Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Je (50.855-50.879)



  1.      ruváč  -a m (á) 1. delavec, ki ruje: plačati ruvačem 2. agr. priprava za ruvanje, puljenje okopavin, dreves: ruvač za peso / traktorski ruvač drevja
  2.      ruváti  rújem tudi rúvati -am nedov., ruvál tudi rúval (á ú; ū) 1. s silo spravljati iz česa, navadno iz zemlje: vihar je ruval drevesa; buldožer ruje skale / ruvati kamenčke iz zidu; pren., ekspr. ruvati tuje besede iz jezika; ruval si je njeno podobo iz srca 2. z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči; puliti: ruvati korenje, repo; ruvati si zobe / tolkel se je po prsih in si ruval lase se silovito potegoval zanje 3. knjiž. rovariti: ta človek ruje proti oblasti; ruvati zoper koga ● knjiž. bolečina, strah ruje v njem ga vznemirja, muči; ekspr. kar lase si je ruvala, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana ruváti se, tudi rúvati se z močnimi potegi, sunki prizadevati si obvladati nasprotnika, se mu iztrgati: pogosto sta se ruvala; za šalo se večkrat ruje z otroki / ruvala sta se za puško, pa je počilo / ekspr.: za malenkosti se ne bomo več ruvali prepirali; za to ozemlje sta se ruvali obe sosednji državi bojevali
  3.      rváti  rújem nedov., rvál (á ú) ruvati: vihar je rval drevesa / rvati korenje, repo puliti / rajši sta se rvala in boksala, kot pa se učila; rvati se za žogo / ni se hotel rvati z žensko za to prepirati
  4.      ŕž  -í ž () kulturna rastlina z dolgim steblom in dolgim klasom ali njeno seme: rž zori; sejati, žeti rž; gosta, visoka rž; snop rži / drobnozrnata rž; jara, ozimna rž
  5.      ržén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na rž: rženi klas; ržena slama; rženo zrno / rženi kruh; ržena moka ∙ star. rženi cvet junijbot. rženi rožiček glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te glivice na klasih rži
  6.      rženják  -a m (á) star. rženi kruh: jesti rženjak; hlebec rženjaka
  7.      ržénka  -e ž (ẹ̄) agr. zgodnja hruška zlato rumene barve, ob muhi malo rdečkasta: rženke in ječmenke
  8.      ržíšče  -a s (í) njiva, na kateri je rasla rž: preorati ržišče
  9.      s  [ès in sǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, s tudi ès êsa tudi s-ja ( ; ǝ̏) devetnajsta črka slovenske abecede: napiši s; veliki S // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: s je sičnik ◊ agr. S kljuka kljuka, ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici; lingv. s kot kratica samostalnik srednjega spola
  10.      sabéjnik  -a m (ẹ̑) nar. kdor stanuje v tuji, najeti hiši; gostač: reven sabejnik; gospodarji in sabejniki
  11.      sáblja  -e ž () 1. orožje z držajem in dolgim, nekoliko zakrivljenim rezilom za sekanje, vbadanje: izdreti, potegniti sabljo iz nožnice; opasati si sabljo; žvenketanje sabelj / ekspr. udariti z golo sabljo; kriva sablja; ostra, star. bridka sablja 2. ekspr., v zvezi stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš: srečale so se stare sablje iz prve svetovne vojne // dolgoletni znanec, tovariš: zbrale so se same stare sablje / kot nagovor kako ti gre, stara sablja ● ekspr. križati sablje bojevati se s sabljo; star. biti se na sablje dvobojevati seagr. nož za razrezovanje grud
  12.      sabljáč  -a m (á) kdor goji sabljanje: sabljači, boksarji in tekači
  13.      sabljáčica  -e ž (á) ženska oblika od sabljač: bila je spretna sabljačica
  14.      sábljarka  -e ž () zool. 1. močvirska ptica z dolgimi nogami in dolgim, nekoliko navzgor ukrivljenim kljunom, Recurvirostra avosetta: prosenka in sabljarka 2. sladkovodna riba s skoraj ravnim hrbtom in sabljasto usločenim trebuhom, Pelecus cultratus
  15.      sábljast  -a -o prid. () podoben sablji: sabljasti listi; krive, sabljaste veje / imel je sabljaste noge ♦ vet. sabljasti rep psa; sabljasta stoja stoja pri živalih, zlasti kravah, z zelo upognjenim skočnim sklepom zadnjih nog
  16.      sabljáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na sabljače ali sabljanje: sabljaške vaje / sabljaško tekmovanješport. sabljaška maska maska za zaščito obraza pri sabljanju
  17.      sabljáti  -ám nedov.) dvobojevati se s sabljo: zna dobro sabljati / sabljati je začel že v srednji šoli sabljáti se nekdaj bojevati se s sabljo: trčila sta s ščiti in se začela sabljati; pren., knjiž. sabljati se z besedami
  18.      sabljávka  -e ž () ženska, ki goji sabljanje: tekmovanje sabljavk
  19.      sabotáža  -e ž () namerno, navadno prikrito dejanje, ravnanje, s katerim se zlasti iz političnih vzrokov povzroča gospodarska škoda: obsojen je bil zaradi sabotaže; sabotaža v rudniku / gospodarska sabotaža / proti sovražniku so se borili tudi s propagando in sabotažami
  20.      sabotážen  -žna -o prid. () nanašajoč se na sabotažo: sabotažna skupina / sabotažne akcije na železniški progi; sabotažno dejanje, delovanje
  21.      sabotêr  -ja m () kdor sabotira: kaznovati, odkriti saboterje; ta človek je saboter in špekulant / tedaj je delal kot obveščevalec in saboter
  22.      sabotêrka  -e ž () ženska oblika od saboter: kaznovati saboterko / takrat je delala kot obveščevalka in saboterka
  23.      sabotêrski  -a -o prid. () nanašajoč se na saboterje: saboterska skupina / sovražno in sabotersko delo, delovanje
  24.      sabotêrstvo  -a s () dejavnost saboterjev: obdolžili so ga saboterstva
  25.      sabotírati  -am nedov. in dov. () 1. namerno, navadno prikrito, zlasti iz političnih vzrokov, delovati, ravnati tako, da se povzroča gospodarska škoda: nekateri delavci so sabotirali / sabotirati delo // nav. ekspr. namerno ne upoštevati, ne meniti se za kaj: ljudstvo je sabotiralo okupatorjeve odredbe; sabotirati mirovno pogodbo 2. žarg. ne delovati, ne funkcionirati: kamera sabotira; puška je spet sabotirala / bomba je sabotirala ni eksplodirala

   50.730 50.755 50.780 50.805 50.830 50.855 50.880 50.905 50.930 50.955  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA