Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (61.955-61.979)


  1.      vprašálnica  -e ž (ȃ) 1. besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke: objaviti, sestaviti vprašalnico / anketna, dialektološka vprašalnica / raztrgati vprašalnico list, liste s takim besedilom 2. lingv. beseda, izraz, s katerim se vprašuje po čem ali ki uvaja vprašanje: ali, kdo, kdaj in druge vprašalnice / zaimenske vprašalnice; vprašalnice za sklone ♪
  2.      vprášanec  -nca m (á) kdor je vprašan: vprašanec odgovori, da do vasi ni daleč / anketo je vrnila polovica vprašancev / izpitna komisija z odgovori vprašanca ni bila zadovoljna ♪
  3.      vprašánjce  -a s (ȃ) ekspr. manjšalnica od vprašanje: še vprašanjce in pogovora bo konec ♪
  4.      vprášati  tudi vprašáti -am dov., tudi vprášala (á á á) 1. z ustno ali pismeno izraženo željo, zahtevo obrniti se na koga z namenom a) od njega kaj izvedeti: če česa ne veste, vprašajte; vprašati mater, ali je res; vprašati koga, kam gre; vprašala ga je, kdaj se bo vrnil; koliko to stane, je vprašal; ekspr. vprašati po ovinkih; vprašati po telefonu; tega ne vem, vprašajte pri sosedu; vprašati z odločnim glasom; boječe, vljudno vprašati; naravnost vprašati; pismeno, ustno vprašati; vprašati in odgovoriti / vprašati prodajalca za ceno; vprašati za pot; vprašati koga po imenu, željah; če kdo vpraša po meni, reci, da se kmalu vrnem; iti v šolo vprašat za sina poizvedet, kako se sin uči, vede v šoli / vprašati z gibom roke, s pogledom / kot vljudnostna fraza: ali te lahko nekaj vprašam; kaj nameravate narediti, če smem vprašati b) od njega kaj dobiti: vprašati koga za cigareto / vprašati za dovoljenje, nasvet / vprašati za doto kolikšna bo dota; vprašati za račun; vprašati kje za službo / vzame, ne da bi vprašal / za ta izdelek, po tem izdelku vpraša redkokateri kupec c) izraziti zanimanje: vprašati koga po znancih, zdravju 2. ustno ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje učne snovi: vprašati učenca / vprašati koga matematiko; vprašati za oceno / vprašati učenca pesem zahtevati od njega, da jo pove na pamet 3. pog., v medmetni rabi, v zvezi ne vprašaj, ne vprašajte izraža nezaželenost, nepotrebnost vprašanja zaradi poznavanja odgovora: ne vprašaj, kaj bo z njimi; ne vprašajte, kam bo šel // poudarja veliko ali majhno mero: raje ne vprašajte, koliko je bilo obiskovalcev; ne vprašaj, kako smo bili veseli zelo smo bili veseli / ne vprašajte, kje vse je bil marsikje je bil 4. pog., v medmetni rabi, v zvezi še vprašaš, še vprašate izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti odgovora: greš zraven? Še vprašaš; si utrujena? Še vprašate / kaj se je zgodilo? Še vprašaš, razbil si mi avtomobil izraža ogorčenje zaradi nepotrebnosti, odvečnosti vprašanja ● pog. tebe ni nihče nič vprašal tebi se odreka pravica izražanja mnenja, sodbe; za denar, stroške ne vprašam denar, stroški (zame) niso pomembni; ekspr. vprašati za roko dekleta zasnubiti dekle; pog. kdaj se bo vrnil? Preveč me vprašaš ne vem, kdaj se bo vrnil; kdor vpraša, ne zaide; mala maša za suknjo vpraša s septembrom se začenja hladno vreme; preg. bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa izpraševati vprášati se tudi vprašáti se zastaviti si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: vprašati se o smislu česa; vprašam se, kaj bi to bilo; vprašajmo se, kako bi to naredili ∙ ekspr. če je dobro, to se vpraša to je pomembno, odločilno vprášan -a -o: vprašani človek se je zmedel; bil je vprašan fiziko; sam.: vprašani ni hotel odgovoriti ♪
  5.      vpraševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor vprašuje: povedati vpraševalcu za pot / vpraševalec pri anketiranju, intervjuju / izpitni vpraševalec izpraševalec ♪
  6.      vpraševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vpraševanje: vpraševalno zaporedje / vpraševalna metoda ♪
  7.      vpraševálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od vpraševalec: vpraševalka je zadovoljna z odgovori ♪
  8.      vpraševánec  -nca m (á) kdor je vpraševan: novinar in vpraševanec ♪
  9.      vpraševáti  -újem nedov. (á ȗ) z ustno ali pismeno izraženo željo, zahtevo obračati se na koga z namenom a) od njega kaj izvedeti: otrok vprašuje starše; kako je bilo, so ga vpraševali; vpraševati o čem, po čem; vpraševati po telefonu; prijazno vpraševati; kako, da si to kupil? Ne vprašuj tako neumno; vpraševati in odgovarjati / vpraševati za pot / vpraševati z očmi b) od njega kaj dobiti: vpraševati za dovoljenje / kupci po tem izdelku ne vprašujejo več c) izražati zanimanje: vpraševati koga po zdravju, znancih ● za denar ne vprašujem denar ni pomemben; pog. bi me čakali? Še vprašuješ izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti, jasnosti odgovora vpraševáti se zastavljati si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: vprašujem se, kako naj stvar izpeljem / industrija se ne vprašuje, kam s strupenimi odpadki vpraševáje zastar. vprašujé: iskati koga, vpraševaje od hiše do hiše vprašujóč -a -e: vprašujoč otrok; prisl.: vprašujoče gledati ♪
  10.      vprašljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki vzbuja dvom, pomisleke glede pravilnosti, sprejemljivosti: vprašljiva odločitev, trditev; moralno vprašljivo dejanje / nagnjenost k pretiravanju, prepirljivost in druge vprašljive lastnosti // navadno v povedni rabi negotov, nezanesljiv: zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja novega vrtca vprašljiva; zmaga ni več vprašljiva / pot skozi sotesko je včasih vprašljiva tvegana vprašljívo prisl.: vprašljivo govoriti, razlagati kaj / v povedni rabi: tako trditi je vprašljivo; vprašljivo je, ali bodo načrt mogli uresničiti vprašanje je; sam.: v članku je marsikaj vprašljivega ♪
  11.      vpràv  prisl. (ȁ) star. 1. prav, zelo: zdela se mu je vprav lepa / vprav hitro napredovati / vse je vprav očarala 2. prav, ravno: vprav izobrazba lahko prinese največ dobrega / sedel je vprav na vrhu / vprav tedaj se je ozrla / v vezniški rabi zalotili so ga, vprav ko je odprl blagajno 3. ravno, ravnokar: to je knjiga, ki sem jo vprav prebral; začelo se je vprav daniti ♪
  12.      vpréči  vpréžem dov., vprézi vprézite in vprezíte; vprégel vprégla; nam. vpréč in vprèč (ẹ́) 1. pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu: vpreči konja; vpreči in izpreči / vpreči v plug, vitel, voz / vpreči vole v jarem / vpreči voz 2. ekspr. vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost: ob žetvi vpreči vso družino; vpreči ljudi v delo / vpreči koga v politiko / vpreči vse svoje moči, sile za uresničitev kakega cilja ● publ. industrija je vpregla tudi reke začela izkoriščati njihovo moč; ekspr. delo ga je vpreglo za ves dan zaposlilo tako, da ni imel nič prostega časa; publ. kapital je vpregel priseljence v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi vpréžen -a -o: v plug vpreženi konji; biti vprežen od jutra do večera ♪
  13.      vpréga  -e ž (ẹ̑) 1. vprežena žival, skupina živali: priganjati, voditi vprego; orati, voziti z vprego; voz in vprega / levi, desni konj v vpregi / konjska, pasja, volovska vprega / vprego vse bolj nadomeščajo traktorji vprežne živali // žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je vprežena: ceste so bile polne vpreg // vozilo, priprava, v katero je vprežena žival, skupina živali: vola sta počasi vlekla vprego 2. oprema, s katero se žival, skupina živali vpreže: dati vprego na konja / vol je stopil čez vprego zaprežnico 3. glagolnik od vpreči: biti vešč vprege / vprega društva v propagando / junec za vprego primeren za vleko, vožnjo kot vprežna žival ♪
  14.      vprégati  -am nedov. (ẹ̄) 1. pripenjati vprežno žival z vprežno opremo k vozu: vpregati konja / vpregati v plug, voz / vpregati v jarem, komat 2. ekspr. delati, da kdo dela, sodeluje pri čem napornem, dalj časa trajajočem: vpregati otroke v delo ● ekspr. vpregati koga v jarem svoje ideologije podrejati ga njenim zakonitostim, koristim ♪
  15.      vprék  prisl. (ẹ̑) 1. povprek: razpoka se vleče vprek čez vso grapo / iti vprek na greben / drevo leži vprek na stezi 2. ekspr. izraža a) splošnost: s posnemanjem vsega vprek so naredili veliko škode / voda je drla kar vprek b) hkratnost: vsi vprek govorijo, se pozdravljajo, vpijejo 3. star. navkljub: izvoljen je bil vsemu nasprotovanju vprek ● star. priti si vprek spreti se; star. razšli so se vprek in v šir na vse strani; prim. vsepovprek, vseprek, vsevprek ♪
  16.      vprêsti  vprêdem in vprésti vprédem dov., stil. vprèl vprêla in vpréla (é; ẹ́) s predenjem narediti, da pride kaj v kaj: vpresti v nit barvna vlakna / vpresti tanjša vlakna med debelejša ∙ ekspr. vpresti v predavanje zanimive podatke vključiti ♪
  17.      vpréženost  -i ž (ẹ̑) stanje vpreženega: vpreženost je žival motila / ekspr. vpreženost v delo ♪
  18.      vpréžnica  -e ž (ẹ̑) vrv, navadno pri konjski opremi, za vpreženje živali k vozu; zaprežnica: odpeti, utrgati vprežnico; na komat in vago pripeti vprežnici / konjske vprežnice ♪
  19.      vpríčo  prisl. (í) izraža navzočnost, prisotnost: vpričo sem bil, ko se je to zgodilo; vpričo ga je ozmerjala; govori z njim in se mu vpričo zlaže ● star. rana se mu je skoraj kar vpričo celila zelo hitro ♪
  20.      vpríčo  in vpričo predl. (í) z rodilnikom 1. za izražanje navzočnosti, prisotnosti: vpričo drugih so lepo ravnali z njo; vpričo otrok ne bi smeli tako govoriti; ošteti, udariti koga vpričo vseh 2. publ. zaradi: vpričo nastalega položaja je bilo treba nekaj ukreniti ♪
  21.      vpŕvič  prisl. (ȓ) prvič: vprvič je občutil grozo, drugič je bilo že lažje / tedaj je vprvič odšla z doma / dvakrat sem mu moral pisati. Vprvič ni hotel verjeti ♪
  22.      vpŕvo  in v pŕvo prisl. (ȓ) prvič: ker mu je vprvo spodletelo, se je drugič bolje pripravil / danes sem vprvo tu; takrat ga je vprvo videla ♪
  23.      vrábček  -čka m (á) 1. vrabčji mladič: vrabček je padel iz gnezda; negoden vrabček // ekspr. vrabec: na dvorišču čivkajo, ščebetajo vrabčki; ni ga več kot vrabčka, pa je tako odločen 2. ekspr. otrok ali majhna, drobna ženska: za svojega vrabčka lepo skrbi ♪
  24.      vrábčji  -a -e prid. (ā) nanašajoč se na vrabce: vrabčja jajčka / vrabčje ščebetanje / vrabčje strašilo ∙ slabš. imeti vrabčjo pamet zelo majhno ♪
  25.      vrábec  -bca m (á; v medmetni rabi ā) 1. manjša ptica s sivim in rjavim hrbtom in umazano belim trebuhom, živeča v bližini človekovih bivališč ali na poljih: vrabci čivkajo, ščebetajo; vrabci zobljejo proso; živeti brez skrbi kot vrabec v prosu / strašilo za vrabce ∙ ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; ekspr. ker je realist, se odloči za vrabca v roki za manjšo, manj pomembno, vendar zanesljivo stvar; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti ♦ zool. domači vrabec s sivim ali rjavim temenom, Passer domesticus; poljski vrabec s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus // samec te ptice: vrabec in vrabčevka 2. evfem. hudič: le kje si dobil vrabca pokvarjenega / v medmetni rabi: ni vrabec, da se mu ne posreči; kako, vrabca, se je že pisal ♪

   61.830 61.855 61.880 61.905 61.930 61.955 61.980 62.005 62.030 62.055  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA