Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Jo (2.351-2.375)


  1.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  2.      človekoljúb  -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba ♪
  3.      človékov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost ♦ jur. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Kristus ♪
  4.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  5.      čmokotáti  -ám nedov. (á ȃ) nar. plosko, tleskajoče udarjati: Nikomur ni bil podoben, niti treznemu tesarju, ki je z lahkoto s težko cimrako čmokotal po najtrših grčah (Prežihov) ♪
  6.      čmŕlj  -a m (ŕ) čebeli podobna žuželka z debelim, kosmatim telesom: po cvetju brenčijo čebele in čmrlji; brenčati ko čmrlj ♪
  7.      čmŕlji  -a -e prid. (ȓ) nanašajoč se na čmrlje: čmrlja samica / čmrlje gnezdo ♪
  8.      čóba  -e ž (ọ́) nav. mn., nar. vzhodno velika živalska ustnica; šoba: konj je grabil travo s slinastimi čobami // ustnice, usta: Taki imajo še materino mleko na čobah. Kaj ti vedo, kaj je zemlja (F. Godina) ♪
  9.      čobódra  -e ž (ọ̑) slabš. 1. gosta, tekoča zmes: iz kotla je tekla črna, gnojnici podobna čobodra; mlečna čobodra; pren. jezikovna čobodra 2. slaba pijača: v tej gostilni točijo samo čobodro // slaba jed, navadno redka: glasno je srebal čobodro iz sklede; vse leto boš otepal neslano čobodro 3. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po čobodri 4. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: zaradi očeta bom pomagal fantu iz te čobodre; sebi je pomagal, nas je pa pustil v tej čobodri ♪
  10.      čobodráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr., redko 1. čofotati: nekje za ovinkom čobodrajo race v vodi / otroci čobodrajo po mlaki 2. hitro in nerazločno govoriti; žlobudrati: čobodra po turško ♪
  11.      čofáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slišno, plosko udarjati po vodi: z veslom čofa po gladini // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: otroci čofajo po blatu 2. preh., ekspr. slišno, plosko udarjati z roko: čofa ga po ustih 3. ekspr., redko slišno, plosko padati: drobci streliva čofajo v mehko prst ♪
  12.      čofodráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. čofotati: gosi čofodrajo po vodi / po cele dneve so otroci čofodrali po ribniku ♪
  13.      čofotáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slišno, plosko udarjati po vodi: otrok čofota v banjici / raca čofota s krili po vodi // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: čofotati po lužah, po blatni poti 2. slišno, tleskajoče padati ali teči: studenec čofota v korito; voda čofota s strehe // dajati tleskajoče, zamolkle glasove: škornji so zajemali vodo in ob vsakem koraku čofotali; brezoseb. pod nogami je čofotalo čofotáje: čofotaje bresti vodo čofotajóč -a -e: čofotajoč dež ♪
  14.      čofôtniti  -em dov. (ó ȏ) 1. slišno, plosko udariti po vodi: riba je čofotnila z repom 2. pog., ekspr. pasti: zakrilil je z rokami in čofotnil v reko 3. brezoseb. dati tleskajoč, zamolkel glas: ob vsakem zamahu z veslom je čofotnilo ♪
  15.      čoháti  -ám in čóhati -am nedov. (á ȃ; ọ̑) 1. drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čohati kravo, psa za ušesi; svinja se čoha ob pregrado / nizko: ne čohaj se kar naprej! čohati se pod pazduho ∙ nizko ne čohaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo 2. s čohalom čistiti: neprestano krtači in čoha svoje konje ♪
  16.      čòk  čôka m (ȍ ó) 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno / stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok ◊ arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu ♪
  17.      čokátec  -tca m (ȃ) ekspr. čokat človek: spredaj je stal čokatec v sivi jopici ♪
  18.      čolnárski  -a -o [u̯n] prid. (á) nanašajoč se na čolnarje ali čolnarjenje: čolnarski šport, turnir; čolnarska služba, svetilka ♪
  19.      čòp  medm. (ȍ) posnema glas pri padcu: gosi se zapodijo, čop, v vodo ♪
  20.      čópast  in čôpast -a -o prid. (ọ́; ó) nanašajoč se na čop: čopasta kokoš; vojaki s črnimi čopastimi kapami / čopasti lasje; čopaste obrvi ♦ zool. čopasti ponirek; čopasti škrjanec ♪
  21.      čôpkast  in čópkast -a -o prid. (ō; ọ̑) nanašajoč se na čopek: čopkast golob / čopkasti našitki ♪
  22.      čopotáti  -ám nedov. (á ȃ) čofotati: otrok zadovoljno čopota v vodi / fantje čopotajo po ribniku / dež čopota s strehe; voda brizgajoč čopota; brezoseb. v čevljih mi čopota ♪
  23.      čožót  -a m (ọ̑) nav. slabš. italijanski ribič, zlasti z otoka Chioggia: čožoti se vračajo z lova ♪
  24.      čréden  -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čredo: čredna žival / čredni človek; čredna miselnost ♪
  25.      črédenje  -a s (ẹ́) glagolnik od črediti: izboljšati organizacijo čredenja ♪

   2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA