Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Jo (21.981-22.005)


  1.      svetlíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od svetlikati se: svetlikanje gnijočih rastlin in živali / svetlikanje ledenika v soncu / zlobno svetlikanje v očeh ♦ biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; fiz. svetlikanje sevanje za snovi značilne svetlobe zlasti zaradi zunanjih vplivov ♪
  2.      svetlíkati se  -am se stil. svetlíkati -am nedov. (ȋ) oddajati, dajati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: nekatera živa bitja se ponoči svetlikajo; ta riba se rdeče svetlika / sonce se je svetlikalo izza oblakov; skozi raznobarvna stekelca se svetlikajo medli plamenčki // odbijati svetlobo na posameznih delih, ploskvah: morje se svetlika; mokri pesek se svetlika v soncu; kovinsko se svetlikati // biti viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se svetlikala letala; med drevjem se svetlika hiša / v očeh so se jim svetlikale solze ● ekspr. skozi okno se svetlika dan dani se; ekspr. visoko v gorah se svetlika sneg je; ekspr. polagoma se mu je začelo svetlikati, kako je s stvarjo začel je spoznavati, razumevati svetlikajóč se -a -e: v mesečini svetlikajoči se potok; vlažno svetlikajoče se oči; svetlikajoče se jezero ♪
  3.      svetlíti  -ím nedov., svétli in svêtli (ȋ í) delati kaj bolj svetlo, bleščeče: svetliti bakreno ploščo; s cunjo svetliti parket ♦ usnj. svetliti usnje // povzročati, da je kaj bolj svetlo: noč ni bila temna, ker jo je svetlil sneg; zarja že svetli nebo; obzorje se je počasi svetlilo svetlíti se 1. odbijati svetlobo: okna se svetlijo v soncu; parket se je lepo svetlil svetil / knjiž.: na travniku se svetli rosa je; na roki se mu svetli zlat prstan ima, se mu lesketa 2. svetlo se odražati, kazati: v dolini se svetli cesta svetlèč -éča -e: svetleč papir; stopiti na svetleč se parket; svetleča se kovinska ploščica; modrikasto svetleče se perje race ♪
  4.      svetlo... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na svetel: svetlodlak, svetloglav, svetlonog ♪
  5.      svetlôba  -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh: rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti ♪
  6.      svetlôben  -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na svetlobo: svetlobni pojavi; svetlobni vir; svetlobni žarek / svetlobna naprava, priprava; svetlobne rakete; svetlobno telo svetilo / svetlobni napis, signal, znak; svetlobna črta / svetlobni dražljaj / svetlobni delec; svetlobni spekter; svetlobna hitrost; svetlobna jakost ◊ avt. svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet; bot. svetlobna sinteza fotosinteza; elektr. svetlobni izkoristek razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo; fiz. svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene; grad. svetlobni jašek jašek v sredini stavbe ali ob kletnih prostorih za dovajanje svetlobe; teh. svetlobni kazalec svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skali svetlôbno prisl.: svetlobno občutljiva plast ♪
  7.      svêtlost  tudi svetlóst in svètlost -i [tretja oblika vǝt] ž (é; ọ̑; ǝ̀) 1. lastnost svetlega, svetla barva: svetlost obleke, pohištva / svetlost barv 2. fiz. razmerje med svetilnostjo ploskovnega svetila in sevajočo površino: meriti, nastaviti svetlost; regulator svetlosti ♪
  8.      svêtlosten  tudi svetlósten in svètlosten -tna -o [tretja oblika vǝt] prid. (é; ọ̑; ǝ̀) nanašajoč se na svêtlost: svetlostni kontrast; svetlostna stopnja / svetlostni viri svetlobni ♪
  9.      svetníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetníke: svetniški kipi; svetniški življenjepis / svetniški sij svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov / svetniško potrpljenje svetníško prisl.: živeti svetniško; svetniško potrpežljiv človek ♪
  10.      sveto... 1 prvi del zloženk nanašajoč se na svet, zemlja: svetobežen, svetomrznost, svetožalje ♪
  11.      sveto... 2 prvi del zloženk nanašajoč se na svet prid.: svetogorski, svetopisemski, svetoskrunstvo ♪
  12.      svetobólen  -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na svetobolje: svetobolni estet; svetobolno razpoloženje / svetobolna ljubezen do človeštva ♪
  13.      svetobólje  -a s (ọ̑) nazor, ki izraža bolečino, žalost zaradi neskladja med idealom in resničnostjo, hotenjem in dosegljivostjo tega: svetobolje v Stritarjevih delih / predajati se mladostniškemu svetobolju ♪
  14.      svetoivánski  -a -o prid. (ȃ) nar., v krščanskem okolju nanašajoč se na praznik Janeza Krstnika 24. junija: svetoivanski običaji ♪
  15.      svetoléten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sveto leto: svetoletno romanje v Rim / svetoletni odpustki ♪
  16.      svetonôčen  -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na sveto noč: svetonočna maša / svetonočne pesmi božične pesmi ♪
  17.      svetopísemski  -a -o [sǝm] prid. (ȋ) nanašajoč se na sveto pismo: naslikati svetopisemski prizor; svetopisemska snov, zgodba / svetopisemske knjige ♦ rel. svetopisemski kanon seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig; svetopisemski očaki ♪
  18.      svetosávski  -a -o prid. (á) v stari Jugoslaviji nanašajoč se na svetega Savo: svetosavska proslava / svetosavska nagrada ♪
  19.      svetoskrúnski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na svetoskrunstvo: svetoskrunsko početje / to so svetoskrunske besede ♪
  20.      svetósten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na svetóst: svetostno vedenje / njegovi junaki so bajeslovne ali svetostne osebe ♪
  21.      svetoštéfanski  -a -o prid. (ẹ́) 1. v krščanskem okolju nanašajoč se na praznik svetega Štefana 26. decembra: svetoštefanske šege 2. knjiž. nanašajoč se na ogrskega kralja Štefana I.: svetoštefanska krona / svetoštefansko kraljestvo ogrsko kraljestvo ♪
  22.      svetoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor z (na)sveti usmerja, vodi: bil je njihov prijatelj in svetovalec; izbrati si koga za svetovalca; dober, preudaren svetovalec // navadno s prilastkom kdor daje (na)svete, strokovna mnenja: sodeloval je pri tem projektu kot svetovalec; priložnostni, stalni jezikovni svetovalec; imajo novega modnega, pravnega, umetniškega svetovalca ♦ ped. poklicni svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri izbiri najustreznejšega poklica; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: biti imenovan za svetovalca / posebni svetovalec predsednika; samostojni svetovalec; svetovalec državnega sekretarja za zunanje zadeve 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: napredoval je v svetovalca / sodni svetovalec sodni svetnik ♪
  23.      svetoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na svetovanje: svetovalna naloga, vloga / organizirati svetovalno službo; svetovalno delo / svetovalni organ; svetovalna telesa skupščine ♪
  24.      svetoválnica  -e ž (ȃ) posvetovalnica: hoditi, iti v svetovalnico / vzgojna svetovalnica; svetovalnica za kontracepcijo / poklicna svetovalnica ♪
  25.      svetováti  -újem in svétovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 1. izražati svoje mnenje o tem, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju, ravna, dela: prijatelj mi je to svetoval; svetoval ji je, naj raje počaka z nakupom; dobro, slabo svetovati; težko je prav svetovati / zdravnik mu je svetoval ležanje; natakar jim je svetoval, naj (si) naročijo ribe / vsem je rad svetoval pomagal z nasvetom; ekspr. svetujem ti, da ga pustiš na miru pusti ga na miru 2. s prislovnim določilom dajati (na)svete, strokovna mnenja: svetovati v zakonskih zadevah; strokovno svetovati kmetovalcem ● preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov ♪

   21.856 21.881 21.906 21.931 21.956 21.981 22.006 22.031 22.056 22.081  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA