovna šola, povezana z učiteljiščem, na kateri se učiteljski kandidati vadijo, usposabljajo za učiteljski poklic: učitelj na vadnici 3. kraj, prostor, kjer se vadi v čem: prva vadnica je bil šolski vrt / ta revija je vadnica za mlade pisatelje ♪

   10.131 10.156 10.181 10.206 10.231 10.256 10.281 10.306 10.331 10.356  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA