Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (64.755-64.779)


  1.      zatrpávati  -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. 1. tlačiti: seno so zatrpavali za leseno pregrado v hlevu / vojake so zatrpavali v tovornjake 2. zapolnjevati, popolnoma napolnjevati: vozila so zatrpavala ceste / dostop na trg se vedno bolj zatrpava ♪
  2.      zatrpéti  -ím dov., tudi zatŕpel; zatrpljèn (ẹ́ í) knjiž. začutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: ob vsakem udarcu je zatrpela z otrokom ● nar. severovzhodno odrasli marsikaj zatrpimo, za otroke je bolj hudo potrpimo, prenesemo ♪
  3.      zatŕtost  -i ž (ȓ) stanje zatrtega človeka: pisatelj je poudarjal junakovo družbeno in zasebno zatrtost ter življenjsko nemoč / ljubezenska, spolna zatrtost ♪
  4.      zatŕzati  -am dov. (r̄) sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi mu zatrzajo / obraz ji je zatrzal // nehoteno sunkovito se skrčiti: mišice na obrazu mu zatrzajo // v zvezi s s, z narediti sunkovite premike, gibe s kakim delom telesa: zatrzati z ustnicami ♪
  5.      zatŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustnice mu zatrznejo ● nar. vzhodnoštajersko zatrzniti vrata pripreti ♪
  6.      zatúhtati  -am dov. (ú) pog. začeti premišljati, razglabljati: ob novici so moški zatuhtali zatúhtati se zamisliti se: zatuhtal se je v bridko resnico; zatuhtati se nad dejstvi ♪
  7.      zatulíti  in zatúliti -im dov. (ȋ ú) 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar ♪
  8.      zatúšati  -am dov. (ȗ) nižje pog. prikriti, zakriti: škandal so poskušali zatušati; spor naj se hitro zatuša ♪
  9.      zatvórnica  -e ž (ọ̑) star. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa; zapornica: odpreti, zapreti zatvornice / vodna zatvornica // premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zatvornico na cesti / železniške zatvornice ● star. odprle so se vse nebeške zatvornice začelo je zelo, močno deževati ♪
  10.      zaudárek  -rka m (ȃ) knjiž., redko neprijeten vonj: zaudarek po znoju ♪
  11.      zaudáriti  -im dov. (á ȃ) redko začeti zaudarjati: poleti meso hitro zaudari / od njega je zaudaril pot; brezoseb. zaudarilo je po plesnobi, vlagi ♪
  12.      zaudárjati  -am nedov. (á) 1. oddajati, dajati neprijeten vonj: meso rahlo zaudarja; gnojna rana zaudarja / brezoseb.: iz ust mu neprijetno zaudarja; zaudarja po alkoholu; v sobi zaudarja po kislem 2. ekspr. imeti, kazati negativne značilnosti česa: govor je zaudarjal po demagogiji zaudarjajóč -a -e: po trohnobi zaudarjajoča klet ♪
  13.      zaújčkati  -am dov. (ȗ) s premikanjem lastnega telesa zagugati koga z namenom pokazati mu posebno naklonjenost: zaujčkati dojenčka, otroka / zaujčkati na rokah zaújčkati se ekspr. zagugati se, zazibati se: čoln se je nenadoma zaujčkal ♪
  14.      zaúkati  -am dov. (ū) 1. oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fant je zaukal; svati so zaukali / glasno zaukati 2. oglasiti se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova zauka ♪
  15.      zaukázati  tudi zaukazáti -kážem dov. (á á á) star. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: zaukazal je zapreči konja; profesor je zaukazal, naj odprejo knjige; s kretnjo, pogledom zaukazati / zaukazati umik zaukázan -a -o: zaukazana je bila velika previdnost ♪
  16.      zaukazováti  -újem nedov. (á ȗ) star. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazovati: v družini je zaukazoval oče; zaukazovati vojakom ♪
  17.      zaúp  -a m (ȗ) zastar. 1. zaupanje: njegov zaup je trden / zaup v lastne moči 2. kredit: prositi za zaup / dati, kupiti kaj na zaup ♪
  18.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  19.      zaúpen  -pna -o prid., zaúpnejši (ū) 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz zaúpno prisl.: zaupno povedati ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  20.      zaupljív  -a -o prid., zaupljívejši (ȋ í) 1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev // ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled; fant z zaupljivimi očmi 2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv 3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje 4. redko zaupen: zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi zaupljívo prisl.: zaupljivo poslušati ♪
  21.      zaupljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zaupljivega človeka: znan je po svoji zaupljivosti / njena zaupljivost jo je spravljala v začudenje ♪
  22.      zaúpnica  -e ž (ȗ) 1. ženska oblika od zaupnik: sestra je moja edina zaupnica / policijska zaupnica / delavska zaupnica 2. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku ♪
  23.      zaúpnik  -a m (ȗ) 1. zaupen prijatelj: ko sva odraščala, sva si bila zaupnika / ekspr. papir je moj edini zaupnik 2. zaupna oseba koga: oskrbnik je gospodarjev zaupnik; partizanski, policijski zaupnik / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev ♪
  24.      zaúpniški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na zaupnike: zaupniško razmerje / zaupniška mreža policije ♪
  25.      zaúpnost  -i ž (ū) 1. lastnost, značilnost zaupnega: zaupnost tujca ga je presenetila / zaupnost pogovora / zaupnost dokumenta // kar je zaupno: pripovedovati zaupnosti 2. zaupljivost: znana je po svoji zaupnosti 3. zaupanje: med njimi se je ustvarila zaupnost ♪

   64.630 64.655 64.680 64.705 64.730 64.755 64.780 64.805 64.830 64.855  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA