Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Jej (951-975)


  1.      pohôten  -tna -o prid., pohôtnejši (ó ō) ki čuti, ima veliko željo po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: pohoten moški; bila je zelo pohotna // ki vsebuje, izraža tako željo: pohoten pogled / ekspr. pohotna roka je segla po njej ♪
  2.      pohujševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v krščanskem okolju s svojim vedenjem, ravnanjem povzročati, da kdo izgubi pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: pohujševati mladino; otroci se z branjem takih knjig pohujšujejo 2. ekspr. slabo vplivati, kvariti: njegovo zabavljanje je pohujševalo sodelavce ● ekspr. ljudje so se pohujševali nad njegovimi slikami zgražali ♪
  3.      poizvedováti  -újem tudi pozvedováti -újem nedov. (á ȗ) z večkratnim vpraševanjem ugotavljati, odkrivati: poizvedoval je med znanci, če so ga videli; pri njem so poizvedovali po vremenu / že spet poizvedujejo za njim ga iščejo poizvedujóč tudi pozvedujóč -a -e: prišli so v vas, poizvedujoč za partizani; prisl.: poizvedujoče ga je pogledala ♪
  4.      pojasnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: pojasnjevati učencem nove pojme / vsako sliko pojasnjuje kratek tekst // delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: z rokami je pojasnjeval tujcu, naj hitro odide / pojasnjeval jim je, da tega ni storil on / na zahtevo bralca uredništvo pojasnjuje, da gre za pomoto 2. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: to dejstvo pojasnjuje njegov nenadni odhod / pojasnjevati razmerje do življenja ◊ lingv. odvisniki pojasnjujejo nadredne stavke ♪
  5.      pojésti  -jém dov., 2. mn. pojéste, 3. mn. pojedó tudi pojéjo; pojéj in pojèj pojéjte; pojédel pojédla, stil. pojèl pojéla (ẹ́) 1. končati jed, jedenje: pojedel je in odšel // spraviti hrano, jed v želodec: pojesti jabolko, juho, kosilo; pojesti skledo solate 2. uporabiti, imeti za hrano, jed: drugi narodi pojedo dosti več rib 3. z grizenjem uničiti: ličinke so pojedle vse liste // ekspr., redko porabiti, zmanjšati: veliko dohodka pojedo odplačila / (ves) dobiček je pojedla inflacija ● pog., ekspr. saj ti ne bom avtomobila pojedel, če ga gledam ga ne bom poškodoval, vzel; ekspr. pojesti besedo, obljubo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. saj ga bodo uši pojedle zelo ušiv je; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; ekspr. že dosti očetovega imetja si pojedel si porabil, zapravil; ekspr. tako lepa je, da bi jo človek kar pojedel zelo lepa je; ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. saj te ne bo nihče pojedel ti ne bo nihče storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; ekspr. pojesti boš moral še precej žgancev, da boš to zmogel postati boš moral precej starejši, močnejši; ekspr. z očmi so jo hoteli kar pojesti poželjivo so jo ogledovali; pog. imate kaj za pojesti hrane, jedi (zame); zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje pojéden -a -o: napol pojedena žemlja ♪
  6.      pojmováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: ta izraz, to pooblastilo pojmujejo drugače; lepoto pojmujejo ljudje različno; hotel je povedati, kako on pojmuje življenje in svobodo / ta arhitekt pojmuje stavbo še precej tradicionalno // publ., v zvezi s kot imeti za, šteti za: tako dejanje pojmujejo kot nasilje, kot nečastno; pojmovati samoupravljanje kot eno od bistvenih oblik socialistične demokracije; to se more pojmovati kot priznanje 2. zastar. dojemati, razumeti: takega pesnika so mogli pojmovati samo redki sodobniki; kdor pojmuje veličino življenja, pojmuje tudi veličino smrti / fant je pojmoval lahko, zato je pri učenju hitro napredoval ● publ. kaj pojmujete pod tem izrazom kaj vam ta izraz pomeni, izraža pojmován -a -o: demokratično pojmovani centralizem; zgodovina je v drami pojmovana zelo osebno ♪
  7.      pojmóvnik  -a m (ọ̄) lingv. zbirka strokovnih izrazov, opisanih s stališča pojmov, ki jih označujejo: izdati pojmovnik / Pojmovnik poslovne informatike ● knjiž., redko naveličanost, utrujenost, melanholija ne sodijo v njegov pojmovnik pojmovni svet ♪
  8.      poklepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) nav. ekspr. krajši čas klepetati: ko so se srečali, so poklepetali in se spet razšli / z njim rada poklepeta se pogovori / pritekla je k njej in ji vse poklepetala povedala ♪
  9.      poklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa 2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje 3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon ◊ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu ♪
  10.      pokônci  prisl. (ó) 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci // nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena // izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija ● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož ♪
  11.      pokončeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. namerno delati, da kdo več ne živi: pokončevati taboriščnike v plinskih celicah / pokončevati mrčes s strupi 2. delati, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: pokončevati gozdove; veliki valovi pokončujejo na obalah vse, kar dosežejo ♪
  12.      pokrónati  -am dov. (ọ̑) pog., v zvezi z ga 1. narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga je kaj pokronal, se je zmeraj zatekel k njej; s tako odločitvijo ga je zares pokronal // narediti napako: bal se je, da ga bo pri nastopu kaj pokronal 2. poveseljačiti: za slovo so ga še malo pokronali ♪
  13.      pokúsiti  -im dov., pokúšen (ú ȗ) dati v usta ali popiti, pojesti majhno količino česa za ugotovitev kakovosti zlasti glede na okus in aromo: pokusila je kavo, če je dovolj sladka; vino je pokusil, nato pa popil; kuharica jed večkrat pokusi / prinesla jim je pokusit, kakšno potico je spekla; povabil jih je, da bi pokusili novo vino // ekspr., navadno z nikalnico malo popiti, pojesti: kruha ni niti pokusil; vino je samo pokusil / črne kave sploh ne pokusi pije; svinine še dolgo ne bo smel pokusiti jesti / kot povabilo pokusite no kakšen piškot pojejte, vzemite ♪
  14.      pokúšati  -am nedov. (ú) dajati v usta ali piti, jesti majhno količino česa za ugotovitev kakovosti zlasti glede na okus in aromo: pokušati jedi in pijače; strokovno pokušati / pokušal je grozdje, če je že dovolj zrelo / ekspr.: v zidanici so pokušali novo vino pili; pazi, da ne boš preveč pokušal, ko boš pretakal // ekspr., navadno z nikalnico malo piti, jesti: jej, nikar samo ne pokušaj; kosilo je le pokušala ♪
  15.      pokvantáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. krajši čas kvantati: rad pokvanta / spet je nekaj pokvantal o njej ♪
  16.      pôla  -e ž (ó) 1. večji kos papirja pravokotne oblike: preganiti polo; pregledoval je dolge pole, popisane s številkami / razrezati papir na pole / pola papirja // s prilastkom tak kos papirja, prirejen za različne namene: popisna pola; izpolniti vprašalno polo / izrezovalna pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo; krojna pola papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu 2. obrt. sestavni del ženskega krila od pasu do roba krila: urezati pole; sprednja, zadnja pola / krilo na štiri pole 3. nav. mn., star., navadno s prilastkom spodnji del daljšega oblačila, zlasti suknjiča, plašča: zaplesti se v plaščne pole; halja z dolgimi polami ● zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga ◊ biol. klična pola zarodna plast; min. pola tanjša plast rudnine; tisk. avtorska pola enota za merjenje obsega avtorskega dela zaradi obračuna honorarja, trideset tisoč grafičnih znakov; knjigoveška pola kos papirja določene velikosti, ki navadno trikrat preganjen dá v knjigi šestnajst strani; tiskovna ali tiskarska pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska; vzorčna pola natisnjena pola za ogled; um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka; zal. idealna avtorska pola ♪
  17.      polaščeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) polaščati se: polaščevati se tujega ozemlja / polaščevati se njihovih idej / otožne misli se ga polaščujejo; strah se ga polaščuje ♪
  18.      poliéder  -dra m (ẹ́) geom. telo, ki ga omejujejo mnogokotniki: površina poliedra / pravilni polieder ki ga omejujejo skladni pravilni mnogokotniki ♪
  19.      polívek  -vka m (ȋ) 1. glagolnik od politi: polivek z mrzlo vodo ga je osvežil; to spoznanje je delovalo na vse kot mrzel polivek je vse zelo prizadelo, razočaralo 2. tekočina, ki se polije: polivki se stekajo v kotanjo ◊ farm. pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline s hladno vodo ♪
  20.      póln  -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) 1. v katerem je toliko česa a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov / nav. ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta / izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče / čas polnega razcveta baročne umetnosti 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi / napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno / to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv ● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem ◊ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju pólno 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi ● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite ♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo ♪
  21.      polníti  in pólniti -im [u̯n] nedov. (ȋ ọ́) 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: polniti blazine s perjem, volno; polniti jeklenke s plinom; ekspr. pridno je polnil kozarce nalival / voda je vedno bolj polnila kotanjo; spustili so zapornice in ribnik se je začel polniti / polniti cement v vreče dajati; polniti vino v steklenice natakati // delati, da prihaja kaj kam: polniti ladjo s tovorom / polniti puško, top nabijati // gastr. delati, pripravljati jed z nadevom; nadevati: polniti paprike / polniti klobase z rižem in drobovino 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so začeli polniti dvorano; trg se je začel polniti / ta film že dolgo polni naše kinematografe 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je polnil dim cigaret; klici na pomoč so polnili večerni zrak / vrišč ji je polnil glavo, ušesa // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je polnila tišina / dušo mu je polnila žalost / strast ga je polnila z nestrpnostjo ga je delala nestrpnega; pogled na prizor ga je polnil z gnusom ga je navdajal 4. ekspr., redko dajati čemu vsebino, smisel: delo mu polni življenje / otroku polnijo dneve zelo preproste stvari mu jih bogatijo, delajo kratkočasne ● ekspr. ta igralka polni blagajne kinematografov zaradi njene priljubljenosti kinematografska podjetja dobro zaslužijo; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo glave, ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. urednik je skoraj sam polnil list pisal, pripravljal članke za list; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; ekspr. take slike so nekdaj polnile sprejemnice bogatih meščanov so pogosto ali v večjem številu visele v sprejemnicah; ekspr. ta novica že nekaj dni polni stolpce, strani časopisov veliko pišejo o njej; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; žarg., fin. tekoči račun se polni na tekočem računu se zbira vedno več denarja; ekspr. čemu bi si polnil glavo s podatki bi si jih prizadeval zapomniti ◊ elektr. polniti akumulator delati, da pride v akumulator toliko električne energije, kolikor jo lahko sprejme; metal. polniti plavž dajati vložek v plavž; polniti vrtine vlagati vanje naboje ali razstrelilno mešanico; tekst. polniti tkanino delati jo navidezno gostejšo polnèč -éča -e: mimo je pripeljal tovornjak, polneč ulico z ropotom pólnjen -a -o: rezervoar bo stalno polnjen ♪
  22.      položíti  -ím dov., polóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati / udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil / ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati ● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi ◊ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja položíti se 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti / redko s hrbtom se je položil na steno naslonil 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel položèn -êna -o: čez zaboje položena deska ∙ ekspr. polje je položeno med goro in reko leži ♪
  23.      pólprepústen  -tna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ú) ki prepušča tekočino in v njej raztopljene delce določene velikosti: polprepustna opna ♦ fiz. polprepustna ploščica ploščica iz prozorne snovi s kovinsko prevleko, ki del svetlobe prepusti, del pa odbije ♪
  24.      pólsénca  -e [u̯s] ž (ọ̑-ẹ̑) rahla, manj izrazita senca: te rastline potrebujejo polsenco / na obrazu portretiranke se sence menjavajo s polsencami / rasti v polsenci ♦ astr., fiz. območje za neprosojnim telesom, kamor prihaja samo del svetlobe od svetila ♪
  25.      pólžji  -a -e [u̯ž] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na polže: polžja hišica / polžja sled 2. ekspr. ki ima majhno hitrost; počasen: polžja vožnja; polžje premikanje avtomobilov v koloni / voziti s polžjo hitrostjo zelo počasi ● ekspr., redko ne umikajte se v svoje polžje hišice v svoje ozke, zasebne kroge; knjiž. polžje življenje nerazgibano, brezciljno; prisl.: vrsta se premika po polžje; zadevo rešujejo po polžje; po polžje zviti ostružki ♪

   826 851 876 901 926 951 976 1.001 1.026 1.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA