Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Jo (5.576-5.600)



  1.      hlastína  -e ž (í) nar. zahodno kar ostane, če se grozdu odtrgajo jagode; pecljevina: obrala je grozd in vrgla hlastino na tla; vino iz jagod brez hlastin
  2.      hlástnost  -i ž (á) lastnost, značilnost hlastnega: hlastnost gibov / delal je z vročično hlastnostjo; s pravo otroško hlastnostjo se je lotil jedi / hlastnost pri branju
  3.      hlepéti  -ím nedov. (ẹ́ í) čutiti, imeti strastno željo, pohlep po čem: hlepeti po bogastvu, po slavi; hlepeti po mamilih; hlepeti za priznanjem / hlepi po krvi, po maščevanju / pesn. Kam hlepijo ti misli brez pokoja (O. Župančič) hlepèč -éča -e: po zabavah hlepeča družba; prisl.: otrok je hlepeče ogledoval igračo
  4.      hlévarica  in hlevaríca -e ž (ẹ̑; í) 1. dekla, delavka, ki opravlja hlevska dela: služi za hlevarico 2. nar. krava, ki živi stalno v hlevu: Vojnac je redil .. dolgorogo hlevarico, ki je videla beli dan samo takrat, ko so jo gnali k biku (C. Kosmač)
  5.      hléven  -vna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na hlev: hlevna vrata / hlevna svetilka hlevska
  6.      hlévski  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na hlev: pot vodi tik ob hlevskem zidu; hlevska vrata / hlevska metla, svetilka; opravljati hlevska dela / gnojiti s hlevskim gnojem / povečanje hlevskih zmogljivosti / zmagala sta konj Blisk in njegova hlevska vrstnica Vila / hlevska reja reja, pri kateri živina živi stalno v hlevu
  7.      hlípati  -am tudi -ljem nedov. () sunkovito, pridušeno jokati: ležala je na postelji in presunljivo hlipala; zdaj samo še hlipa in stoka / ekspr. dekletce je na ves glas hlipalo za polomljeno igračko jokalo // sunkovito, daveč se dihati: pritekel je z zadnjimi močmi, se sesedel na klop in hlipal; kar hlipal je od joka, od smeha ● ekspr. Strah me je, je hlipala deklica hlipaje govorila; redko napol v omedlevici je hlipal za zrakom lovil zrak, sapo hlípati se nar. zahodno, s smiselnim osebkom v dajalniku kolcati se: hlipalo se mu je hlipáje: hlipaje govoriti, zajokati hlipač -a -e: hlipajoč glas, jok
  8.      hlípavica  -e ž (í) redko sunkovito tresenje, zlasti od joka: nehala je jokati in hlipavica se je počasi umirila
  9.      hlípniti  -em dov.) sunkovito, daveč se dihniti: hlipnila je, kakor da bi hotela spet zajokati ∙ ekspr. Pridem, je hlipnila deklica hlipaje rekla hlípniti se nar. zahodno, s smiselnim osebkom v dajalniku kolcniti se: večkrat zapovrstjo se mu je močno hlipnilo
  10.      hlódič  -a m (ọ̑) manjšalnica od hlod: kolovoz utrjujejo s polaganjem hlodičev
  11.      hmélj  tudi hmèlj hmélja m (ẹ̑; ẹ́) kulturna rastlina z ovijajočim se steblom ali njeni, za proizvodnjo piva uporabljani plodovi: obirati, pridelovati, sušiti hmelj; sušilnica za hmelj / savinjski hmelj ◊ vrtn. japonski hmelj okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo zelenimi listi, Humulus japonicus
  12.      hmeljárna  -e ž () stavba, v kateri se hmelj odkupuje in pripravlja za prodajo: gradijo novo hmeljarno
  13.      hmeljárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na hmeljarje ali hmeljarstvo: hmeljarsko področje / hmeljarska prireditev
  14.      hméljen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na hmelj: hmeljni poganjki / obiranje hmeljnih storžkov plodov; napeljati hmeljne trte na žice / hmeljna žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam / hmeljni škodljivci ♦ agr. hmeljna moka grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin; hmeljno olje najvažnejša sestavina lupulina
  15.      hméljev  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na hmelj: hmeljevi listi, poganjki / hmeljeve trte / hmeljev nasad
  16.      hmeljevína  -e ž (í) zeleni deli hmeljevih trt brez plodov: osmukati hmeljevino s hmeljevk; zeleno hmeljevino zrežejo in pokrmijo
  17.      hméljevka  -e ž (ẹ̄) drog, po katerem se ovijajo hmeljeve trte: ostriti, postavljati hmeljevke; zložiti hmeljevke v piramido; bila je suha in dolga kot hmeljevka
  18.      hméljski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na hmelj: hmeljski nasad / hmeljska sušilnica; hmeljska žičnica ogrodje iz drogov in žic za oporo hmeljevim trtam / povečati hmeljsko proizvodnjo
  19.      hnótav  -a -o prid. (ọ́) nar. obotavljiv, neodločen: Johan je bil počasen, hnotav (F. Bevk)
  20.        medm. () 1. posnema glas pri smejanju: ho ho ho, se je krohotal 2. izraža posmeh: ho, kakšna reva si; ho ho, dobro te je zavrnil 3. izraža nejevoljo, odpor: ho, ti prodana duša
  21.      hòd  tudi hód hóda tudi hòd hôda m, rod. ed. z izrazom količine hodá ( ọ́; ọ̑; ó) 1. premikanje s korakanjem; hoja: je drobnega, možatega, robatega hoda; ima trd hod; ziblje se v hodu / z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti: mesto je dve uri hoda od tukaj; do vrha gore je še pol ure hoda 2. zastar. hodnik: žito nam prinašajo po tajnih hodih ◊ film. hod kamere hitrost delovanja kamere, izražena s številom ekspozicij na sekundo; strojn. mrtvi hod mrtvi gib; hod bata gib bata; vet. hod počasnejše premikanje, zlasti pri konju, govedu
  22.      hôdec  in hódec -dca m (ó; ọ̑) 1. navadno s prilastkom kdor je sposoben hitro, vztrajno hoditi: boljši hodci lahko prehodijo to pot v dveh urah; nisem verjel, da si tak hodec 2. knjiž. kdor hodi: otrok, ki je prej samo kobacal, postane v tej starosti hodec ◊ šport. športnik, ki goji hojo
  23.      hôden  -dna -o prid. (ó) 1. namenjen za hojo: nekaj hodnih in voznih poti // po katerem se da hoditi: pot ostane hodna tudi v deževju 2. redko ki rad hodi: hoden konj
  24.      hôden  in hóden -dna -o prid. (ó; ọ̄) nanašajoč se na hodnik, platno: hodno platno / hodna rjuha, srajca / hodna preja
  25.      hodílka  -e ž () nav. mn., zool., rabi se samostojno ali kot prilastek okončina za hojo, zlasti pri rakih: deseteronožci imajo pet parov nog hodilk

   5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651 5.676  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA