Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (63.355-63.379)


  1.      zahodíti  -hódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, hojenjem pritisniti navzdol: zahoditi prst okoli drevesca / zahoditi kovanec v tla // s hojo, hojenjem narediti, povzročiti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zahoditi zavihan rob preproge 2. s hojo, hojenjem zabrisati, odpraviti: zahoditi v pesku narisane črte 3. s hojo, hojenjem poškodovati: čevljev ne vzamemo nazaj, ker ste jih že zahodili 4. s hojo, hojenjem nekoristno porabiti: zahoditi cel dan ● star. varuj se, da kje ne zahodiš zaideš; star. vstal je in zahodil dalje šel zahójen -a -o 1. deležnik od zahoditi: zahojena trava 2. žarg. potrt, pobit: zahojen človek // zgrešen, zavožen: zahojeno življenje ♪
  2.      zahódnik  -a m (ọ̑) 1. zahodni veter: piha močen zahodnik 2. zastar. zahodnjak: ta človek je tipičen zahodnik ♪
  3.      zahodnják  -a m (á) 1. prebivalec dežel na zahodu od Sredozemskega morja: zahodnjak težko razume mišljenje Kitajcev 2. publ. kdor je naklonjen idejam, miselnosti, ki se pripisuje tem deželam: ta politik je navdušen zahodnjak ♪
  4.      zahodnjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na zahodnjake: zahodnjaška moda / zahodnjaško mišljenje ♪
  5.      zahodnjáštvo  -a s (ȃ) način življenja in mišljenja, značilen za zahodnjake: očitati komu zahodnjaštvo ♪
  6.      zahódnoevrópski  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑) nanašajoč se na zahodni del Evrope: zahodnoevropske države / zahodnoevropska umetnost ♦ geogr. zahodnoevropski čas krajevni čas greenwiškega poldnevnika ♪
  7.      zahódnonémški  -a -o prid. (ọ̑-ẹ́) nanašajoč se na zahodno Nemčijo: zahodnonemška narečja / publ. zahodnonemška vlada vlada Zvezne republike Nemčije ♪
  8.      zahódnoslovénski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ́) nanašajoč se na zahodni del Slovenije: zahodnoslovenski kraji / zahodnoslovenska narečja ♪
  9.      zahohnjáti  -ám dov. (á ȃ) nosljaje reči, spregovoriti; zanosljati: v odgovor je nekaj zahohnjal ♪
  10.      zahohotáti se  -ám se in -óčem se dov. (á ȃ, ọ́) glasno, z nizkim glasom se zasmejati: pri teh besedah se je zahohotal; porogljivo se zahohotati / ho, ho, ho, dobro si jim povedal, se je zahohotal ♪
  11.      zahomotáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. zaviti, oviti: zahomotati koga v odejo; zahomotala se je v plet / zahomotali so ga v plašč zavili, oblekli zahomotáti se zaplesti se, zamotati se: zahomotal se je v mrežo / zahomotal se je v pogovor zahomotán -a -o: v volneno ruto zahomotana ženska ♪
  12.      zahotéti se  -hóčem se dov., zahôti se zahotíte se; zahôtel se zahotéla se (ẹ́ ọ́) s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža nastop volje, želje osebka, da sam uresniči dejanje: a) z nedoločnikom zahotelo se mu je peti, plesati; elipt. zahotelo se mu je ven b) z odvisnim stavkom zahotelo se mu je, da bi šel domov 2. izraža nastop želje, da se kaj dobi: zahotelo se mu je pijače, veselega življenja ● star. zahotel je dokončati delo hotel; star. dobil je, kar si je zahotel si je zaželel ♪
  13.      zahŕbten  -tna -o prid. (ȓ) 1. ki skrivaj naredi kaj slabega: zahrbten človek; zahrbten je in hinavski / zahrbten značaj / imeti zahrbtne namene; zahrbtna misel; zahrbtno dejanje 2. ekspr. navidezno nenevaren: zahrbten ovinek; to je zahrbtna reka / zahrbtno orožje / zahrbtna bolezen zahŕbtno prisl.: zahrbtno govoriti, ravnati; zahrbtno napasti, ubiti koga ♪
  14.      zahŕbtnost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost zahrbtnega: ne marajo ga zaradi njegove zahrbtnosti; hinavščina in zahrbtnost / zahrbtnost ravnanja / ekspr. zahrbtnost gorske stene // ekspr. zahrbtno dejanje: spletke in zahrbtnosti ♪
  15.      zahrčáti  -ím dov. (á í) redko 1. zasmrčati: zadremal je in zahrčal; glasno zahrčati 2. zarezgetati: konj je zahrčal ♪
  16.      zahrepenéti  -ím dov. (ẹ́ í) začutiti močno željo po čem: zahrepenel je po domovini, sreči; ekspr. zahrepeneti z vsem srcem / ekspr. zahrepenel je v planine močno si je zaželel; pren., knjiž. njegove misli so zahrepenele k njej ♪
  17.      zahreščáti  -ím dov. (á í) 1. dati kratke, rezke glasove: drevo je zahreščalo in padlo na tla; brezoseb. v gozdu je zahreščalo / ekspr. vrata so zahreščala, ko jih je odprl zelo zaškripala / pesek, sneg je zahreščal pod njegovimi koraki // dati nečist, s šumi pomešan glas: gramofon je zahreščal; brezoseb. v telefonu je zahreščalo 2. oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi: splašene kavke so zahreščale / ekspr. tega ne dovolim, je jezno zahreščala hrešče rekla, zavpila ♪
  18.      zahrípati  -am in -ljem dov. (í ȋ, í) 1. hripavo reči, povedati: ne hodi tja, je zahripal 2. redko postati hripav: ker je dosti govoril, je zahripal / glas mu je zahripal zahrípan -a -o: zahripan glas ♪
  19.      zahripéti  -ím dov. (ẹ́ í) redko 1. hripavo reči, povedati: hudo je, je zahripel 2. postati hripav: govornik je kmalu zahripel ♪
  20.      zahrípiti se  -im se dov. (ȋ ȋ) redko postati hripav: od kričanja se mu je zahripil glas zahrípljen -a -o: zahripljen glas ♪
  21.      zahrípniti  -em dov. (í ȋ) redko postati hripav: glas mu je zahripnil ♪
  22.      zahŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla: zakašljal je in zahrkal; od časa do časa je zahrkal ∙ ekspr. tako je, je zahrkal hrkajoče rekel 2. dati kratke, sunkovite glasove: razkačena kuna je zahrkala 3. star. zasmrčati: v spanju se je obrnil in zahrkal ♪
  23.      zahŕliti  -im dov. (ŕ) nar. severovzhodno zasmrčati: speči je zahrlil // zaspati: legel je in takoj trdno zahrlil ♪
  24.      zahropéti  -ím dov. (ẹ́ í) dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom: starka je zahropela in umrla; brezoseb. v prsih mu je zahropelo ● ekspr. odidi, je zahropela hropeče rekla ♪
  25.      zahrôpsti  -hrôpem dov., zahrópel in zahrôpel zahrôpla (ó) dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom: bolnik je zahropel / konj se je zgrudil na tla in zahropel; brezoseb. v prsih mu je zahroplo ● ekspr. ti si to storil, je zahropla hropeče rekla ♪

   63.230 63.255 63.280 63.305 63.330 63.355 63.380 63.405 63.430 63.455  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA