Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
KOT (99-123) 
- cvrkotáti -ám nedov. (á ȃ) cvrkutati: sinice cvrkotajo / pod stropom je cvrkotala brleča svetilka / okoli nje so cvrkotale krogle ♪
- četverokót -a m (ọ̄) 1. četverokotna ploskev: četverokoti njiv in travnikov 2. zastar. četverokotnik ♪
- četverokóten -tna -o prid. (ọ̑) ki ima štiri kote: četverokotna gredica, ploskev / skozi okno pada četverokotna svetloba ♪
- četverokótnik -a m (ọ̑) geom. lik, ki ima štiri kote: enakostranični, pravokotni, tangentni četverokotnik ♪
- čmokotáti -ám nedov. (á ȃ) nar. plosko, tleskajoče udarjati: Nikomur ni bil podoben, niti treznemu tesarju, ki je z lahkoto s težko cimrako čmokotal po najtrših grčah (Prežihov) ♪
- dakóta -e ž (ọ̑) letalo z dvema motorjema ameriške tovarne Douglas: na nebu so se pojavile zavezniške dakote ♪
- diskotéka -e ž (ẹ̑) sistematično urejena zbirka gramofonskih plošč: izpopolniti diskoteko z novimi ploščami; šolska diskoteka; novosti iz diskoteke // prostor, kjer so urejene in shranjene plošče: iti v diskoteko ♪
- drkòt -ôta m (ȍ ó) zastar. drdranje, ropot: drkot koles ♪
- dvanajsterokótnik -a m (ọ̑) geom. lik, ki ima dvanajst kotov: plošča v obliki dvanajsterokotnika ♪
- dvókótnik -a m (ọ̑-ọ̑) geom., v zvezi sferni dvokotnik del površja krogle, omejen z dvema vélikima polkrožnicama ♪
- ekotíp -a m (ȋ) biol. organizmi z določeno, okolju prilagojeno obliko, a različno dedno osnovo: pohorski ekotip jelke ♪
- ekotóp -a m (ọ̑) biol. prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah, življenjski prostor ♪
- enakokóten -tna -o prid. (ọ̑) geom. ki ima enake kote: enakokotni lik ♪
- enakotláčen -čna -o prid. (ȃ) strojn. ki ima v pogonskem delu povsod enak tlak: enakotlačni motor; enakotlačna turbina ♪
- fármakoterapíja -e ž (ȃ-ȋ) med. zdravljenje z zdravili ♪
- gorkóta tudi gorkôta -e ž (ọ̑; ó) zmerno visoka temperatura; toplota: prijetna gorkota jih je uspavala; pomladanska gorkota; gorkota telesa / sončna gorkota / zrasel je brez gorkote družinskega okolja topline, domačnosti ♪
- grenkôta -e ž (ó) star. grenkoba, grenkost: pijači je treba zmanjšati grenkoto / siliti bolnika z grenkotami grenkimi stvarmi ♪
- hektokotíl -a m (ȋ) zool. paritvena lovka samcev pri nekaterih glavonožcih ♪
- izlakotíti -ím in izlákotiti -im tudi zlakotíti -ím in zlákotiti -im dov. (ȋ í; á ā) 1. nav. ekspr. povzročiti občutek potrebe po jedi: telovadba, veslanje človeka izlakoti 2. knjiž. izstradati, sestradati: internirance so izlakotili izlakotíti se, in izlákotiti se tudi zlakotíti se in zlákotiti se postati lačen: dodobra se je izlakotil in se že veselil kosila izlakotèn -êna -o in izlákoten -a -o tudi zlakotèn -êna -o in zlákoten -a -o: izlakoteni in premrli borci; izlakotene živali /
izlakoten obraz ♪
- izlakotováti -újem tudi izlákotovati -ujem in zlakotováti -újem tudi zlákotovati -ujem dov. (á ȗ; á) knjiž., redko izstradati, sestradati: izlakotovati zapornike izlakotován tudi izlákotovan in zlakotován tudi zlákotovan -a -o: izlakotovani jetniki ♪
- klokòt -ôta m (ȍ ó) klokotanje: od daleč se je zaslišal klokot ♪
- klokotánje -a s (ȃ) glagolnik od klokotati: zamolklo klokotanje odtekajoče se vode / klokotanje strojnic / slišalo se je le klokotanje vina po grlu ♪
- klokotáti -ám in -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) nav. ekspr. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako oviro: med bregovi je klokotal potok; v zamašenih žlebovih klokota voda / deževnica je klokotala v odtočne jarke klokotaje tekla; vino mu je klokotalo po grlu / brezoseb. v čevljih mi klokota // dajati tem podobne glasove: v daljavi so klokotale strojnice klokotáje: klokotaje teči klokotajóč -a -e: smejati se s klokotajočim smehom; klokotajoč studenec ♪
- kokót -a m (ọ̑) nar. vzhodno petelin: po vasi so se oglašali kokoti ◊ zool. morski kokot na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko glavo, Dactylopterus volitans ♪
- kokòt -ôta m (ȍ ó) kokotanje: kokot kokoši ♪
1 24 49 74 99 124 149 174 199 224 
