Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Je (62.755-62.779) 
- vzravnávati -am nedov. (ȃ) delati, da prihaja kaj v pokončen položaj: vzravnavati hrbet, telo vzravnávati se prihajati v pokončen položaj: hrbti sklonjenih delavcev se vzravnavajo // delati, da prihaja trup v pokončen položaj: delavci so se sklanjali in vzravnavali; junaško, ponosno se vzravnavati ♪
- vzredítelj -a m (ȋ) vet. lastnik psice, ki se redi za vzrejo: vzreditelj je v gnezdu psice pustil štiri mladiče ♪
- vzredíti -ím dov., tudi vzrédi; vzrédil (ȋ í) 1. z oskrbo, nego živali doseči, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: vzrediti prašiča, vola; letno vzredi več tisoč piščancev / vzrediti živali z mlekom; vzrediti žival za meso; vzrediti konja za tekmovanje / vzrediti mladiča // z oskrbo, nego koga doseči, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam: z velikim trudom vzrediti otroke / vzrediti koga v poštenega človeka 2. z odbiranjem, parjenjem živali doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzrediti krave mlekarice; vzrediti novo pasmo / vzrediti matice vzrejèn -êna -o: doma vzrejena žival ♪
- vzréja -e ž (ẹ̑) 1. oskrba, nega živali z namenom, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: ukvarjati se z vzrejo; vzreja konj / vzreja rib v ribniku / vzreja mladičev // oskrba, nega koga do stopnje, ko se lahko preživlja sam: vzreja in vzgoja otrok 2. dejavnost, pri kateri se z odbiranjem, parjenjem živali skuša doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzreja novih pasem / selektivna vzreja ♦ vet. čista vzreja pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme ♪
- vzréjati -am nedov. (ẹ́) 1. z oskrbo, nego živali dosegati, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: vzrejati konje, prašiče // z oskrbo, nego koga dosegati, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam: skrbno vzrejati otroke 2. z odbiranjem, parjenjem živali dosegati, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzrejati novo pasmo / vzrejati matice ♪
- vzrepénčiti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. razjeziti se, razburiti se: kadar hoče kdo narediti drugače, se takoj vzrepenči; vzrepenčiti se nad kom; vzrepenčiti se kot petelin / tega pa ne boste delali, se vzrepenči ♪
- vzróčen -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik; vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim ♦ lingv. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni vzróčno prisl.: vzročno povezati pojave ♪
- vzročník in vzróčnik -a m (í; ọ̑) knjiž. vzrok, povzročitelj: odkriti, ugotoviti vzročnik; subjektivni vzročnik je človek; vzročniki bolezni ♪
- vzróčnost -i ž (ọ̄) značilnost vzročnega: raziskovati vzročnost pojavov; časovna, materialna vzročnost; vzročnost in posledičnost ♦ filoz. načelo vzročnosti načelo, po katerem ima vsak pojav določen vzrok // kar vzročno določa kaj, je povezano s čim: bog mu je vzročnost vsega, kar obstaja / vzročnost te bolezni še ni znana vzroki ♪
- vzrohnéti -ím dov. (ẹ́ í) 1. hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo: vzrohneti zaradi krivice / kako si le drznete, je vzrohnel 2. ekspr. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; zahrumeti: motor, stroj vzrohni ♪
- vzrojíti -ím stil. vzrójim dov., vzrójil stil. vzrôjil (ȋ í, ọ́) ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: vzrojil je, ker so premalo naredili; vzrojiti nad kom ♪
- vzrojljív -a -o prid. (ȋ í) ekspr. ki se (rad) glasno razjezi, razburi: vzrojljiv človek / ženska vzrojljive narave ♪
- vzròk vzróka m (ȍ ọ́) kar naredi, da kaj nastane, se zgodi: pojav ima več vzrokov; iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov; odkriti vzrok bolezni, vročice; po vzroku se vprašamo zakaj; vzrok nesreče je bila vinjenost; ugotovljen vzrok smrti; odkriti vzrok za nerazumevanje; vzrok in posledica / iz neznanega vzroka zapeljati na levo ♦ filoz. prvi vzrok od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok; lingv. prislovno določilo vzroka // kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: ni povedal vzroka za odhod; tako se je odločil iz raznih vzrokov / zaprite ga, vzrok se bo že našel treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust / ni vzroka, da ne bi šel; ni
vzroka za vznemirjenje; ima že vzrok, da se ga boji / zapustil jo je brez vzroka; brez vzroka ne hodite ven potrebe; napasti koga brez vzroka povoda ♪
- vzrokováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) zastar. povzročati: razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu ♪
- vzšuméti -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. zašumeti: pod nogami vzšumi listje ♪
- vztléti -ím dov., vztlì (ẹ́ í) 1. začeti goreti počasi in brez plamena: žerjavica vztli 2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: ljubezen med njima je spet vztlela / v srcu vztli upanje / vztlela je iskra upora // pokazati se v majhni meri: v njenih očeh vztli kljubovalnost / v pogledu vztli plamenček zanimanja ♪
- vztóčen -čna -o prid. (ọ̑) zastar. vzhoden: vztočna obala jezera / vztočni jeziki orientalski; vztočni obrazi vzhodnjaški ♪
- vztrájati -am nedov. (á) 1. kljub težavnosti, nasprotovanju še naprej biti, ostajati a) kje: vztrajati na svojem mestu, pri bolniku; eni so vztrajali, drugi so odšli / kljub obstreljevanju so vztrajali na položajih; vztrajati v podjetju / vztrajati na lastni poti b) v kakem položaju, stanju: vztrajati v neudobni drži / vztrajati v upanju, zmoti; vztrajati v zvestobi // kljub težavnosti, nasprotovanju ne prenehati opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajati pri delu; vztrajati v poklicu / nihalo vztraja v nihanju 2. kljub nasprotovanju ohranjati svojo voljo, svoje stališče: poslanci so vztrajali pri spremembi zakona; odločno vztraja, da se njegova pripomba upošteva / vztrajal je: Pridite takoj / vztrajal
je, da denarja ni dobil vztrajno trdil // v zvezi s pri kljub nasprotovanju, oviram ostajati v pozitivnem odnosu do sprejetja, uresničitve česa: vztrajati pri nameri, predlogu; vztrajati pri zahtevi, publ. na zahtevi; trmasto vztrajati pri svojem stališču / zasliševalec je vztrajal pri podrobnostih 3. ekspr. kljub delovanju nasprotnih sil, neugodnih razmer še naprej biti, obstajati: grad še vztraja / zima letos kar vztraja vztrajajóč -a -e: vztrajajoč pri svoji zahtevi, se je marsikomu zameril ♪
- vztrájnež -a m (ȃ) ekspr. vztrajen človek: največji vztrajneži so iskali naprej ♪
- vztrájnik -a m (ȃ) teh. kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja, delovanja stroja: vrteti vztrajnik; vztrajnik motorja, šivalnega stroja; gred vztrajnika / obročasti, zobčasti vztrajnik; vztrajnik z ročico ♪
- vztrájnost -i ž (ā) lastnost, značilnost vztrajnega: občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja // fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti ◊ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka ♪
- vztrepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: ko ga je zagledala, je vztrepetala; vztrepetati od groze, v grozi; vztrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so ji vztrepetale; ekspr. nobena mišica mu ni vztrepetala, ko so mu brali obsodbo / ekspr. zadeta ptica je vztrepetala in mrtva obležala 2. ekspr. na kratko, rahlo se premakniti iz določene lege v drugo in nazaj: listi vztrepetajo v vetru; plamen sveče vztrepeta / zrak vztrepeta od strela / strune žalostno vztrepetajo // rahlo, komaj zaznavno zamahniti s perutmi: ptica vztrepeta v zraku 3. ekspr. začutiti strah, skrb zaradi koga, česa: vztrepetati za hčer, za sinovo usodo / saj bo padel, vztrepeta mati / pred njim marsikdo vztrepeta 4. ekspr. v kratkih časovnih presledkih večkrat rahlo se spremeniti v
višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti: glas mu vztrepeta // navadno s prislovnim določilom pojaviti se kje, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti: na licih mu vztrepeta nasmešek vztrepetàl -ála -o: vztrepetale ptice ♪
- vztrepetávati -am nedov. (ȃ) 1. stresati se od vznemirjenja ali mraza: vztrepetavati od nemira; vztrepetavati v grozi; podrhtevati in vztrepetavati / roka, telo mu vztrepetava / ekspr. srce mu vztrepetava od sreče // delati kratke, hitre premike zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustreljena žival vztrepetava na tleh / žabji kraki še vztrepetavajo 2. ekspr. v presledkih na kratko, rahlo se premikati iz določene lege v drugo in nazaj: listje, plamen vztrepetava v vetru / sončni žarki vztrepetavajo // rahlo, komaj zaznavno zamahovati s perutmi: orel vztrepetava s krili 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih rahlo se spreminjati v višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti: glas mu je vztrepetaval, ko je to pravil // navadno s prislovnim
določilom pojavljati se kje v presledkih, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti: na ustnicah mu vztrepetava nasmeh / hiša vztrepetava v luči vztrepetavajóč -a -e: vztrepetavajoč se stiskati k tlom; vztrepetavajoče ustnice ♪
- vzvalovánost -i ž (á) stanje vzvalovanega: vzvalovanost gladine / ekspr. čustvena, notranja vzvalovanost / ekspr. v vzvalovanosti prebiti noč ♪
- vzvalováti -újem dov. (á ȗ) 1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame 2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo
intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril ● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti vzvalován -a -o: vzvalovana gladina ♪
62.630 62.655 62.680 62.705 62.730 62.755 62.780 62.805 62.830 62.855 
