Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (63.380-63.404)


  1.      zahŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) dati ostre, rezke glasove: zmrznjena trava je zahrskala pod nogami / konj je zahrskal ♪
  2.      zahŕstati  -am dov. (r̄) dati kratke, rezke glasove: ob prestopu je zahrstala suha vejica ♪
  3.      zahrstéti  -ím dov. (ẹ́ í) dati kratke, rezke glasove: zahrstel je sneg in srnjaček je izginil v gozdu; suha veja je zahrstela; brezoseb. pod nogami mu je zahrstelo ♪
  4.      zahrščáti  -ím dov. (á í) star. 1. zahreščati: pesek je zahrščal pod njeno stopinjo 2. zasmrčati: glasno je zahrščal ♪
  5.      zahruméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica je zahrumela od ogorčenja / v delavnici so zahrumeli stroji; brezoseb. za nami je votlo zahrumelo // ekspr. hrumeč hitro se premakniti: helikopter je zahrumel po zraku 2. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: govornik je zahrumel, da so mu vsi prisluhnili / zahrumel je nanj, naj odide zakričal, zavpil ♪
  6.      zahrústati  -am dov. (ú) 1. dati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: skorja sveže pečenega kruha je zahrustala; brezoseb. ugriznil je v presto, da je zahrustalo / zahrustati med zobmi 2. dati hrustanju podobne glasove: zmrzli sneg je zahrustal pod nogami ♪
  7.      zahrustljáti  -ám dov. (á ȃ) narahlo zahrustati: skorja je kar zahrustljala, ko je ugriznil / pesek mu je zahrustljal pod nogami; brezoseb. zasadil je lopato v zmrzlo zemljo, da je zahrustljalo ♪
  8.      zahrúti  -hrújem dov. (ú) nastopiti, pojaviti se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, nevihta zahruje / bitka je zahrula // ekspr. zakričati, zavpiti na koga: zahruti na otroka; jezno zahruti ♪
  9.      zahŕzati  -am tudi -hŕžem dov. (r̄) oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi; zarezgetati: kobila je zahrzala ♪
  10.      zahtéva  -e ž (ẹ̑) 1. odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi, naredi: popustiti zahtevi; na zahtevo predsednika so sestanek prekinili; vztrajati pri zahtevah; pretiravati v zahtevah; gospodarske, politične zahteve; pismena, ustna zahteva; zahteva za odškodnino; zahteva po miru, samostojnosti / ozemeljske zahteve / imeti zahtevo do koga / nujna zahteva // kar se zahteva: odpovedati se zahtevi; izpolniti, povedati zahtevo; velika, visoka zahteva / ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva / zahteve šole do učencev so velike 2. sestavek, namenjen uradnemu organu, s katerim se kaj zahteva: napisati, podpisati zahtevo / vložiti zahtevo 3. nav. mn., navadno s prilastkom kar kaj zahteva zaradi določenih svojih lastnosti, značilnosti: zahteve časa, trga se spreminjajo; zadostiti zahtevam tekmovanja, znanosti ◊ jur. izročitvena zahteva; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon ♪
  11.      zahtévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. izražati odločno hotenje a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno / to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti / nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti ♪
  12.      zahtévek  -vka m (ẹ̑) 1. jur. kar se zahteva: zahtevek je pretiran; odpovedati se zahtevku; vrednost zahtevka / poravnati, znižati zahtevek // dejanje, s katerim se kaj zahteva: zavrniti zahtevek; vztrajati pri zahtevku / zastaranje zahtevka; zahtevek za zvišanje cen / izločitveni zahtevek naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih predmetov, stvari, ki so last tretjih oseb; odškodninski, tožbeni zahtevek 2. jur. listina, s katero se zlasti pri uradnem organu kaj zahteva: podpisati, vložiti zahtevek / sestaviti zahtevek 3. redko zahteva: uresničevati zahtevke vodstva / etični zahtevek ♪
  13.      zahtéven  -vna -o prid., zahtévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor; biti enako zahteven do vseh; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi 2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven; postaviti zahtevna merila; organizacijsko, tehnološko zahteven // ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit; zahteven poklic, študij; vzpon na goro je zahteven / zahteven film; zahtevna knjiga zahtévno prisl.: zahtevno reči ♪
  14.      zahtévnica  -e ž (ẹ̑) redko zahtevna ženska: ta ženska je velika zahtevnica ◊ adm. listina, v kateri se navede količina in vrsta materiala, zahtevanega v skladišču ♪
  15.      zahtévnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost zahtevnega: zahtevnost izpitne komisije se je nekoliko zmanjšala; zahtevnost kupcev / zahtevnost pri ocenjevanju / zahtevnost dela, naloge; tehnološka zahtevnost proizvodnje ♪
  16.      zahudíčati  -am dov. (í ȋ) ekspr. zakleti z besedo hudič: stisnil je pesti in tiho zahudičal ♪
  17.      zahudíti se  -ím se dov., zahúdil se (ȋ í) zastar. razjeziti se: oče se je zahudil na sina, nad sinom / kakšen pa si, se je zahudila ♪
  18.      zahúpati  -am dov. (ȗ) dati signal s hupo: voznik je zahupal ♪
  19.      zahvála  -e ž (ā) 1. izrazitev hvaležnosti: dolgovati komu zahvalo; pričakovati zahvalo; javna zahvala; pismena, ustna zahvala / to bi mu rad podaril v zahvalo za njegov trud 2. kar izrazi, izraža hvaležnost koga: poslušati, prebrati zahvalo; iron. vidite, tatvina je njegova zahvala / pog. njim gre zahvala, da se je vse uredilo; izraziti, izreči zahvalo zahvaliti se / kot vljudnostna fraza sprejmite mojo iskreno zahvalo 3. star., v medmetni rabi hvala: lepa zahvala, nisem lačen ♪
  20.      zahvalíti se  in zahváliti se -im se dov. (ȋ á) 1. izraziti hvaležnost: zahvaliti se darovalcu, rešitelju; zahvaliti se za denar, pomoč; pismeno se zahvaliti; star. zahvaliti komu, koga / zelo ste mi ustregli, se je zahvalil / ekspr. lepo se zahvalim za sporočilo se zahvaljujem 2. z dajalnikom in tožilnikom priznati koga ali kaj kot vzrok za kaj: za neljubo presenečenje se lahko zahvališ njim; samo vozniku se moramo zahvaliti, da smo ostali živi; star. njo imam zahvaliti za srečo 3. vljudno odkloniti, zavrniti kaj: zahvalil se je za ponujeno hrano, češ da ni lačen / ne, za takšno povabilo se lepo zahvalim se lepo zahvaljujem zahvalíti in zahváliti v medmetni rabi izraža a) hvaležnost, zadovoljstvo: boga zahvali, da se je vse srečno končalo / star. zelo ste bili prijazni, zahvalim hvala b) star. vljudno odklonitev, zavrnitev; hvala: ne bom pil, zahvalim ● otr. zahvaliti bogca v krščanskem okolju skleniti roke v zahvalo zahvalívši se star.: poslovil se je, zahvalivši se gostiteljem za lep sprejem zahváljen -a -o: zahvaljeni, da ste prišli; v krščanskem okolju Bog bodi zahvaljen, da si se vrnil živ in zdrav ♪
  21.      zahváljati  -am nedov. (á) zastar. zahvaljevati se: zahvaljati darovalce ♪
  22.      zaigráti  -ám dov. (á ȃ) 1. poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: otroci so zaigrali lutkovno igrico / odlično je zaigral ljubimca; zaigrati glavno vlogo / v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci b) glasbeno delo: zaigrati koračnico, skladbo 2. z igranjem uresničiti: zadnjo tekmo so zaigrali brez napake / igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil / zaigrati na prvenstvu, turnirju; že desetič je zaigral v državni reprezentanci nastopil 3. začeti igrati: ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj / opolnoči naj zaigra godba / proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno 4. povzročiti glasbo z glasbilom: zaigrati (na) harmoniko, klavir / zaigrati po notah; zaigrati štiriročno 5. z igranjem, igro zapraviti: zaigrati denar, posestvo / zaigrati v igralnici, na stavah // ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti: zaigrati možnost za uspeh; zaigrati ugled, zaupanje; zaigrati svojo prihodnost, srečo 6. ekspr. s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa: zaigrati damo, zmagovalca; nataknil si je očala in zaigral slepca / zaigrati slabost, zadrego 7. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati / pog. pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral 8. ekspr., z dajalnikom narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji zaigrale; od napora so mu zaigrale žile na sencih b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral / srce mu zaigra, ko to sliši 9. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč se postati viden, opazen: na licih mu je zaigral čuden nasmeh; v očeh ji je zaigrala jeza / pred menoj so zaigrale žive barve zaigráti se z igranjem, igro se zadržati kje predolgo: otroci so se zaigrali in zamudili kosilo / pri šahu sta se zaigrala pozno v noč zaigrán -a -o: zaigran denar; zaigrana skladba; njen smeh je narejen, solze zaigrane; prisl.: zaigrano veder; sam.: v njenem življenju ni bilo nič zaigranega ♪
  23.      zaigrávati  -am nedov. (ȃ) 1. z igranjem, igro zapravljati: zaigravati plačo, posestvo; zaigravati s kartami // ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapravljati: zdelo se ji je, da zaigrava svojo ljubezen, življenje 2. ekspr., s prislovnim določilom večkrat postajati viden, opazen: v njenih očeh zaigravajo iskrice ♪
  24.      zaihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) močno, krčevito zajokati: ko je to slišala, je zaihtela; zaihteti od bolečine; na ves glas zaihteti // knjiž. zajokati: tiho zaihteti ● knjiž. oprosti mi, je zaihtel ihte rekel ♪
  25.      zaímek  -mka m (ȋ) lingv. pregibna beseda s splošnim pomenom, ki zamenjuje samostalniško ali pridevniško besedo ali zvezo: določiti zaimku spol, število; sklanjati zaimek; jaz, takšen in drugi zaimki / kazalni, nedoločni, osebni zaimek; povratni osebni, povratni svojilni zaimek; samostalniški zaimek ki ima lastnosti samostalnika ♪

   63.255 63.280 63.305 63.330 63.355 63.380 63.405 63.430 63.455 63.480  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA