Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (64.155-64.179)



  1.      zaposlováti  -újem nedov.) 1. sprejemati koga v delovno razmerje: v podjetju zaposlujejo nove delavce / ekspr. tkalnica zaposluje nad sto žensk v njej je zaposlenih 2. delati, da kdo kaj dela: zaposlovati otroke z različnimi dejavnostmi; zaposloval se je z branjem / ekspr. zaposlovati svoje misli z mladostnimi neumnostmi 3. biti predmet dejavnosti, aktivnosti koga: hiša ga zelo zaposluje / ta problem ga zaposluje že dalj časa / ekspr. potovanje mu je zaposlovalo domišljijo zaposlováti se stopati, vključevati se v delovno razmerje: mladina se največ zaposluje okrog dvajsetega leta / v tej panogi so se zaposlovale zlasti ženske delale
  2.      zapostáviti  -im dov.) 1. dati, priznati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: zapostaviti delavca pri delitvi nagrad; s povzdigovanjem samega sebe je zapostavil druge / zapostaviti dosežke te dobe; zapostaviti študij ekonomije 2. knjiž. postaviti za kaj: najprej zapostavi levo nogo, nato se obrne / pri navajanju imena priimek zapostavimo zapostávljen -a -o: po krivici zapostavljen pesnik; družbeno zapostavljen položaj; sam.: izkoriščani in zapostavljeni
  3.      zapostávljati  -am nedov., stil. zapostavljájte; stil. zapostavljála (á) 1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: pri vsaki priložnosti so ga zapostavljali; zapostavljati otroke; po nepotrebnem se zapostavlja / zapostavljati kmetijstvo na račun industrije; zapostavljati duhovno življenje 2. knjiž. postavljati za kaj: zapostavljati levo nogo za desno / priimek se navadno zapostavlja za ime
  4.      zapotêči se  -têčem se dov., zapotêci se zapotecíte se; zapotékel se zapotêkla se (é) nar. opoteči se: zapotekel se je in padel
  5.      zapotegníti  in zapotégniti -em dov. ( ẹ́) 1. z gibom mišic nenaravno spremeniti položaj česa zlasti v kako smer: kadar je govoril, je ustnice nekoliko zapotegnil; zapotegniti kotičke ust navzdol / zaničljivo je zapotegnil obraz namrdnil 2. povzročiti, da traja kaj dalj časa; potegniti: zapotegniti pogovor / kaj, je zapotegnil zapotegníti se in zapotégniti se zavleči se: branje se je zapotegnilo pozno v noč zapotégnjen -a -o: zapotegnjena govorica; zapotegnjena usta ∙ zapotegnjen obraz dolg in ozek; prisl.: zapotegnjeno reči
  6.      zapotíti se  -ím se dov., zapótil se ( í) star. spotiti se: čelo se mu je zapotilo zapotèn -êna -o: zapoten obraz
  7.      zapóved  -i ž (ọ̑) kar pove, sporoči, da se kaj mora narediti, delati: izpolnjevati, kršiti, prelomiti zapoved; ravnati se po zapovedi / cerkvene zapovedi / ukloniti se očetovi zapovedi zahtevi; star. izvršiti poveljnikovo zapoved ukaz, povelje // ekspr., navadno s prilastkom kar je za koga tako, da se mora upoštevati: prva zapoved pisca je odkritosrčnost / poštenost je osnovna nravna zapoved / modne zapovedi // glagolnik od zapovedati: nasvetu je sledila zapoved ◊ rel. deset božjih zapovedi zapovedi, dane Mojzesu na Sinajski gori; voj. dnevna zapoved dnevno povelje
  8.      zapovédati  -povém dov. (ẹ́) povedati, sporočiti, da se kaj mora narediti, delati: zapovedal jim je počitek ob določenih dnevih; zapovedal jim je, naj skrbijo za reveže; delaj, kakor ti je zapovedal / zapovedal je kmetu napreči konja ukazal zapovédan -a -o: v tem času je bil zapovedan kulturni molk; za to priložnost je zapovedana temna obleka obveznarel. zapovedani praznik praznik, ki se praznuje kot nedelja; prisl., v povedni rabi: zapovedano je živeti v skladu z naravo
  9.      zapovedljív  -a -o prid. ( í) ki (rad) zapoveduje: zapovedljiv človek / zapovedljiv glas zapovedljívo prisl.: zapovedljivo klicati
  10.      zapovedník  -a m (í) 1. kdor zapoveduje: bil je zapovednik v vasi / oče mu je bil hud, strog zapovednik 2. star. poveljnik: postavili so ga za vrhovnega zapovednika; zapovednik trdnjave
  11.      zapovedoválec  -lca [c] m () kdor zapoveduje: soglašati z zapovedovalcem; zapovedovalci in izpolnjevalci zapovedi / postal je zapovedovalec v hiši
  12.      zapovedoválen  -lna -o prid. () ki (rad) zapoveduje: zapovedovalen človek; nekateri otroci so zapovedovalni / zapovedovalne besede zapovedoválno prisl.: zapovedovalno reči, vprašati
  13.      zapovedoválnost  -i ž () lastnost, značilnost zapovedovalnega človeka: motila ga je njena zapovedovalnost
  14.      zapovedováti  -újem nedov.) praviti, sporočati, da se kaj mora narediti, delati: njihova vera jim zapoveduje, da si dobrine delijo; delaj, kakor ti zapoveduje vest // ukazovati: v tej hiši zapoveduje žena; zapovedovati samemu sebi / v pravljicah zapovedovati vetrovom / star. zapovedovati podrejenim // star. poveljevati: zapovedovati vojski zapovedováje stil. zapovedu: zapovedovaje reči zapovedujóč -a -e: zapovedujoč mir, je ugasnil luč; zapovedujoč glas; zapovedujoča kretnja; prisl.: zapovedujoče govoriti
  15.      zapovŕsten  -tna -o prid. () 1. ki leži, se nahaja za drugim: zapovrstni obrambni jarki; zapovrsten niz vagonov 2. ki si neposredno sledi v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: v lestvi manjkata dva zapovrstna klina / dve zapovrstni leti je bila toča / zapovrstni dogodki / zapovrstna številka zaporedna zapovŕstno prisl.: razporejati zapovrstno
  16.      zapovrstjó  prisl. (ọ́) 1. izraža zaporedno razvrstitev v prostoru, času: zapovrstjo korakati, stati / naštel je knjige zapovrstjo, kakor so izhajale; oglej si te slike zapovrstjo 2. izraža, da si pri dejanju vršilci, predmeti dejanja sledijo: pili so zapovrstjo iz enega kozarca; ob odhodu so jima zapovrstjo zaželeli srečno pot 3. izraža, da si časovne enote, ponovitve, stvari neposredno sledijo: več dni zapovrstjo so jo opazovali; zmagal je dvakrat zapovrstjo; več zob zapovrstjo je gnilih // izraža, da si kaj sledi v majhnih časovnih presledkih: zapovrstjo je izdal več knjig; poleti je bilo več prireditev zapovrstjo ● ekspr. tega fanta ji odsvetujejo vsi zapovrstjo prav vsi
  17.      zapovŕstnost  -i ž () značilnost zapovrstnega: zapovrstnost dogodkov; zapovrstnost potresnih sunkov / ugotoviti zapovrstnost dokumentarnih zapisov / vse je prikazano v časovni zapovrstnosti v časovnem zapovrstju
  18.      zapozabíti se  in zapozábiti se -im se dov. ( á) nar. gorenjsko 1. postati duševno odsoten: včasih se je zapozabila in zapela preglasno 2. spozabiti se: kako se je mogel tako zapozabiti
  19.      zapoznèl  in zapoznél -éla -o [e] prid. ( ẹ́; ẹ̑ ẹ́) 1. ki se začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zapoznel razvoj, učinek; zapoznela pomlad; zapoznelo cvetenje 2. ki ostane, se zadržuje kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zapozneli ptič / zapozneli plodovi; zapoznelo cvetje / zapozneli vozniki zapoznélo prisl.: zapoznelo izšla knjiga; prim. zapozneti
  20.      zapoznélec  -lca [lc in c] m (ẹ̑) knjiž. kdor ostane, se zadrži kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: ulice so bile prazne, zadnji zapoznelci so hiteli domov // kdor naredi kaj pozneje kot drugi; zamudnik: zapoznelci v uvajanju moderne tehnologijeknjiž. bil je otrok zapoznelec starši so bili ob njegovem rojstvu že razmeroma stari
  21.      zapoznéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi: danes je malo zapoznel 2. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti se: cvetenje sadja je zapoznelo; prim. zapoznel
  22.      zapozníti  -ím dov., zapóznil ( í) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti: reforme so zapoznile izbruh nezadovoljstva 2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi: če je zapoznil, se je opravičil zapozníti se 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti se: odhod se je zapoznil; žetev se je zapoznila 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zapoznil se je v gostilni / shod se je zapoznil do noči je trajalknjiž. zapoznilo se je in ni mogel nikamor bilo je že pozno (zvečer)
  23.      zapráskati  -am dov., tudi zapraskála (á) 1. večkrat potegniti po čem a) z nohti, kremplji: pes je zapraskal po vratih; zapraskati se po glavi popraskati se b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: z nožem zapraskati po zidu 2. s tesnim dotikom delajoč razo, premakniti se po čem: drsalke so zapraskale po ledu 3. dati ostre, neprijetne glasove: v sobi je zapraskalo pero; žaga je komaj slišno zapraskala ● v grlu ga je nekaj zapraskalo mu povzročilo neprijeten, pekoč občutek; slabš. zapraskal je svoj podpis pod pogodbo podpisal se je
  24.      zaprasketáti  -ám tudi -éčem dov., ẹ́) začeti prasketati: kmalu je zaprasketal ogenj / ekspr. okoli njih so zaprasketali streli iz pušk // dati kratke, rezke glasove: goreča veja je kdaj pa kdaj zaprasketala / pod podplatom je včasih zaprasketala suhljad
  25.      zaprašênost  -i ž (é) 1. stanje zaprašenega: zaprašenost okolice cementarne; zaprašenost ozračja 2. slabš. zastarelost, nesodobnost: predstava se ni mogla izogniti zaprašenosti 3. slabš. neživljenjskost, nestvarnost: zaprašenost vzgoje

   64.030 64.055 64.080 64.105 64.130 64.155 64.180 64.205 64.230 64.255  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA