Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Jo (11.981-12.005)


  1.      normála  -e ž (ȃ) normalna višina, stopnja: voda je presegla normalo / telesna temperatura je padla na normalo; gladina je nad normalo ◊ geom. normala premica, pravokotna na dano črto ali dano ploskev, pravokotnica; glavna normala premica, v kateri se sekata pritisnjena ravnina v dani točki prostorske krivulje in v tej točki na krivuljo pravokotna ravnina ♪
  2.      normálije  -lij ž mn. (á ȃ) jur., nekdaj uradni predpisi, odločbe za poslovanje, organizacijo (nižjih) organov državne uprave, šolstva, železnic: držati se normalij / normalije za srednje šole // zbirka takih predpisov, odločb ♪
  3.      normalizácija  -e ž (á) glagolnik od normalizirati: prizadevati si za normalizacijo cen / normalizacija meddržavnih odnosov; normalizacija položaja v državi / publ. prehod iz krize v normalizacijo v normalno, urejeno stanje ♪
  4.      normalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti, da postane kaj normalno, pravilno: z injekcijo so skušali normalizirati delovanje srca; vreme se normalizira / normalizirati naraščanje cen / prizadevajo si čim hitreje normalizirati promet narediti, da bi mogel promet potekati, razvijati se normalno, neovirano / državi sta normalizirali medsebojne odnose; življenje se je normaliziralo uravnalo, uredilo ◊ metal. normalizirati jeklo s toplotno obdelavo doseči enakomerno sestavo in bolj fino strukturo jekla ♪
  5.      normalnotíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normalni tir: normalnotirna proga, železnica / normalnotirni vagoni ♪
  6.      normatív  -a m (ȋ) 1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa; normativi materiala; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo // kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere; izdati, prebrati normative 2. knjiž. merilo, kriterij: zanj je znanost odločilni normativ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / redko njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model ● publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve ♪
  7.      normatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normo, pravilo, zakon: pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično stran človekovega razvoja / normativna trditev, zahteva; njegova estetika hoče biti normativna / normativni posegi v knjižni jezik / zakoni in drugi normativni akti; odločba je za naše ravnanje normativna / normativni organi oblasti ♦ filoz. normativne znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja; lingv. normativni kvalifikator kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede na normo knjižnega jezika; informativno-normativni slovar; normativna slovnica slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku normatívno prisl.: normativno določiti ♪
  8.      nórmen  -mna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na norma 2: zvišati delavcem normne postavke / izdelek ni v skladu z normnimi predpisi ♪
  9.      normírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. s predpisom, zakonom določiti, kakšno sme, mora kaj biti: normirati cene / normirati s predpisom, zakonom 2. navadno v zvezi normirati delo določiti količino dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: delo so vsem normirali / normirati delovno mesto ◊ lingv. normirati knjižni jezik določiti, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; mat. normirati enačbo premice pretvoriti enačbo v normalno obliko; teh. normirati izdelek s predpisom za vso državo enotno določiti mero, kakovost izdelka; standardizirati normíran -a -o: normirane cene; oblika, kvaliteta izdelka je normirana; zakonsko normirana razmerja; njegovo delo je normirano ♪
  10.      normírski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normirce ali normiranje: normirski oddelek, tečaj / normirski priročnik ♪
  11.      noroglávec  -vca m (ȃ) ekspr. nespameten, neumen človek: ta noroglavec pa še sili za njo; predrzni noroglavci ♪
  12.      noroglávost  -i ž (ā) ekspr. lastnost noroglavega človeka: ni računal z njihovo noroglavostjo / počenjati noroglavosti nespametna, neumna dejanja ♪
  13.      noróst  -i ž (ọ̑) 1. ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: napravil je veliko norost; počenjati, uganjati norosti; mladostne norosti / modna norost nenavadna, neprimerna, pozornost vzbujajoča modna novost // kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost 2. zastar. duševna bolezen: njegove norosti zdravniki niso mogli ozdraviti ● ekspr. sramota ga je grizla do norosti zelo; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most ♪
  14.      norvéški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Norvežane ali Norveško: norveški film / norveška meja ◊ agr. norveški soliter umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; zool. norveški rak večji morski rak svetlo rožnate barve z okusnim mesom; škamp ♪
  15.      nosáč  -a m (á) 1. kdor se poklicno ukvarja z nošenjem, prenašanjem prtljage, zlasti na železniški postaji, v pristanišču: nosač je prtljago odnesel v garderobo; plačati nosaču; poklicati nosača / najeti nosače za ekspedicijo 2. kdor nosi, prenaša kaj sploh: nosači so ves dan natovarjali vreče; nosači ranjencev ◊ anat. prvo vratno vretence; atlas ♪
  16.      nosáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na nosače: nosaško delo / nosaški trakovi ♪
  17.      noséčniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nosečnice ali nosečnost: nosečniška slabost / nosečniška obleka ♪
  18.      noséčnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na nosečnost: nosečnostna doba / nosečnostne težave ♦ med. nosečnostne pege rjavkaste pege na čelu, licih noseče ženske; nosečnostne proge modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče ženske ♪
  19.      nosemávost  tudi nozemávost -i ž (á) čeb. nalezljiva črevesna bolezen odraslih čebel: obvarovati čebele pred nosemavostjo; huda gniloba, pršičavost in nosemavost ♪
  20.      nósen  in nôsen -sna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na nos: nosne kosti; vnetje nosne sluznice / nosna, ustna votlina / nosne bolezni ♦ anat. nosni greben, hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; nosni pretin; lingv. nosni glas ♪
  21.      nosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci // publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket ◊ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu ♪
  22.      nosílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije ● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje ◊ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  23.      nosílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) navadno z rodilnikom 1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice 2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri // ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana 3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke 4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje 5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov 6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja 7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje 8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko 9. mn., knjiž. nosila: ranjenca so položili na nosilke / platnene nosilke 10. knjiž., redko, v zvezi nosilka letal letalonosilka: pristanišču se bliža nosilka letal ◊ teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  24.      nosílnica  -e ž (ȋ) 1. v nekaterih deželah priprava s sedežem, ležiščem za nošenje, prenašanje pomembnih oseb, žensk: nesti na nosilnici, v nosilnici; papež je stopil z nosilnice; rimske, vzhodnjaške nosilnice / odprta, pokrita nosilnica 2. knjiž. nosila: dvigniti nosilnico z ranjencem; zasilna nosilnica 3. nar. gorenjsko večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: zavezala je nosilnico in si jo dala na glavo / rjuha nosilnica ♪
  25.      nosílnost  -i ž (ȋ) lastnost vozila, naprave glede na največjo dovoljeno, mogočo težo, obremenitev: ta ladja ima nosilnost pet tisoč ton; nosilnost kamiona, žerjava / naše pomorsko podjetje razpolaga z dvesto tisoč tonami nosilnosti ♦ grad. nosilnost mostu; nosilnost tal ♪

   11.856 11.881 11.906 11.931 11.956 11.981 12.006 12.031 12.056 12.081  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA