Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (61.755-61.779)


  1.      vojskovalíšče  -a s (í) voj. območje, na katerem je, poteka vojna: evropsko, azijsko vojskovališče; vojskovališče druge svetovne vojne ♪
  2.      vojskováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. vojaško se spopadati: sprti strani sta se prenehali vojskovati; vojskovati se s sosednjo državo 2. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: vojskovati se proti močnejšemu sovražniku; vojskovati se za domovino, svobodo; vojskovati se na morju; hrabro se vojskovati; pren. vojskovati se proti jezikovnim napakam 2. ekspr. zelo si prizadevati za kaj: vojskoval se je za njeno naklonjenost; vojskovati se za pravice vojskujóč se -a -e: vojskujoč se je država gospodarsko propadala; vojskujoče se strani ♪
  3.      vojskovódja  -e tudi -a m (ọ̑) poveljnik vojske: vojskovodja je podpisal premirje; rimski vojskovodja; slaven vojskovodja; vrhovni vojskovodja ♪
  4.      vójvoda  -e tudi -a m (ọ̑) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od markiza: biti, postati vojvoda // zgod., zlasti v fevdalizmu vladar posamezne dežele ali samostojne države: določiti, izbrati vojvodo; ustoličevanje koroških vojvod ◊ etn. (romarski) vojvoda vodja romarjev ♪
  5.      vójvodov  -a -o (ọ̑) pridevnik od vojvoda: vojvodov spremljevalec ♪
  6.      vokálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. lingv. samoglasniški: vokalni sistem jezika / vokalna redukcija 2. nanašajoč se na pevski glas: nastop vokalnega ansambla; vokalni koncert / vokalna glasba ♪
  7.      vokalíst  -a m (ȋ) knjiž. kdor poje, navadno ob spremljavi orkestra, glasbila, pevec: instrumentalisti in vokalisti ♪
  8.      vokalizácija  -e ž (á) glagolnik od vokalizirati: jasna vokalizacija / vokalizacija glasu l ♦ adm. simbolno označevanje samoglasnikov v stenografiji ♪
  9.      vókativ  -a m (ọ̑) lingv. sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora, zvalnik: vokativ je enak nominativu ♪
  10.      vòl  vôla [vou̯] m, im. mn. vôli stil. volóvi, rod. mn. vôlov in volóv, daj. mn. vôlom stil. volém, tož. mn. vôle stil. vôli, mest. mn. vôlih tudi voléh, or. mn. vôli in volmí (ȍ ó) 1. skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa: vol muka; gnati, pasti, vpreči vole; orati, voziti z voli; lisast, rdečkast vol; ima mirne, poslušne vole; pitan, težek vol; par volov; delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; tepsti koga kot vola zelo močno in neusmiljeno; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju ∙ ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; s parom volov me ne spraviš tja v kmečkem okolju sploh ne; pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol 2. slabš. neumen, nedomiseln človek: ti si vol; s takim volom se ne da pogovarjati ♪
  11.      volán 1 -a m (ȃ) krmilo, zlasti pri motornem vozilu: obračati, preprijeti volan; zasukati, zavrteti volan v desno; volan avtomobila, traktorja / zakleniti volan ∙ ekspr. prepustiti volan sopotniku vožnjo vozila z volanom; ekspr. za volanom je bila ženska vozila je; ekspr. dvajset let sedeti za volanom biti (poklicni) voznik ♦ aer. volan delu nesklenjenega obroča podoben del krmilne naprave velikih letal; šport. volan boba ♪
  12.      volapik  tudi volapük -a [-pík] m (ȋ) umeten jezik na osnovi angleščine in sestavin nemščine, francoščine in latinščine: govoriti volapik, v volapiku; volapik in esperanto ♪
  13.      volár  -ja m (á) kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem volov: volar žene vole na pašo; hlapec volar // star. volovski prekupčevalec: na sejmu so volarji kupili, prodali vse vole ◊ astr. Volar ozvezdje severne nebesne polute, vidno na večernem nebu spomladi ♪
  14.      volčíca  -e [u̯č] ž (í) 1. volkulja: volčica je skotila pet mladičev; volk in volčica 2. volčja mladička: volčiči in volčice 3. slabš. krvoločna, neusmiljena ali požrešna, pohlepna ženska: ta ženska je prava volčica ♪
  15.      volčìč  -íča [u̯č] m (ȉ í) 1. manjšalnica od volk: od nekod se je pritepel volčič; volkulja z volčiči 2. nar. vnetje vimena: krava je pred telitvijo dobila volčič / volčič na vimenu // vnetje sploh: volčič na gobcu, parkljih 3. nar. strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti; bunika ♪
  16.      volčíčen  -čna -o [u̯č] prid. (ȋ) nar. ki ima volčič, vnetje: volčična živina ♪
  17.      volčín  -a [u̯č] m (ȋ) bot. grmičasta rastlina s cevasto podaljšanimi, dišečimi belimi, rožnatimi ali rumenkasto zelenimi cveti in koščičastimi plodovi, Daphne: vejica volčina / Blagajev volčin; dišeči, navadni volčin ♪
  18.      volčína  -e [u̯č] ž (í) 1. volčja koža: biti oblečen v volčino 2. volčje meso: jesti volčino 3. volčji brlog: volkulja ne lovi blizu volčine ♪
  19.      volčják  -a [u̯č] m (á) nemški ovčar: čistokrvni volčjak; lajanje volčjaka / nemški volčjak; pes volčjak ● nar. tam raste volčjak volčja češnja ◊ lov. irski volčjak največji hrt, uporabljan nekdaj za lov na volkove, medvede, jelene ♪
  20.      vólčji  -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema ● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom ◊ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti ♪
  21.      vólčnica  -e [u̯č] ž (ọ̑) 1. volčji brlog: iz volčnice se je prikazal volk 2. lov. volčja jama: loviti volkove v volčnice ♪
  22.      volè  -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. majhen vol, voliček: vole je počasi vlekel voz ♪
  23.      voléj  tudi voléy -a [-ej] m (ẹ̑) šport., pri nogometu položaj leteče žoge, preden se dotakne tal: dati gol iz voleja // strel, udarec žoge v tem položaju: z volejem poslati žogo v gol; neskl. pril.: volej predložek, udarec ♪
  24.      vôlek  -a in vôlka m (ō) nar., v zvezi božji volek muren: cvrčanje božjih volekov ∙ iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast // pikapolonica: božji volek je zletel z otrokove dlani ♪
  25.      vôlek  -lka m (ō) 1. voliček: mlad, rejen volek 2. nav. mn., zool. morski polži, od katerih nekateri izločajo sok, ki postane na svetlobi rdeč, Muricidae: hišice volkov na morskem dnu / bodičasti, čokati volek ♪

   61.630 61.655 61.680 61.705 61.730 61.755 61.780 61.805 61.830 61.855  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA