Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Je (56.580-56.604)
- škŕbav -a -o prid. (ŕ) ki je brez zoba, zob: škrbav starec / škrbavi zobje poškodovani, okrušeni ♪
- škŕbavost -i ž (ŕ) lastnost, stanje škrbavega človeka: zaradi škrbavosti se ne upa smejati ♪
- škrbína -e ž (í) 1. zelo poškodovan, okrušen zob, navadno ostrih robov: škrbina me boli; zadaj ima samo še škrbine; izpuliti škrbino; rjava škrbina / ekspr. čeprav hodim k zobozdravniku, me škrbine še kar naprej bolijo zobje / pri smehu je kazala škrbine zob ∙ pog., ekspr. dati ga na škrbino piti alkoholno pijačo // takemu zobu podobna skala, vzpetina: splezati na škrbino; na škrbinah nad seboj so zagledali gamse / skalna škrbina // ekspr. kar je temu podobno sploh: od nekdaj mogočnega gradu je ostala samo škrbina 2. vrzel v zobovju: težko govori, ker mu jezik uhaja skozi škrbino // ekspr. vrzel sploh: hišo so podrli, ostala je nezazidana škrbina ♦ alp. oster, globoko zasekan presledek v grebenu 3. poškodba, zlasti na ostrih robovih česa:
kosa, sekira ima škrbine ♪
- škŕbiti -im, in škrbíti in škŕbiti -im nedov. (ŕ ȓ; ȋ ŕ) povzročati, da odpadajo majhni deli, navadno s površine česa: vlaga škrbi omet ● star. moral sem škrbiti svoje prihranke zmanjševati ♪
- škŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. dati kratek, odsekan glas: stikalo je škrcnilo in luč je zasvetila; brezoseb. v kolenu mi je škrcnilo ♪
- škrèb medm. (ȅ) posnema glas pri škrebljanju: izza omare se je slišalo: škreb, škreb ♪
- škrébati -am tudi -ljem nedov. (ẹ̄) redko škrebljati: na podstrešju škreba miš ∙ nar. belokranjsko škrebati z verigo rožljati, ropotati ♪
- škrebetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) nar. 1. cvrčati: kobilice, ptice škrebetajo 2. šklepetati: mladiči so škrebetali s kljuni / šipe škrebetajo / po vasi so škrebetale stiskalnice rožljale, ropotale 3. škrabljati: zunaj je prijetno škrebetal dež ♪
- škrebetúlja -e ž (ú) zool. žuželka, ki ima rdeča zadnja krila in slabo leta, Psophus stridulus: poslušati škrebetulje / kobilice škrebetulje ♪
- škrebljáti -ám nedov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročati rahle, neizrazite glasove: miš škreblja za omaro; brezoseb. ponoči je škrebljalo v bukvah // pri hoji s kopiti, kremplji povzročati rahle, neizrazite glasove: konji škrebljajo po cesti; pes škreblja po parketu // ekspr. povzročati rahle, neizrazite glasove sploh: kaj škrebljaš; ne škrebljaj z drobižem / ključ škreblja v ključavnici; v žepu mu škrebljajo kovanci 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati rahle, votle glasove: zunaj škreblja dež // rahlo udarjati: dežne kaplje škrebljajo po strehi ♪
- škrepetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) redko šklepetati: zobje mu škrepetajo od mraza / zaloputnil je z vrati, da je ključavnica še nekaj časa škrepetala ♪
- škŕga -e ž (ŕ) nav. mn. parni organ pri večini vodnih živali, ki omogoča dihanje: prvi par škrg / dihati s škrgami ♪
- škribán -a m (ȃ) zastar. pisar: notarjev škriban / lesni škriban lesni zapisovalec, nadzornik; vodja žage ♪
- škribènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) zastar. 1. pisar: škribent je vse sproti zapisal 2. pisatelj, pisec: roman nepomembnega škribenta ♪
- škribôntar -ja m (ó) zastar. pisar: njegov oče je bil škribontar ♪
- škríc -a m (ȋ) 1. vsak od obeh močno podaljšanih delov na hrbtni strani fraka: škrici mu opletajo okoli nog; dolga škrica; škrici fraka / suknjič na škrice 2. star. gosposki človek, meščan: postati škric; škric ne ve, kako je na kmetih / grajski, mestni škric ♪
- škrícast -a -o prid. (ȋ) 1. ki ima škrice: škricast suknjič 2. star. gosposki, gizdalinski: škricaste hlače; škricasto oblačenje ♪
- škrícovski -a -o prid. (ȋ) zastar. gosposki, gizdalinski: nosi klobuk in škricovske čevlje ♪
- škríl -a [iu̯ tudi il] m (ȋ) nar. skril ž: hlev je bil pokrit s škrili / vrtati v škril skrilavec ♪
- škríl -í [iu̯ tudi il] ž (ȋ) nar. skril ž: v tem kraju je še nekaj hiš, pokritih s škrilmi / apnenec in škril skrilavec ♪
- škrílavec -vca m (í) skrilavec: kosi škrilavca; gorovje iz škrilavca ♪
- škrínja -e ž (í) nar. skrinja: spraviti kaj v škrinjo / imel je polno škrinjo zlatnikov ♪
- škríp -a m (ȋ) škripanje: prebudil ga je škrip vrat; škrip stopnic, zavor / zdrzniti se ob vsakem škripu ♦ obrt. čevlji na škrip nekdaj čevlji z usnjenim vložkom med podplatom in notranjikom, ki pri hoji povzroča škripanje ♪
- škríp medm. (ȋ) izraža kratek, visok glas pri trenju, drgnjenju: škrip, škrip, škrip, je bilo slišati s stopnic / škrip škrap ♪
- škrípa -e ž (í) slabš. škripajoče, slabo vozilo: voziti se s staro škripo ∙ slabš. ali ta škripa sploh še melje mlin, mlinček ♪
56.455 56.480 56.505 56.530 56.555 56.580 56.605 56.630 56.655 56.680