Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Jej (701-725)


  1.      njén  -a -o zaim. (ẹ́) 1. izraža svojino bitja, osebe ženskega spola, ki je govoreči ne enači s seboj in je ne ogovarja, ali stvari ženskega spola, o kateri je govor: njen dežnik, klobuk; gora in njen vrh; njena hiša; posestvo bo njeno / njeni lasje; njena postava 2. izraža splošno pripadnost temu bitju, osebi, stvari: njena domišljavost, skrb; ta misel ni njena; njeno prepričanje // izraža razmerje med tem bitjem, osebo, stvarjo in okolico: naša domovina in njen položaj v svetu; njena čast; njeno dobro ime 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do tega bitja, osebe, stvari: njen oče, ženin / njene prijateljice / nova literarna smer in njeni predstavniki 4. izraža izhajanje od tega bitja, osebe, stvari: lipa in njen les; njen pozdrav; njena pomoč; srna in njeno meso; njeno petje; njeno pismo staršem 5. pog. izraža (stalno) povezanost s tem bitjem, osebo, stvarjo: njen pisatelj je Cankar; to je spet ena (od) njenih muh; njene palačinke so kuharsko čudo 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: njenemu Mihcu je vse dovoljeno // v nekaterih državah izraža spoštovanje: njeno kraljevsko veličanstvo ● star. bliža se ji njen čas porod; pog. njen tip so dolgolasci ustrezajo njenemu okusu, predstavam; ekspr. otroka sta čisto njena njej podobna; prisl.: soba je opremljena po njeno; sam.: pog. njenega ni doma njenega moža; njene so izselili njene bližnje sorodnike; pog. njena bo obveljala njena odločitev; tu ni dosti njenega njene lastnine; po njenem to ni prav po njenem mnenju; prim. njegov, njihov, njun ♪
  2.      nóbel  [bǝl] prid. neskl. (ọ́) pog. imeniten, gosposki, odličen: nobel ljudje ne govorijo tako prostaško / tuje besede se mu zdijo bolj nobel / ona je zmeraj nobel zelo lepo, izbrano oblečena / ekspr. ne bodi tako nobel, sedi in jej // dober, lep, udoben: ima nobel avto, stanovanje; prisl.: nobel se oblačiti; nobel potovati / v povedni rabi v mestu je marsikaj bolj nobel ♪
  3.      nóč  -í ž (ọ̑) 1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. dan: kar mirno spi, saj je še noč; noč se bliža, mineva; noč se dela noči se; knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se; star. storila se je noč znočilo se je; kar tu bomo počakali noči da se znoči; prebedeti, prespati noč; ekspr. krik je pretrgal noč; pesn. črna noč; dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč; ekspr. gluha, trd(n)a noč; majska, zimska noč; noči so že hladne; ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem; noč od nedelje na ponedeljek; noč med prvim in drugim majem; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč; kot noč pa dan sta zelo različna; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval; celo noč se je premetaval na postelji; to noč bomo lahko zbežali nocoj; delal je do noči; prebudil se je sredi noči; čez noč je zapadel sneg; vrnil se je na noč ko se je znočilo, pod noč ko se je nočilo; za noč si je pripravila čaj za ponoči; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh; star. v noči ni mogel spati ponoči; vrni se še pred nočjo; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo; noč za nočjo prihaja k njej; star. bilo je še pozno v noč ponoči; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija; vlak drvi skozi noč; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč 2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč; naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja // knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč ● noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem; poročna noč prva noč po poroki; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša ◊ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč ♪
  4.      nôga  -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi nógo nóge (ó) 1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli; noge so se mu od strahu šibile, tresle; iztegniti, skrčiti noge; umivati si noge; zlomiti si nogo, obe nogi; ima debele, suhe, tanke noge; desna, leva noga; krive, lepe noge; prekrižane, razkoračene, spodvite noge / invalid z leseno nogo protezo, ki zamenjuje nogo; ekspr. noge na iks po obliki podobne črki X, na o po obliki podobne črki O / prestopati se z noge na nogo; tukaj piha pod noge v noge; v noge me zebe; stati na eni nogi / pogledati žensko pod noge njene noge; brcnil ga je v nogo v del pod kolenom / kot povelje k nogi postavi puško k nogi; kot ukaz psu k nogi; kot vzklik na noge vstani(te) / konjske, kozje, mušje, ptičje noge; sprednje, zadnje noge; taji in skriva kot kača noge / kot kletvica pasja noga, tega pa nisem vedel // del te okončine od gležnjev do konca prstov: noge se mu potijo; bose, otekle, ožuljene noge / stopil mu je na nogo; na nogah ima copate; palec na nogi; sneg se mu je udiral pod nogami 2. spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave: miza ima štiri noge; odviti, pritrditi nogo; oglate, okrogle noge; posteljne noge; stolček na treh nogah; miza z eno nogo; pog. noga od stola noga pri stolu, noga stola ● teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; ekspr. noge ga niso več držale, nosile ni mogel več hoditi; pog., ekspr. tu dobi, ima vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč; ekspr. ogledal si ga je od nog do glave vsega; nižje pog. iti k nogam peš; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti, spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. skočiti na noge hitro vstati; ekspr. dogodek je vso policijo spravil na noge policija je začela akcijo; ekspr. glej pod noge pazi, kako, kod hodiš; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; šalj. pijača mu je šla, zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; pog. cel dan je bil na nogah je stal, hodil, zlasti pri delu; ekspr. ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni; pog. je dober v nogah pri hoji zdrži velike napore; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; ekspr. gori mu pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; neustalj. biti s kom na bojni nogi sprt; ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; nar. kurja noga divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak; ima lahke, težke noge lahko, težko hodi; pog. postaviti se na lastne, svoje noge osamosvojiti se; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; neustalj. živeti na veliki nogi razkošno, potratno; ekspr. biti nov od nog do glave biti oblečen v nova oblačila; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije ◊ aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh; bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus; med. ploska noga z izravnanim srednjim delom stopala; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje; šport. odrivna noga s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; zool. noga razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri polžih uporablja za lezenje; oprijemalna noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti; plavalna noga s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti; plezalna noga s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj; noge hodilke okončine za hojo, zlasti pri rakih ♪
  5.      normálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave // ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno // ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji 4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose ∙ ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno 5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen ◊ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0° C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic normálno 1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika - kar je popolnoma normalno - ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega ♪
  6.      normatív  -a m (ȋ) 1. nav. mn. količina delovnega časa, surovin, potrebna za izdelavo, uresničitev česa: izračunati, predpisati, znižati normative; minimalni, približni normativi / normativi (za porabo) časa; normativi materiala; normativi za gradnjo stanovanj / zaradi novih normativov se je število šolskih oddelkov povečalo // kar določa za to potrebno količino: normativi predpisujejo drugačne mere; izdati, prebrati normative 2. knjiž. merilo, kriterij: zanj je znanost odločilni normativ; nimamo zanesljivih normativov za ugotavljanje telesnih zmogljivosti / redko njegovi slovnici je bila glavni normativ latinščina zgled, model ● publ. estetski, jezikovni normativi predpisi, zahteve ♪
  7.      nosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci // publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket ◊ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu ♪
  8.      nosílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije ● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje ◊ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  9.      nótranjica  tudi notránjica -e ž (ọ́; ȃ) anat., rabi se samostojno ali kot prilastek žleza z notranjim izločanjem: žleze notranjice slabo delujejo ● star. notranjica ga lomi božjast ♪
  10.      novodôbnik  -a m (ȏ) knjiž. sodobnik: novodobniki se navdušujejo za čutnost; napake novodobnikov ♪
  11.      nráv  -í ž (ȃ) knjiž. 1. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta različne nravi / v njej se je prebujala ženska nrav; človek mirne, preračunljive nravi / ekspr. ona je lahke nravi / po svoji nravi je veseljak 2. morala, etika: nrav in pravo sta nepogrešljivi opori družbenega življenja ● knjiž. v romanu je prikazal čiste nravi Slovanov in pokvarjenost Bizantincev značaje; knjiž. vse bolj je spoznaval nrav malomestnega življenja posebnosti, značilnosti ♪
  12.      obárvanje  -a s (ȃ) glagolnik od obarvati: obarvanje lesa, tkanine / miljejsko obarvanje oseb ♪
  13.      óbčestvo  in občéstvo -a s (ọ̄; ẹ̑) knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva; biti član, del slovenskega narodnega občestva; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo; državno občestvo država ♦ rel. cerkveno občestvo člani cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah ♪
  14.      občudováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti; ekspr. občudujem vas, ker ste vse to sami napravili / občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost / iron. občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati / ekspr. občudoval ga je vse življenje cenil, spoštoval 2. gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in izražati tak odnos: obiskovalci občudujejo razstavljene slike; občudovati naravo, planine; ženske so glasno občudovale njeno obleko 3. imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa: mladina občuduje moderno glasbo občudováje knjiž.: občudovaje so ga gledali občudujóč -a -e: poslušal ga je, občudujoč njegovo znanje; občudujoči pogledi; prisl.: občudujoče gledati občudován -a -o: najbolj občudovana slika; občudovano dekle ♪
  15.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  16.      obdeloválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obdelovanje: a) obdelovalni stroški; obdelovalna intenzivnost / obdelovalna zemlja zemlja, na kateri se gojijo poljske rastline, trava, vinska trta ali sadno drevje; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje ♦ agr. obdelovalni načrt načrt o pripravi zemlje, semena, sadik, kolobarjenja b) obdelovalni postopek; obdelovalne metode; obdelovalna zmogljivost / stružnica in drugi obdelovalni stroji; obdelovalna industrija ♪
  17.      obdelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati // žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti // na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati // načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih // publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal ◊ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati obdelován -a -o: lastnosti obdelovanega materiala; dobro obdelovana zemlja ♪
  18.      obeleževáti  -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. označevati, zaznamovati: obeleževati drevje za sečnjo 2. biti značilen, prevladujoč: razpravo obeležuje jasnost in nazornost; drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov ♪
  19.      obétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme ∙ ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen // navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh obétati se nav. 3. os. izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost; obeta se mu uspeh; ekspr. obetajo se nam lepši časi obétati si pričakovati: od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi; obetajo si boljše uspehe; publ. obetajo si še nove potresne sunke obetajoč -a -e: obetajoč nasmeh; obetajoč pisatelj, športnik; obetajoča kariera; prisl.: obetajoče se nasmehniti obétan -a -o: uresničitev že dostikrat obetanih reform ♪
  20.      obilováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. imeti veliko, mnogo česa: v tem času potoki obilujejo z vodo ♪
  21.      obiskáti  -íščem dov., obíščite in obiščíte (á í) 1. iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obiskati bolnika, prijatelja; grem obiskat znanca v bolnico; obiskati soseda na domu; že dolgo nas ni nihče obiskal; malokdaj se obiščejo / publ. naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko revijo boste dobili, bo izhajala 2. opraviti kako pot z določenim namenom: zdravnik je obiskal bolnika; novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej / knjiž. obiskati frizerja, odvetnika iti k frizerju, odvetniku / publ.: goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo; obiskati izletniško točko / obiskati prireditev udeležiti se je; obiskati razstavo ogledati si jo // knjiž. iti, priti kam: obiskati grobove padlih; vsak dan obišče mestni park 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: na stara leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje; sreča nas je obiskala / spanec jih dolgo ni obiskal dolgo niso zaspali ● ekspr. zvečer nas je obiskalo sovražno letalo je priletelo; knjiž. to področje velikokrat obišče potres na tem področju je velikokrat potres; publ. tatovi so obiskali znanega zlatarja so okradli obiskán -a -o deležnik od obiskati: obiskani kraji so bili zelo zanimivi // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: dobro obiskan ples; oba hotela sta enako obiskana ♪
  22.      obiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
  23.      objasnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko pojasnjevati: objasnjevati nerazumljiva mesta besedila / ta dejstva nekoliko objasnjujejo njegovo odločitev ♪
  24.      objésti  -jém dov., 2. mn. objéste, 3. mn. objedó tudi objéjo; objéj in objèj objéjte; objédel objédla, stil. objèl objéla (ẹ́) z grizenjem načeti, poškodovati: koza je objedla grm; gosenice so objedle zelje / zastar. psi so objedli tujca ogrizli objésti se star. preobjesti se: krava se je objedla, zato jo napenja objéden -a -o: od lisic objedeno truplo ♪
  25.      obkoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja: začeli so obkoljevati postojanko / obkoljevali so umikajoče se enote // postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: videl je, da ga neznanci obkoljujejo 2. redko obdajati, obkrožati: redka drevesa so obkoljevala koče ♪

   576 601 626 651 676 701 726 751 776 801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA