Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
KOT (1.151-1.175)
- golázen -zni ž (ȃ) manjše, odpor, gnus vzbujajoče živali: vsa golazen je prilezla na sonce; stenice in druga golazen / pohodi to gnusno golazen // nizko, navadno s prilastkom ničvredni, škodljivi ljudje: hoteli so iztrebiti tatinsko golazen; tuja golazen je gospodarila po naši zemlji / kot psovka ti prekleta golazen ♪
- golób -a m, im. mn. tudi golóbje (ọ̑) domača ali divja ptica z majhno glavo, kratkim vratom in krepkim telesom: golob gruli; gojiti, krmiti golobe; jata golobov / poštni golob ali golob pismonoša ki se uporablja za prenašanje sporočil / divji golob // samec te ptice: ni mogel ločiti goloba od golobice ● knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti ◊ lov. glinasti golob okrogla ploščica, ki, izstreljena v zrak, služi kot leteči cilj za vajo ali tekmovanje v streljanju s šibrami; zool. morski golob velika morska roparska riba s strupeno bodico na repu, Myliobatis ♪
- golóbče -ta s (ọ̑) ljubk. golobček: belo golobče; plašen je kot golobče / kot nagovor o, ti golobče moje ♪
- golóbček -čka m (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od golob: bel golobček je priletel pod okno; stiska se v kot kakor splašen golobček / kot nagovor ej, golobčki moji, še žal vam bo ♪
- golóbec -bca m (ọ̑) star. golob, golobček: trositi golobcem zrna; bel kot golobec ♪
- golobíca -e ž (í) 1. samica goloba: udomačil si je golobico in nekaj golobov // ekspr. mlada, ljubka ženska: glej ga, kako dvori svoji golobici / kot nagovor si še huda, golobica moja? 2. nav. mn., bot. lističaste gobe s krhkim mesom in živo pisanim klobukom, Russulaceae: smrdljiva golobica; užitna golobica ◊ šport. ciljna kocka pri kegljanju na ledu ♪
- golobíčica -e ž (í) nav. ekspr. manjšalnica od golobica: drobna golobičica // ekspr. mlada, ljubka ženska: le kje je našel to golobičico / kot nagovor golobičica moja, dobro spi! ♪
- golobíčka -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od golobica: lepa bela golobička // ekspr. mlada, ljubka ženska: rad je govoril o tisti golobički / kot nagovor nič se ne boj, golobička moja ♪
- golóbka -e ž (ọ̑) knjiž. golobička, golobičica: siva golobka / kot nagovor počakaj, golobka moja ♪
- golóst in gôlost -i ž (ọ̑; ó) redko golota: golost telesa ∙ ekspr. dogodek so mu pokazali v vsej njegovi golosti kot se je v resnici dogodil ♪
- golôta -e ž (ó) lastnost, značilnost golega: obsojati goloto; golota telesa / peščena golota puščave / golota prostora ∙ ekspr. spoznal je življenje v vsej njegovi goloti kot v resnici je // kar je golo: velik izrez je kazal precej golote ♪
- gomázen -zni ž (ȃ) star. golazen: nadležna, strupena gomazen; zvija se kot gomazen ♪
- gomíliti -im nedov. (í ȋ) ekspr. kopičiti, množiti: vse življenje je gomilil kapital; dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli ♪
- Gomóra -e ž (ọ̑) po bibliji mesto, ki je bilo uničeno zaradi velike moralne, zlasti spolne pokvarjenosti: tam je bila prava Gomora; živeli so kot v Sodomi in Gomori ♪
- goniométer -tra m (ẹ̄) teh. priprava za merjenje kotov; kotomer: položaj ladje so ugotovili z goniometrom; goniometer za kristale / radijski goniometer ♪
- goniometríja -e ž (ȋ) mat. geometrija, ki se ukvarja zlasti s koti ♪
- goníti gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo
aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je
gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
- gonjáč -a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače ♪
- gôra -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav
/ na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup ● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu ♪
- goréčniški -a -o prid. (ẹ̑) nav. ekspr. tak kot pri gorečnežu: v njem je bil pravi gorečniški duh; pridigal je z gorečniškim glasom ♪
- goréti -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v
njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi
nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv ◊ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč ♪
- gorgónski -a -o prid. (ọ̑) knjiž. tak kot pri gorgoni: gorgonski obraz ♪
- gorjáčar -ja m (ȃ) 1. ekspr. surov, grob, nasilen človek: pri tem gorjačarju ni zalegla nobena lepa beseda; pren. kritiki gorjačarji 2. star. kdor ima gorjačo, ki jo rabi kot orožje: na zapuščenih cestah so tolovaji in gorjačarji ustavljali in strahovali ljudi ♪
- górji -a -e prid. (ọ̑) zastar. 1. slabši, hujši: gorjega dejanja ni mogel storiti; tako življenje je gorje od smrti 2. lepši: on je še gorji kot ti / njegovi konji so lepši in gorji boljši; bila je najgorje dekle; prim. gorši ♪
- gorjúp -a -o prid. (ȗ ū) 1. knjiž. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenek: gorjup spomin; gorjupe življenjske izkušnje 2. zastar. ki je neprijetnega okusa kot pelin: gorjupa tekočina ∙ pesn. izpiti gorjupo čašo doživeti veliko hudega, težkega gorjúpo prisl.: gorjupo se je nasmehnil ♪
1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251